VSRS Sodba X Ips 224/2007

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo z dne 20. 4. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke (revidentka) zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 13. 7. 2000. S slednjo je prvostopenjski organ revidentki naknadno obračunal carino in prometni davek za več kosov tiskarske opreme (skener, tiskalnik, tipkovnica, monitor), začasno uvožene z enotno carinsko listino (ECL) Carinske izpostave ... z dne 6. 5. 1994, ker je ugotovil, da je revidentka dne 19. 5. 1999 carinsko blago prodala ne da bi bilo prej dokončno ocarinjeno.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Vprašanje, ali je bilo odločanje o podaljšanju roka za začasni uvoz pravilno in zakonito, prvostopenjsko sodišče ocenjuje kot pravno nepomembno za rešitev obravnavanega primera, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo blago neupravičeno sproščeno v prost promet, s tem trenutkom pa je nastal tudi carinski dolg. Kot neutemeljen ocenjuje tudi tožbeni ugovor zastaranja odmere in izterjave carinskega dolga.

3Revidentka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi upravni odločbi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, podrejeno pa, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglaša stroške postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo napačno, ker zadeve ni presojalo po Zakonu o izvrševanju carinskih predpisov Evropske skupnosti – ZICPES, saj je ta v času sprožitve upravnega spora že veljal. Odločitev je napačna tudi, če se zadeva presoja po (prej veljavnem) Carinskem zakonu – CZ. Meni, da carinski dolg ni nastal s trenutkom sprostitve blaga v prost promet, ampak z iztekom roka za vrnitev blaga v tujino, na trenutek nastanka carinskega dolga pa je vezan tudi tek zastaralnih rokov. Sporna je tudi višina naloženega dolga, ker ni navedeno, na kakšni podlagi je določena, zato je ni mogoče preizkusiti.

4V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe v celoti.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Zakonitost upravnega akta se presoja glede na pravo, veljavno v času odločanja organa, o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi, v tem primeru je to pravo, ki je veljalo ob izdaji prvostopne upravne odločbe. Ker v času izdaje izpodbijanega upravnega akta ZICPES še ni veljal (veljati je začel 1. 5. 2004), je treba revidentkino sklicevanje na ta predpis zavrniti že iz tega razloga. Poleg tega 105. člen ZICPES določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. majem 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen če je z Aktom o pristopu Republike Slovenije k Evropski uniji drugače določeno. Glede na to da s slednjim ni drugače določeno, je prvostopenjsko sodišče obravnavani primer pravilno presojalo po določbah CZ.

9Med strankama ni sporno, da je revidentka dne 19. 5 1999 blago, ki je imelo status začasno uvoženega blaga, prodala domači pravni osebi ne da bi prej uredila njegov carinski status, bodisi tako, da bi blago izvozila iz slovenskega carinskega območja bodisi vložila deklaracijo za njegovo dokončno ocarinjenje. Tudi po presoji revizijskega sodišča gre v obravnavanem primeru za nezakonito odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, za takšne primere pa CZ predvideva, da carinski dolg nastane s trenutkom odstranitve blaga izpod carinskega nadzora in neodvisno od tega, kakšen carinski postopek se je vodil pred odstranitvijo blaga, in neodvisno od razlogov za nastanek carinskega dolga v okviru posameznega carinskega postopka. Zato se tožeča stranka ne more z uspehom sklicevati na odločbe carinskega organa, ki so bile v okviru postopka začasnega uvoza izdane pred odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora in na v teh odločbah določene pogoje za nastanek carinskega dolga. Pravna podlaga za navedeno stališče je v 145. členu CZ, kjer je določeno, da carinski dolg pri uvozu nastane z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora (prvi odstavek), ter da carinski dolg iz prejšnjega odstavka nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora (drugi odstavek). Ker je prvostopenjski organ izpodbijano prvostopno odločbo izdal v dobrem letu po nastanku dolga, tudi ni mogoče govoriti o zastaranju odmere carinskega dolga (saj se po četrtem odstavku člena 154. CZ naknadni obračun carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga), kot tudi ne o zastaranju izterjave carinskega dolga (saj po prvem odstavku 157. člena CZ pravica do izterjave carinskega dolga zastara v petih letih od dneva, ko je carinski dolg nastal).

10V čem je sporen izračun višine carinskega dolga, revidentka ne pojasni. Glede na to da je izračun višine dolga v obrazložitvi prvostopenjske odločbe natančno pojasnjen, navedene pa so tudi pravne podlage za njegov izračun, ta ugovor revizijsko sodišče zavrača kot neutemeljen.

11Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča revizija ni utemeljena, zato jo je zavrnilo v skladu z 92. členom ZUS-1.

12Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.