VSRS Sodba X Ips 1392/2006

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentke) zoper odločbo tožene stranke z dne 1. 6. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločbo Tržnega inšpektorata RS z dne 7. 1. 2002 v delu o uvedbi razprodaje, ki se nanaša na navedbo kraja, kjer poteka razprodaja, odpravila, v preostalem delu pa glede navedbe ostalih pogojev razprodaje – za izjeme, to je za obutev, ki ni v razprodaji, pritožbo zavrnila. S prvostopno odločbo je tržni inšpektor revidentki naložil, da mora dopolniti objavo razprodaje s krajem razprodaje in drugimi pogoji razprodaje, določil 2-dnevni rok za izvršitev ukrepa ter, da pritožba ne zadrži izvršitve.

2Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v njeni odločbi. Tožena stranka je namreč sledila napotilu sodišča prve stopnje, ki ga je podalo v sodbi U 93/2002 z dne 29. 3. 2004, ter navedla pravilno materialnopravno podlago za svojo odločitev. Pravilno je tudi opredelila ukrepe po 13. členu Zakona o tržni inšpekciji – ZTI (Ur. l. RS, št. 20/97).

3Z revizijo (prej pritožbo) revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi oziroma izreče za nično izpodbijano odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Meni, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, čeprav je opravo le-te zahtevala v tožbi.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 13. člena ZTI, ko je na podlagi ugotovitve, da je revidentka s pomanjkljivo objavo razprodaje kršila določbo 25. člena Zakona o varstvu potrošnikov - ZVPot, po kateri mora podjetje prodajati blago potrošniku oziroma opravljati zanj storitve na način, ki ni v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. V konkretnem primeru so ti opredeljeni z Dobrimi poslovnimi običaji pri razprodajah in prodajah blaga po znižanih cenah (objavljenih v Gospodarskem vestniku, št. 5/91).

9Med strankama je nesporno, da na objavi zimske razprodaje v prodajalni revidentke v I. ni bilo navedenih izjem – delnega obsega razprodaje, nesporno pa je tudi dejstvo, da je bil v razprodaji le del zimske obutve. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedeno dejansko stanje pri razprodaji blaga, ki izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 4. 1. 2002, ni v skladu z navedenimi dobrimi poslovnimi običaji in kot tako pomeni kršitev določbe 25. člena ZVPot.

10Neutemeljeni so ugovori revidentke, da je izrek v izpodbijani odločbi, s katerim je tožena stranka v preostalem delu glede navedbe ostalih pogojev razprodaje – za izjeme, to je za obutev, ki ni v razprodaji, pritožbo zavrnila, nejasen in neizvršljiv. Tak izrek je tudi po presoji Vrhovnega sodišča dovolj jasen in razumljiv in je mogoče nedvomno sklepati, kakšna je obveznost revidentke, torej, kaj je potrebno na objavi razprodaje navesti, le obutev, ki ni v razprodaji.

11Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1, ko ni sledilo predlogu revidentke za opravo glavne obravnave. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi na glavni obravnavi po predlogu revidentke izvajalo dokaze, saj bi z njimi lahko ugotovilo le dejstva, ki za odločanje v obravnavani zadevi niso pravno pomembna. To pa je po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1 situacija, ko glavne obravnave ni treba opraviti.

12Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.