VSRS Sodba X Ips 108/2009

I. Reviziji se v delu, ki se nanaša na državljanstvo A.A., ugodi in se v tem delu sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 975/2005-44 z dne 25. 1. 2007 spremeni tako, da se tožbi v tem delu ugodi in se odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 12. 1. 2007, in Upravne enote Gornja Radgona z dne 31. 7. 2002, kolikor se nanašata na državljanstvo A.A., odpravita, v preostalem delu pa se revizija zavrne.

II. Ugotovi se, da se A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 dalje šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na prvi in drugi stopnji v višini 1100,77 EUR v 15 dneh, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po dne 12. 1. 2007 opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 4. 2005 (1. točka izreka); in zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov upravnega spora (2. točka izreka). Tožena stranka je s svojo odločbo v 1. točki izreka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper 1. točko izreka odločbe Upravne enote z dne 31. 7. 2002; v 2. točki izreka ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila 2. točko izreka iste prvostopne odločbe in v 3. točki izreka ugotovila, da se tožnik po predpisih, ki so veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-UPB1, Uradni list RS, št. 7/2003) od 28. 8. 1945 dalje ni štel za jugoslovanskega državljana, od 25. 6. 1991 dalje pa se ne šteje za državljana Republike Slovenije. Prvostopni organ je s 1. točko izreka izpodbijane prvostopne odločbe v zvezi s tretjim odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugotovil, da se B.B. od 28. 8. 1945 dalje ni štela za jugoslovansko in slovensko državljanko in da se tožnik kot njen sin posledično po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, ni štel za jugoslovanskega državljana in državljana SR Slovenije.

2Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Za B.B. je menilo, da so izpolnjene vse predpostavke iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu Federativne Ljudske republike Jugoslavije (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), da se ne šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko. Njena nemška narodnost je izkazana z njenim članstvom v nacističnih organizacijah (Kulturbund oziroma Štajerska domovinska zveza), na dan uveljavitve novele ZDrž v letu 1948 je prebivala v tujini in njenemu sinu – tožniku ni uspelo izkazati njenega aktivnega lojalnega ravnanja, ravnanje moža tožnikove matere - tožnikovega očima med vojno pa se, tudi če bi pomenilo aktivno lojalno ravnanje, ne razteza tudi na tožnikovo mater. Glede vprašanja, ali se tožnik lahko šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana od 28. 5. 1945, pa je prvostopno sodišče pritrdilo stališču tožene stranke, da je tožnik, ki je rojen leta 1929, v državljanstvu v skladu s prvim odstavkom paragrafa 42 Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Službene novine Kraljevine Srba, Hrvata in Slovenaca, št. 245/LXXXIVz dne 1. 11. 1928) po smrti svojega očeta C.C. sledil v državljanstvu svoji materi, kasneje poročeni B.B. Po 46. členu Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev naknadna posvojitev (v tem primeru tožnik zatrjuje, da ga je posvojil njegov očim dr. A.Š.) ni vplivala na državljanstvo posvojene osebe. Ta zakon je razveljavil določbe ODZ, ki so do tedaj urejale posledice posvojitve na državljanstvo posvojene osebe. Zato je treba v tem primeru tožnikovo državljanstvo presojati glede na državljanstvo njegove matere, to pa pomeni, da je glede na materino nemško nacionalnost to nacionalnost pridobil tudi tožnik; nesporno je, da je na dan uveljavitve novele ZDrž v letu 1948 prebival v tujini; vprašljiva je torej le njegova lojalnost, ki bi jo glede na odločbe Ustavnega sodišča RS (na primer Up 2/02 z dne 28. 2. 2002) zase moral izkazati sam. V času 2. svetovne vojne je bil star od 12 (na začetku vojne) do 16 (na koncu vojne) let. Glede na odločbo Ustavnega sodišča pa je treba njegovo lojalnost presojati ob upoštevanju starostne dobe, s katero je pogojena tedanja tožnikova zmožnost aktivno delovati v smeri izražanja podpore tedaj okupiranemu narodu. Prvostopno sodišče je sicer štelo tožnikove izjave med upravnim postopkom in ob zaslišanju pod prisego za verodostojne. Vendar iz njih izhaja le tožnikovo pasivno zadržanje in ne aktivno ravnanje, kakšno se po stališčih, sprejetih v v sodni praksi (sodba VSRS I Up 589/2004 z dne 25. 1. 2006) zahteva kot takšen izkaz lojalnosti, ki izpodbije v drugem odstavku 35. člena ZDrž (v zvezi s tretjim odstavkom 63. člena ZDen) postavljeno domnevo nelojalnosti. Ker je glede tožnikove lojalnosti prvostopno sodišče ostalo v dvomu, tudi glede na odločbe Ustavnega sodišča RS ( U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 in Up 278/97 z dne 9. 10. 1997) ni podlage za odpravo izpodbijane odločbe in ugoditev tožbenemu predlogu, naj sodišče samo ugotovi jugoslovansko in slovensko državljanstvo tožnikove matere oziroma tožnika.

3Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugodi toženemu zahtevku in odpravi odločbo tožene stranke, toženi stranki pa naloži, da naj povrne pravdne stroške na prvi stopnji in v zvezi z revizijo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh od izdaje sodbe Vrhovnega sodišča pa vse do plačila pod izvršbo; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču in pridrži odločitev o stroških. Revizija se nanaša tako na državljanstvo tožnikove matere, kot na tožnikovo. Navaja, da je revizija dovoljena glede na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zmotno je za tožnika uporabljena določba 42. člena Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, saj ta ne daje pravne podlage za stališče prvostopnega sodišča, da je po smrti svojega očeta C.C., ki je umrl maja 1933, sledil v državljanstvu svoji materi B.B., ki pa se ne šteje za jugoslovansko in slovensko državljanko iz razlogov drugega odstavka 35. člena ZDrž. Zmotno pa je uporabljena tudi določba drugega odstavka 35. člena ZDrž in razlaga pojma lojalnosti po ZDrž/48 tudi v povezavi z njegovo mladoletnostjo med drugo svetovno vojno. Bistveno so bile kršene določbe ZUS-1, ker tožnik kljub svojemu predlogu v upravnem sporu ni bil zaslišan. Meni, da mu je uspelo dokazati lojalno ravnanje svoje matere, saj ni izdala svojega drugega moža, ki je kot zdravnik pomagal partizanom, prav tako ga ni izdal tožnik, torej je izkazal svojo lojalnost. Njegova mati je bivala v tujini od aprila 1945 (to izhaja iz odločbe Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja RS z dne 14. 2. 1972), torej je bežala pred Nemci (ne pred partizani), ki so dne 3. 4. 1945 ustrelili njenega drugega moža kot talca, ker je zdravil partizane. Bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu so podane tudi zato, ker se do teh navedb v zvezi z lojalnostjo tožnikove matere prvostopno sodišče ni opredelilo.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija je delno utemeljena.

6O tožnikovi reviziji je Vrhovno sodišče že odločalo s sodbo X Ips 355/2007-10 z dne 13. 9. 2007, s katero je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 92. člena ZUS-1. Ustavno sodišče Republike Slovenije je tožnikovi ustavni pritožbi zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča ugodilo z odločbo Up-3451/07-20 z dne 12. 3. 2009, razveljavilo navedeno sodbo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

7V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali se tožnikova mati, in tožnik v smislu 9. člena v zvezi s tretjim odstavkom 63. člena ZDen in v zvezi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž štejeta za jugoslovanska in slovenska državljana od 28. 8. 1945 dalje. Pri tem glede B.B. ni sporno, da je bila članica Kulturbunda oziroma Štajerske domovinske zveze, da je na dan uveljavitve ZDrž/48, to je 28. 8. 1948, živela v tujini, sporno pa je, ali je tožnik zanjo izkazal njeno lojalnost do slovenskega naroda. Glede tožnika pa ni sporno, da je bil rojen leta 1929, torej je bil ob začetku druge svetovne vojne star 12, ob koncu pa 16 let; da je njegov oče umrl leta 1933, torej ni mogel pridobiti povojnega jugoslovanskega oziroma slovenskega državljanstva; da ga je posvojil drugi mož njegove matere, ki je bil po narodnosti Hrvat, vendar tožnik po njem po določbah Zakona o državljanstvu kraljevine SHS ni pridobil državljanstva; sporno pa je, ali se tožnikovo državljanstvo za potrebe ZDen ugotavlja preko narodnosti in kraja bivanja njegove matere, torej, da se upošteva, da je bil nemške narodnosti (mati članica Kulturbunda oziroma Štajerske domovinske zveze) in bivanje v tujini v letu 1948, sporna pa je tudi njegova lojalnost do slovenskega naroda.

8Glede B.B. se Vrhovno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča in upravnih organov, da so izpolnjeni vsi trije pogoji iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, da se ne more šteti za jugoslovansko in slovensko državljanko od leta 1945 dalje, ter se pri tem sklicuje na utemeljitve prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi in upravnih organov v njunih odločbah. Tožnik sam navaja, da je bila njegova mati članica Kulturbunda, torej se je glede na določbe prve alinee drugega odstavka 35. člena ZDrž štela za osebo nemške narodnosti; da je od leta 1945 živela v tujini, pri čemer po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno, zakaj je živela v tujini, saj ZDrž tega pogoje ne razlikuje glede na razlog življenja v tujini; tožnik pa zanjo ni izkazal aktivne lojalnosti do slovenskega naroda, kot se je kot pogoj uveljavila v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča na podlagi več odločb Ustavnega sodišča. Izkazati je treba namreč aktivno ravnanje aktivno dejavnost v smeri lojalnosti do slovenskega naroda, zato pasivno zadržanje kot ga navaja tožnik (namreč, da ni izdala Nemcem svojega drugega moža, ki je zdravil partizane) za to ne zadošča.

9Po presoji Vrhovnega sodišča se je prvostopno sodišče opredelilo do vseh za odločitev glede državljanstva tožnikov matere pomembnih tožbenih ugovorov, zato v tem delu niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

10Revizijo je bilo torej treba v delu, v katerem se nanaša na državljanstvo tožnikove matere, zavrniti kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

11Pač pa je po presoji Vrhovnega sodišča revizija utemeljena v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali se tožnik v smislu ZDen šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana, kar se tudi zanj presoja po določbi drugega odstavka 35. člena ZDrž. Utemeljena je v delu, ki se nanaša na njegovo lojalnost slovenskemu narodu pred in med drugo svetovno vojno.

12Pravilno je stališče prvostopnega sodišča in upravnih organov, da se mora tožnikova narodnost, glede na to, da je njegov oče umrl leta 1933, posvojiteljeve narodnosti pa ni dobil, ugotavljati glede na njegovo mater, torej po drugem odstavku 35. člena ZDrž. Pravilna je zato tudi ugotovitev, da je tožnik po materi oseba nemške narodnosti. Tudi ugotovitev, ki ji tožnik niti ne nasprotuje, da je od leta 1945 dalje, torej tudi v letu 1948, to je v času, pravno pomembnem za odločanje v tej zadevi, živel v tujini. Presoditi je treba torej le njegovo lojalnost, pri čemer je treba upoštevati njegovo starost med drugo svetovno vojno.

13Po novejši ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki temelji na odločbah Ustavnega sodišča, je razširitev domneve nelojalnosti staršev na njihove otroke, ki so bili med drugo svetovno vojno mlajši od 18 let, torej mladoletni po sedanjih predpisih, z vidika 22. člena Ustave RS nedopustna, saj mora imeti vsak posameznik, ne glede na svoje prednike, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti, ki ga bremeni. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah v drugem odstavku 2. člena zagotavlja varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njegovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov. Pri odločanju o vprašanju (ne)lojalnosti je zato treba upoštevati tudi starost mladoletne osebe. Starost otroka je namreč po presoji revizijskega sodišča tista okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti, zlasti otroka, ki zaradi svoje mladosti še ne more tvoriti svojega samostojnega mišljenja.

14Otroci, stari manj kot 16 let, kolikor je bil ob koncu druge svetovne vojne star tožnik - revident, spadajo po ugotovitvah razvojnih psihologov v obdobje srednjega ali poznega otroštva. Zato je treba v vsakem posameznem primeru glede na starost te osebe v celotnem vojnem obdobju oceniti, ali je bila tedaj sploh (že) sposobna tvoriti svojo (tudi politično) voljo in ravnanje, in če jo je bila, ali jo je bila (že) sposobna izraziti s svojim aktivnim ravnanjem. Nedvomno so z aktivnim ravnanjem sposobne svojo resnično (politično) voljo izraziti že polnoletne osebe (stare najmanj 18 let). Upoštevaje vojnopolitične razmere med drugo svetovno vojno, predvsem pa vse druge pomembne okoliščine, bi bilo mogoče v posameznih primerih tako sposobnost priznati tudi osebam, ki so med vojno že dopolnile 16 let. V tej starosti je namreč oseba delno (omejeno) že sposobna tvoriti svojo (tudi politično) voljo in je zato v tem obsegu tudi že sposobna aktivnega (tudi lojalnega) ravnanja. Osebe, ki pa med drugo svetovno vojno še niso dopolnile 16 let, kot je to tudi v obravnavanem primeru, pa glede na svojo starost v celotnem medvojnem obdobju še niso bile sposobne tvoriti svoje (politične) volje v tolikšni meri, da bi jo bile že sposobne izraziti na enak način, kot so jo bile sposobne izraziti tedaj že polnoletne osebe, to je z aktivnim lojalnim ravnanjem. Starost toliko starega otroka torej sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž ne more obstajati oziroma, da je domneva nelojalnosti zaradi delno omejene poslovne sposobnosti toliko starih otrok izpodbita. S tem pa ni izpolnjen eden od negativnih pogojev po določbi drugega odstavka 35. člena ZDrž (domneva nelojalnosti). Zato se tožnik v zvezi z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen šteje za jugoslovanskega in slovenskega državljana.

15Sodišče prve stopnje je v tem primeru ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s tretjim odstavkom 63. člena ZDen, ko je presodilo, da revidentu ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti. Zaradi kršitve materialnega prava so po presoji revizijskega sodišča nastopili pogoji za spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa sta tudi tožena stranka in organ prve stopnje v postopku ugotavljanja državljanstva tožnika napačno uporabila materialno pravo, je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbi ugodi, odpravita odločbi upravnih organov in o zadevi odloči samo Vrhovno sodišče. Narava stvari zaradi spornosti pravilne uporabe materialnega prava to dopušča, podatki, ugotovljeni v postopku, zlasti o starosti tožnika ob koncu druge svetovne vojne, pa dajejo zanesljivo podlago, da revizijsko sodišče o zadevi lahko meritorno odloči (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

16Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS kot revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke in upravni akt organa prve stopnje odpravilo ter o zadevi na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17Ker je tožnik s tožbo in revizijo uspel, mu je tožene stranka na podlagi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155 členom ZPP ter v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 dolžna povrniti stroške zastopanja v upravnem sporu v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskim zamudnimi obrestmi, in sicer po Odvetniški tarifi (OT) tarif. št. 30: za tožbo v višini 500 točk, za glavno obravnavo (2 uri 20 minut) 700 točk in za revizijo v višini 750 točk, skupaj torej 1950 točk, kar se poveča za 2% zaradi materialnih stroškov, znesek nad 1000 točk pa še za 1% zaradi materialnih stroškov (13. člen OT), vse skupaj pa še za 20% zaradi DDV in znaša skupaj 2.398,2 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1100,77 EUR. Kar je tožnik zahteval več, se zavrne.