VSRS Sodba II Ips 404/2009

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženca zavezalo k plačilu zneska 8.345,85 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede ostalega pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo prve stopnje tako spremenilo, da je naravo toženčeve obveznosti iz samostojne spremenilo v solidarno obveznost že poprej s pravnomočno zamudno sodbo v korist tožeče stranke obsojenega M. J.. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavrnilo je tudi zahtevek toženca za povrnitev pritožbenih stroškov.

3Toženec v reviziji izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča o neuporabnosti določbe prvega odstavka 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v konkretnem primeru. Meni namreč, da je zastaranje tožničinega regresnega zahtevka pričelo teči prav z iztekom v tej določbi predvidenega štirinajstdnevnega roka, štetega od trenutka, ko je nastala obveznost tožene stranke plačati odškodnino oškodovancu, to je od sklenitve zadnjega od sporazumov o poravnavi z dne 17. 7. 2003 in 18. 7. 2003. Najkasneje tedaj, trdi, je zapadla tožničina obveznost izplačila odškodnine oškodovancu, zato je imela od tedaj dalje na voljo tudi regresni zahtevek zoper njega kot zavarovanca. Tako je zastaralni rok za ta zahtevek tekel od 1. 8. 2003 do 1. 8. 2006, ko se je brez vložitve tožbe tudi iztekel. Tožba, vložena 25. 8. 2006, je prepozna, ugovor zastaranja pa utemeljen.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Ustaljeno stališče v sodni praksi Vrhovnega sodišča je, da povračilni zahtevek zavarovalnice (v praksi pogosto poimenovan regres ali regresni zahtevek) s podlago v drugem odstavku 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji zavarovanja, zastara v treh letih, zastaranje pa začne teči z izplačilom odškodnine oškodovancu. Gre namreč za zahtevek, ki temelji na zavarovančevi kršitvi zavarovalne pogodbe, kar pomeni, da ima naravo zahtevka za uveljavitev poslovne odškodninske obveznosti. Slednja pa v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, z zakonom določenim za zastaranje te obveznosti. Ker OZ za regresno terjatev ne določa posebnosti, ta zastara v času, ki na splošno velja za terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb, tj. v treh letih (tretji odstavek 357. člena OZ).

7Začetek teka zastaralnega roka je vezan na trenutek, ko je zavarovalnica pridobila pravico od toženca terjati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ). Ta pa je – v nasprotju s stališčem revidenta – nastopil šele z izplačilom odškodnine oškodovancu, nič prej. Besedilo pogojev tožeče stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97, ki so del zavarovalne pogodbe in kot taki materialno pravo, ki ga je treba v tem sporu uporabiti, je jasno: pravico od zavarovanca uveljavljati povračilo izplačanih zneskov zavarovalnica pridobi s poravnavo odškodnine oškodovancu. Prej te pravice ni imela in je tudi ni mogla imeti. Uveljavljanje povračilnega zahtevka je pač že pojmovno mogoče šele po plačilu tistega, česar vrnitev oziroma povračilo se z njim zahteva. Zato dejstva, povezana z vprašanji, kdaj je zavarovalnica z oškodovancem sklenila omenjena sporazuma o poravnavi, kdaj ji je postal znan obseg odškodnine, ki jo je bila dolžna plačati oškodovancu, in (do) kdaj je bila to dolžna storiti, za zadevo niso pomembna. Pomembno je le, kdaj je odškodnino dejansko plačala. Ker je to storila 28. 8. 2003, tožbo zoper toženca pa je vložila 24. 8. 2006, zastaranje ni nastopilo.

8Neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku).