VSL sodba I Cp 3891/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da darilna pogodba, ki sta jo 30.8.2005 sklenili C. J. kot darovalka in toženka kot obdarjenka za solastni delež darovalke na nepremičnini parc. št. 13/2, k.o. P. do 3/8, proti njemu nima pravnega učinka. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri toženkinem solastnem deležu 3/8 omenjene nepremičnine lahko vknjižil kot njen lastnik.

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje njegovih pravočasno predlaganih dokazov za njegovo zaslišanje in zaslišanje J. C., namenjenih ugotovitvi odločilnega dejstva, torej zapadlosti nedenarne terjatve, ni ne izvedlo niti njune neizvedbe ni obrazložilo. Sodišče je prehitro sklenilo dokazovanja v tej zadevi, kar je pripeljalo do nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prodajalca nista želela prevzeti preostanka kupnine v višini 48.010,00 EUR. Tožnik je bil zato prisiljen pri prvostopenjskemu sodišču dne 28.7.2009 podati predlog za sodni depozit preostanka zneska. Sodišče o tem še ni odločalo, kar pa ne pomeni, da upnik oziroma tožnik še nima zapadle nedenarne terjatve. Po njegovi oceni je nastala upniška zamuda, katere posledice trpita prodajalca. Sodišče dokaznega postopka za ugotavljanje teh odločilnih dejstev sploh ni izvajalo. V konkretnem primeru je podan tako objektivni kot subjektivni element izpodbijanja, vendar sodišče dokaznega postopka v tej smeri ni izvajalo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnikovo pritožbeno sklicevanje na neizvedbo dokaznih predlogov za njegovo zaslišanje in zaslišanje priče J. C. ni utemeljeno. Drži sicer, da je navedena dokazna predloga postavil, vendar ne v dokaz dejstev, ki jih izpostavlja v pritožbi. Svoje zaslišanje je predlagal v zvezi z dejstvi in okoliščinami, kako in kdaj je prišlo do dogovora o sklenitvi prodajne pogodbe za nepremičnino, par. št. 13/2, k.o. P. Zaslišanje omenjene priče pa je predlagal v zvezi z dokazovanjem resničnosti vsebine notarsko overjene izjave priče, katere verodostojnost je toženka prerekala. Noben od predlaganih dokazov torej ni bil podan zaradi dokazovanja pravno relevantnega dejstva zapadlosti njegove terjatve.

Tožnikov tožbeni zahtevek je temeljil na dejanskih trditvah, da je J. C. onemogočila izpolnitev svoje obveznosti, katere vsebina je prenos lastninske pravice na tožnika na podlagi pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z njo in S. C., s tem da je z darilno pogodbo odsvojila svoj solastni del nepremičnine toženki. S tožbenim zahtevkom je tožnik izpodbijal dolžnikovo pravno dejanje po določilih 255. člena in naslednjih Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da njegova terjatev za prenos lastninske pravice še ni zapadla, saj ni v celoti izpolnil svojih obveznosti po sklenjeni pogodbi o prodaji omenjene nepremičnine.

Ne glede na spornost vprašanja, ali lahko dolžnikova pravna dejanja izpodbija tudi upnik nedenarne obveznosti (gramatikalna razlaga določila 1. odstavka 255. člena odkazuje na sklep, da je institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj namenjen uveljavljanju zapadlih denarnih terjatev), pa bi bil drugi del tožbenega zahtevka (zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) neutemeljen tudi v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 255. člena OZ. Toženka se namreč tožniku ni z ničemer zavezala, zato mu tudi ničesar ne dolguje. Pravni učinek izpodbijanja bi zaradi načela kavzalnosti med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom zato lahko dosegel zgolj z vzpostavitvijo prejšnjega stanja vpisov v zemljiški knjigi (z izbrisno tožbo).

Pritožbeni očitki, da trditve o upniški zamudi in sodnem depozitu preostanka kupnine prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo, so neutemeljeni. Teh trditev sodišče v dokaznem postopku ni moglo ugotavljati, saj jih tožnik tudi ni postavil. Gre za pritožbene novote, ki ne morejo biti upoštevne, saj tožnik ni navedel opravičljivih razlogov za njihovo nenavajanje že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot to zahteva 1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).