VSL sodba I Cp 1414/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna nemudoma na svoje stroške izvesti ustrezne ukrepe, ki bodo skladni s tehničnimi pravili in standardi elektrotehnične stroke, ki opredeljujejo varen način napeljave električne instalacije ter namestitev varnih električnih predmetov v stanovanjih, in tako preprečiti nastanek škode ali vznemirjanja v breme tožnice, ki grozi in že nastaja zaradi nevarnega sevanja in žarčenja električne instalacije in toženkinih električnih predmetov, sicer bo toženkino električno instalacijo in električne predmete na njene stroške odstranila tožnica. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da se toženki v bodoče prepoveduje uporabljati in napeljevati takšno električno instalacijo in hraniti takšne električne predmete, ki bodo v nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi predpisi in ki predstavljajo nevarnost za zdravje in nedotakljivost tožničine osebnosti, ter da se toženki v primeru, da ne bo ravnala skladno z odločitvijo sodišča, izreče v korist tožnice denarna kazen v višini 4.000,00 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici denarno odškodnino zaradi kršitve osebnostnih pravic v višini 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 275,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da se mora sodba izdati na podlagi dejanskega stanja, ki je veljalo v času vložitve tožbe. Nadalje sodišču prve stopnje očita opustitev materialno procesnega vodstva. Izpodbijana sodba namreč predstavlja sodbo presenečenja, saj tožnica ni bila opozorjena na možnost drugačne pravne kvalifikacije in ni bila deležna pobude za nove navedbe. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da nasprotna stranka ni oporekala zatrjevanemu dejstvu, da je sporna električna napeljava narejena brez ustreznih gradbenih dovoljenj in brez soglasja etažnih lastnikov, zato je prehitro ocenilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker ni bil založen predujem za izvedenca. Nadalje navaja, da je temelj konkretne pravde kršitev osebnostnih pravic, o čemer pa sodišče prve stopnje molči. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojati glede na 134. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07 – v nadaljevanju OZ). Na koncu še navaja, da je terjala tudi povrnitev separatnih stroškov, o katerih pa izpodbijana sodba nima razlogov.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je pritožbeno stališče, da mora sodišče izdati sodbo na podlagi dejanskega stanja, ki je veljalo v času vložitve tožbe. Za sojenje so namreč odločilna dejstva, ki so obstajala ob zaključku glavne obravnave. Ker je tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 29.1.2010 navedla, da od smrti prvotne toženke JM zatrjevanih motenj ni več, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da so toženka oziroma sedaj njeni dediči dolžni v toženkinem stanovanju namestiti varno električno napeljavo in varne električne predmete, ki ne bodo povzročali sevanja in žarčenja, ter da se jim prepoveduje v bodoče uporabljati takšno električno napeljavo in predmete, ki so v nasprotju s predpisi, sicer naj se jim izreče denarna kazen. Ker ob zaključku glavne obravnave zatrjevanega sevanja in žarčenja, ki naj bi izviralo iz toženkine električne napeljave in električnih predmetov, po tožničinih trditvah ni bilo več, ni mogoče toženki oziroma njenim dedičem naložiti ukrepov za preprečevanje in prenehanje sevanja in žarčenja, ki ga ni, ter jim izrekati denarne kazni. Ker zatrjevanjih kršitev tožničinih osebnostnih pravic ob zaključku sojenja tako ni bilo več, je nerelevantno pritožbeno sklicevanje na 134. člen OZ, ki določa zahtevke za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi odškodninski del tožbenega zahtevka (zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic). Tožnica je v tožbi zatrjevala, da zaradi sevanja in žarčenja, ki izvira iz toženkine električne napeljave in električnih predmetov, trpi škodo na svojem zdravju. Na naroku za glavno obravnavo dne 29.1.2010 pa je navedla, da motenj ni več, a da škoda še vedno obstaja. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za ugotovitev obstoja vzročne zveze (kot obligatornega elementa odškodninske odgovornosti) med toženkino električno napeljavo in električnimi napravami ter sevanjem in žarčenjem ter nastalo škodo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožnica, na kateri je bilo dokazno breme, je v zvezi s tem sicer predlagala izvedenca, vendar pa za izvedbo tega dokaza ni založila predujma, zato ga sodišče prve stopnje ni izvedlo (3. odstavek 153. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Ker tožnica tako ni dokazala obstoja vzročne zveze, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati preostalih elementov odškodninske odgovornosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da omenjena izvedba dokaza z izvedencem ni bila potrebna, ker naj toženka ne bi nasprotovala trditvi, da je njena električna napeljava narejena brez ustreznih dovoljenj in soglasja etažnih lastnikov. Toženka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da je E. Ljubljana pred leti obnovil njeno električno napeljavo, pri čemer je delavec E. Ljubljana ugotovil, da njena električna napeljava ne povzroča sevanja, v zvezi s tem pa je predložila tudi potrdilo (priloga B2). Vendar pa tudi če bi bila toženkina električna napeljava narejena brez ustreznih dovoljenj in soglasji, s tem še ne bi bila podana vzročna zveza z zatrjevano nastalo škodo, kot to očitno meni pritožba. Tožnica je namreč zatrjevala, da ji je škoda nastala zaradi sevanja in žarčenja iz toženkinih električnih naprav in napeljave. Sevanje in žarčenje pa ni nujno posledica električne napeljave, ki nima ustreznih soglasji in dovoljenj. Trditvam o sevanju in žarčenju iz toženkinih električnih naprav in napeljave pa je toženka izrecno nasprotovala in v zvezi s tem tudi predložila omenjeno potrdilo E. Ljubljana, iz katerega izhaja, da toženkina električna napeljava ne more biti vzrok sevanju.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da predstavlja izpodbijana sodba za tožnico sodbo presenečenja, ker je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni opozorilo na možnost drugačne pravne kvalifikacije zadeve in ji ni dalo pobude za dopolnitev trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti sledilo pravni podlagi, ki jo je tožnica navedla v tožbi, in tožnice ni bilo dolžno pozivati na dopolnitev trditvene podlage, saj je navedla vsa za odločitev relevantna dejstva.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo o tožničinem predlogu za povrnitev separatnih stroškov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje o tem odločilo s posebnim sklepom z dne 8.3.2010 (list. št. 67).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).