VSL sodba I Cpg 686/2010

Pritožba se zavrne in se potrdita 1. in 4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim delom uvodoma citirane sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek prvo do peto tožeče stranke in jim naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

V pritožbi zoper sodbo so tožeče stranke uveljavljale pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njihovi pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasili so pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe, tožeče stranke pa obsodi na plačilo stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo do peto tožeča stranka so s prijavo terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom H. T..- v stečaju želeli doseči enak položaj, kot ga je dobila na podlagi pravnomočne sodbe tožena stranka, ki pa je njihovo terjatev prerekala. Sodišče prve stopnje je njihov zahtevek zavrnilo. Pritožniki v pritožbi vztrajajo, da je bistveni problem v tem, da je Višje sodišče v zadevi.... odločilo, da je družba H. T.. dolžna povrniti enemu izmed družbenikov, sedaj toženi stranki, zadržane režijske stroške. Tožniki so bili prepričani, da je bila družba na podlagi pogodb, ki so jih z njo sklenili, upravičena zadržati del zaračunanih prevozov po fakturah. Če je dolžna enemu družbeniku zadržana sredstva vrniti, je do njih upravičen tudi vsak od njih v enaki višini, kot je bila prisojena toženi stranki. Zato menijo, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo pravila o enakem obravnavanju družbenikov.

Stališče pritožnikov bi bilo pravilno v primeru, če bi šlo pri terjatvi, ki jo je vtoževal R. Š. s.p. v pravdi zoper družbo, za terjatev, ki bi imela po materialnem pravu enak učinek na vse družbenike v razmerju do družbe. Ker pa je šlo za terjatev iz razmerja prevoznika R. Š. s.p. do družbe kot naročnika prevozov iz pogodbenega razmerja med njima, na druge prevoznike istega naročnika njuno razmerje ne vpliva. Zato je mogoče v pravdi o njihovih zahtevkih zoper družbo odločiti različno. Če se tožniki kot pogodbene stranke družbe – naročnika prevozov, niso uprli višini zadržanih sredstev za režijske stroške, so višino stroškov priznali, medtem ko je toženec ni. Sodišče mu je priznalo pravico, da od naročnika zahteva specifikacijo zadržanih sredstev; naročnik pa je ni izkazal, zato je v pravdi propadel. Če so tožniki pristali na plačilo vseh stroškov, ki jim jih je naročnik obračunal mesečno, ne da bi vedeli, za pokritje katerih stroškov jih je naročnik obračunal ali pa so vedeli, da zaračunava višje stroške od režijskih, pa se temu niso uprli, potem po materialnem pravu oni nimajo pravice zahtevati plačanega nazaj (191. člen OZ). Ne tudi na podlagi dejstva, da je nekdo drug v pravdi zoper naročnika uspel, pa četudi je naročnik z vsemi sklenil pogodbe z enako vsebino. V pogodbi namreč višina mesečnih režijskih stroškov ni bila določena, zato jih je bil naročnik izvajalcem dolžan mesečno specificirati. Od naročnikov pa je bilo odvisno, ali to specifikacijo zahtevajo ali ne. Pritožniki še v pritožbi trdijo, da so bili celotni stroški porabljeni v enaki višini kot so bili zaračunani, zato neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Če pa naročnik izvajalcem ni zaračunal previsokih stroškov, potem je pravilno stališče tožene stranke, ki je prijavljeno terjatev upnikov kot drug upnik prerekal. Prav tako pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zato po materialnem pravu po obravnavani dejanski podlagi nimajo nobene terjatve do stečajnega dolžnika.

Tak zaključek pa je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožeče stranke s pritožbo niso uspele, zato same nosijo svoje pritožbene stroške. Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni bil potreben za rešitev pritožbe, sodišče pa pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva le potrebne stroške, je odločilo, da tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).