VSL sklep I Ip 2915/2009

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v delu glede predloga za odlog za tri mesece (po drugem odstavku 71. člena ZIZ) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem (glede predloga za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. P 434/2008 (po prvem odstavku 71. člena ZIZ) pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sklep potrdi.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog dolžnice za odlog izvršbe z dne 7. 1. 2009 in sicer tako do pravnomočne odločitve v postopku, ki se pri Okrožnem sodišču v Novem mestu vodi pod opr. št. P 434/2008, kot tudi predlog za odlog izvršbe za tri mesece, zavrneta.

Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila dolžnica. Graja odločitev sodišča, ker to pri odločanju sploh ni ugotavljalo obstoja nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki bi z izvršbo nastala dolžnici in pogoja, ali je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku in se ni opredelilo do dolžničinih navedb v zvezi s to škodo, s čimer se ni opredelilo do odločilnih dejstev in je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Preostra pa je tudi razlaga, da vložena tožba za ugotovitev neobstoja terjatve, ki je predmet tega izvršilnega postopka, ni izmed taksativno naštetih primerov v prvem odstavku 71. člena ZIZ, iz katerih je mogoče predlagati odlog izvršbe. Pravna teorija namreč stoji na stališču, da je odlog izvršbe praviloma posledica tega, da obstoji dvom o dopustnosti izvršbe (kot pravi Wedam Lukič, Civilno izvršilno pravo, ČZ, Uradni list, Ljubljana 1992, stran 78). Iz vidika dopustnosti izvršbe ima predmetna tožba enak učinek, kot bi ga imelo izredno pravno sredstvo. Meni, da je določbo 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ potrebno razlagati širše, in sicer tudi iz vidika učinka vloženega pravnega sredstva. V kolikor ima ta glede dopustnosti izvršbe enake posledice kakor izredno pravno sredstvo, je potrebno v primeru, da so izpolnjene tudi druge predpostavke, odlog izvršbe dovoliti. Ker sodišče tega ni upoštevalo, ni pravilno uporabilo materialno pravne določbe 1. točke 1. odstavka 71. člena ZIZ. Zakon tudi ne daje sodišču podlage, po kateri bi bilo lahko za odločanje o predlogu na podlagi 1. odstavka 71. člena ZIZ merodajno ali je vloženo pravno sredstvo tudi utemeljeno. Lahko pa utemeljenost vloženega pravnega sredstva predstavlja posebno upravičen razlog v postopku odločanja o odlogu izvršbe na podlagi 2. odstavka 71. člena ZIZ. Po stališču izpodbijanega sklepa naj tudi ta ne bi bil podan, ker naj bi razloge, na katerih dolžnica utemeljuje tožbo, izvršilno sodišče že samo zavrnilo kot neutemeljene v sklepu o ugovoru. S pravnomočno zavrnitvijo ugovora v izvršilnem postopku pa ni bilo pravnomočno odločeno tudi o samem obstoju terjatve, saj pri dovolitvi izvršbe sodišče ne odloča o materialnopravni pravici ali obveznosti, temveč le dovoli izvršbo na podlagi primernega izvršilnega naslova. Ker je sodišče ugotovilo drugače, je zmotno uporabilo materialnopravno določbo 2. odstavka 71. člena ZIZ. Prav tako sodišču ni mogoče pritrditi, da odlog izvršbe ni upravičen, ker pravnomočne odločitve v zvezi z vloženo tožbo v treh mesecih ni pričakovati, saj se pravdni postopek lahko konča tudi kako drugače kakor z odločbo sodišča, na primer s poravnavo, pripoznavo zahtevka in podobno. Dolžnica je kot glavni posebno upravičen razlog za odlog navedla, da bo z izvršbo ostala brez vsakega premoženja. Zatrjevala je posledico, ki zanjo pomeni tudi nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče je predlog zavrnilo, ker naj bi v njem uveljavljala iste razloge kakor v primarnem predlogu in naj ne bi navedla drugih posebno upravičenih razlogov. Vendar pa se sodišče do teh razlogov sploh ni obrazloženo opredelilo in ni upoštevalo, da lahko dolžnik nastanek nenadomestljive škode dokazuje kot posebno upravičen razlog in ima nenadomestljiva škoda v takšnem primeru drug pravni pomen kakor po 1. odstavku 71. člena ZIZ. Sodišče se tako ni opredelilo do odločilnih dejstev, s čimer je zašlo v bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, upniku pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Upnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

ZIZ v prvem odstavku 71. člena določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, ob objektivnih pogojih, taksativno naštetih v 1. do 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Drugi odstavek 71. člena ZIZ pa kot nadaljevanje njegovega prvega odstavka določa, da sme sodišče odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi. Tudi v tem primeru, pa morata biti za odlog kumulativno podana tudi izkaz verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, večje od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

Glede odločitve o predlogu za odlog po 1. odstavku 71. člena ZIZ:

Razlogi za odlog v 71. členu ZIZ res niso taksativno, ampak samo primeroma našteti, saj sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi. Vendar ne v okviru pogojev za odlog po 1. temveč po 2. odstavku 71. člena ZIZ. Pravili iz 1. in 2. odstavka 71. člena ZIZ sta namreč v razmerju posebnega in splošnega. Sodišče sme na predlog dolžnika izvršbo odložiti na podlagi določila 1. odstavka 71. člena ZIZ le v primerih, ki jih v tem odstavku, za odlog po tem odstavku zakon taksativno našteva, pravni standard iz 2. odstavka 71. člena ZIZ pa omogoča prilagoditev instituta odloga izvršbe konkretnim okoliščinam, ki v 1. odstavku 71. člena niso predvidene.

Odločitev sodišča prve stopnje je glede predloga dolžnice po 1. odstavku 71. člena ZIZ tako pravilna, saj vložena tožba za ugotovitev neobstoja terjatve, ki je predmet tega izvršilnega postopka, ne predstavlja nobenega od v 1. odstavku 71. člena ZIZ taksativno naštetih primerov. In ker že objektivni pogoj ni bil podan, sodišču ni bilo potrebno presojati verjetne izkazanosti drugega pogoja (škode), saj morata biti za odlog podana oba kumulativno.

Glede odločitve o predlogu za odlog po 2. odstavku 71. člena ZIZ:

Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev v zvezi s predlogom za odlog po 2. odstavku 71. člena ZIZ, vendar s tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če sklep sploh ne bi vseboval razlogov o odločilnih dejstvih ali bi bili ti nejasni. Sklep vsebuje odločilne razloge za zavrnitev predloga dolžnice (da vložena tožba ne opravičuje odloga in ne predstavlja posebno upravičenega razloga), vendar pa dolžnica teh razlogov ni uveljavljala. Dolžnica je v svojem predlogu kot posebno upravičen razlog za odlog navajala nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, ki ji lahko s takojšnjo izvršbo nastane. Ker se sodišče do teh relevantnih navedb ni opredelilo, je zagrešilo kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede stroškov pritožbenega postopka:

Odločitev temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.