VDSS sodba Pdp 1565/2008

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženi stranki krijeta sami svoje stroške pritožbe.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- naložilo prvotoženi in drugotoženi stranki, da tožniku solidarno izplačata znesek 21.102,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 102,45 EUR, od 6. 5. 2005 dalje do plačila in od zneska 21.000,00 EUR od 27. 10. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (točka 1 izreka);

- v presežku (kar ni pod pritožbo), to je za znesek 33.248,04 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka);

- tožniku je naložilo, da povrne pravdne stroške prvotoženi stranki v znesku 1.164,73 EUR in drugotoženi stranki v znesku 1.056,96 EUR, v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka 3 izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožujeta obe toženi stranki.

Prvotožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj za škodo, ki jo je utrpel tožnik na delu pri drugotoženi stranki ni odgovorna. Celoten posel je namreč organizirala, dejansko vodila in nadzorovala drugotožena stranka. Prvotožena stranka je za opravljanje remonta le posodila delavce, o konkretnih delih ni odločala. Za varno delo na višini, kot nevarno dejavnost bi torej morala poskrbeti drugotožena stranka. Pisni sporazum, ki ga je predložila drugotožena stranka, je le formalnega značaja, saj drugotožena stranka od prvotožene ni zahtevala izvedbe ustreznih varnostnih ukrepov. Zaradi tega je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje glede krivdne odgovornosti prvotožene stranke za nastalo škodo, ne gre pa tudi za njeno objektivno odgovornost, saj na delo tožnika pri drugotoženi stranki ni imela nikakršnega vpliva. Za škodo je izključno odgovorna drugotožena stranka. Sodišče prve stopnje poleg tega ni ugotavljalo morebitne tožnikove krivde za nastalo škodo. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine za škodo po posameznih postavkah, saj je previsoko odmerjena odškodnina za prestane bolečine in njihovo trajanje, za prestani strah in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zaradi vsega navedenega prvotožena stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe in tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne v celoti, ali pa sodbo spremeni tako, da odškodnino ustrezno zniža.

Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sta toženi stranki v zvezi z vzdrževalnimi deli sodelovali že dalj časa. Vedno sta se dogovorili, kdo bo delavcem zagotovil zaščitna sredstva in kdo nosi odgovornost za morebitno delovno nezgodo. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. Stranki sta sklenili sporazum, v katerem sta določili odgovornost prvotožene stranke za zagotovitev varnosti svojih delavcev in premoženja; v 11. točki sporazuma sta izrecno zapisali, da v primeru nesreče pri delu odškodninsko odgovornost za svoje delavce nosi prvotožena stranka. Sodišče bi moralo ta dogovor upoštevati. Po stališču pritožbe pa tudi sicer ni nobene pravne podlage, iz katere bi izhajala odškodninska odgovornost drugotožene stranke. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, kar pomeni, da je na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih delodajalec dolžan delavcu poravnati nastalo škodo pri delu. Določba 187. člena Obligacijskega zakonika, na katero se sklicuje tožnik, ne pride v poštev.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bila drugotožena stranka dolžna tožniku zagotoviti ustrezno varnostno opremo (čelado in varnostni pas), prav tako ni bila dolžna skrbeti za nadzor nad uporabo zaščitnih sredstev, saj je bila v pogodbenem odnosu s prvotoženo stranko, ne pa s tožnikom. Glede višine odškodnine je stališče pritožbe, da je znesek odmerjene odškodnine zaradi prestanega strahu primeren, previsoka pa je odškodnina zaradi fizičnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju ter odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo prvotožene stranke sklicuje na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, tako glede temelja odškodninske odgovornosti kot glede višine prisojene odškodnine, ki jo je prvotožena stranka dolžna izplačati nerazdelno z drugotoženo stranko.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 250. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je odločitev o solidarni odškodninski odgovornosti obeh toženih strank ter višina presojene odškodnine materialno pravno pravilna.

Neutemeljena je pritožba prvotožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo njeno odškodninsko soodgovornost za nastalo škodo tožniku. Iz izpovedi prič M.Z., M.M., M.K., K.V. in K.R. ter iz izpovedi tožnika izhaja, da je zaposlila tožnika za opravljanje vzdrževalnih del pri drugotoženi stranki, s katero je kot izvajalec dne 5. 7. 2003 (B2) sklenila sporazum v skladu s 25. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.). V sporazumu so podrobneje opredeljeni varstveni ukrepi, ki sta jih dolžni izvajati stranki. Tako sta se v 11. členu sporazuma dogovorili, da v primeru nesreče pri delu nosijo odškodninsko odgovornost za svoje delavce izvajalci del po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, po 2. odstavku 3. člena sporazuma pa, da nosi odgovornost za nastalo škodo tisto podjetje, ki jo je povzročilo. Tožnik se je telesno poškodoval v delovni nesreči 13. 8. 2003, ko je pri drugotoženi stranki opravljal vzdrževalna dela na tekočem traku v proizvodni hali. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, sta toženi stranki pripisovali odgovornost za škodni dogodek druga drugi, pri tem pa niti ena niti druga ni izvajala in nadzirala potrebnih ukrepov za varno delo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da prvotožena stranka za svoje delavce, med katerimi je bil tudi tožnik, pri vzdrževalnih delih pri drugotoženi stranki ni poskrbela za ustrezen nadzor nad uporabo varnostnih sredstev (čelada, varnostni pas), teh sredstev tožniku ni nudila, v kasnejšem sporu pa je uveljavljala, da je bila to dolžnost drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v tem delu pravilno sklicevalo na določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), po katerih je delodajalec dolžan povrniti delavcu povzročeno škodo pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in sicer kot krivdno (1. odstavek 131. člena OZ) in kot objektivno (2. odstavek 131. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo tako krivdno kot objektivno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke. Krivdno odgovornost je opredelilo kot opustitev dolžnega nadzora nad zagotovitvijo in uporabo varnostne opreme zaradi zagotovitve varnega dela, kar je predvsem skrb delodajalca. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi objektivno odgovornost prvotožene stranke, saj je njen delavec - tožnik - delal na višini (4 - 5 metrov), na 60 - 70 cm širokem transportnem traku, kar je šteti kot delo s povečano nevarnostjo. Prvotožena stranka se zato svoje odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na ravnanje drugotožene stranke.

Neutemeljena je tudi pritožba drugotožene stranke, ko uveljavlja, da je za nastalo škodo odgovorna izključno prvotožena stranka in se pri tem sklicuje na sklenjeni sporazum in na že omenjeno določbo 184. člena ZDR. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je organizacijo dela v zvezi z vzdrževalnimi deli izvajala drugotožena stranka preko svojih delavcev (M.M., T.H.), pri čemer je tožnik izpovedal, da mu je delo odrejal T.H., ki je tožniku dopustil delo na transportnem traku brez ustreznih zaščitnih sredstev. Posamezna opravila pri vzdrževalnih delih je tako odrejala drugotožena stranka. Tožnik se je poškodoval pri nameščanju pogonskega motorja transportnega traku, pri čemer je pri delu na višini 4 – 5 metrov izgubil ravnotežje in padel v betonski jašek. Glede na to, da je drugotožena stranka, ne glede na že omenjeni sporazum z dne 5. 7. 2003 očitno sprejela dejstvo, da prvotožena stranka svojim delavcem pri vzdrževalnih delih ni odrejala opravil niti nadzirala izvajanja varnostnih ukrepov in uporabe varnostne opreme, je bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se drugotožena stranka ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti na podlagi dejstva, da tožnik pri njej ni bil zaposlen. S prvotoženo stranko je v opisanem smislu delovala usklajeno in povezano, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje glede obstoja njene krivdne in objektivne odškodninske odgovornosti v smislu 131. člena OZ.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede obstoja vseh elementov, ki so potrebni za obstoj odškodninske odgovornosti (odgovornost, nedopustno ravnanje, vzročna zveza, škoda) prvotožene in drugotožene stranke, nadalje, da tožnikova sokrivda za nesrečo in njene posledice ni podana.

Neutemeljeni sta pritožbi obeh toženih strank na tožniku prisojeno višino odškodnine tako glede skupno prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo kot glede zneskov odškodnine za posamične oblike te škode (179. člen OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki ga je v celoti sprejelo ter po zaslišanju tožnika pravilno ugotovilo in ovrednotilo vrsto in naravo telesnih poškodb, ki jih je utrpel tožnik v obravnavani nesreči na delu pri drugotoženi stranki ter na tej podlagi prisodilo tožniku skupen znesek odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v smislu 2. odstavka 179. člena OZ v višini 21.000,00 EUR, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravična odškodnina. Pri tem je pravilno ugotovilo in ovrednotilo vse konkretne okoliščine, tako v zvezi z upoštevanjem stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. S tem je pravilno izpolnilo tako načelo individualizacije višine odškodnine, hkrati pa tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva, da se pri odmeri odškodnine upošteva tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej potrebno objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih. Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za znižanje odškodnine, kot uveljavljata obe toženi stranki. Odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, upošteva pa tudi vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Zneski odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami za take škode.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi prvotožene in drugotožene stranke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato krijeta sami svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne gre za potrebne stroške v smislu 1. odstavku 155. člena ZPP.