VDSS sodba Psp 875/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnici sami krijeta svoje stroške pritožbe.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 9. 12. 2004 in iste št. z dne 6. 4. 2005, ter da se tožnicama prizna vdovska oz. družinska pokojnina od 1. 4. 2004 dalje in se jima izplača od 1. 11. 2003 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnici sami krijeta svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo sta se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožili tožnici in predlagali, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožencu naloži povračilo stroškov postopka. Navajata, da iz odločbe tujega nosilca zavarovanja, zlasti pa iz zapisa v 4. in 5. odstavku obrazložitve, ne izhaja, da bi pridobili družinsko pokojnino na podlagi dobe, ki jo je pokojni mož in oče dopolnil na območju Republike Slovenije. V tej odločbi je izrecno določeno, da se na podlagi pokojninske dobe v BIH v trajanju 7 let in pokritosti te delovne dobe s pričakovano delovno dobo, prizna in odmeri družinska pokojnina, pri čemer pa ni navedeno, da se je kot pogoj za priznanje družinske pokojnine upoštevala delovna doba v Republiki Sloveniji. Glede na pogoje za pridobitev družinske pokojnine, določene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju BIH, upoštevanje slovenske dobe niti ni bilo potrebno. Z razlago določbe 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1), kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, se ne strinjata. Tožnici sta namreč izpolnili pogoje za priznanje vdovske oz. družinske pokojnine tako v Republiki Sloveniji kot tudi v BIH. Zato imata glede na določbo 177. člena ZPIZ-1 pravico do uživanja ene od pokojnin po izbiri. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku in pravico do vdovske pokojnine oz. družinske pokojnine na podlagi slovenske dobe priznati, po pravnomočnosti sodbe pa bi moral toženec tožnici pozvati, da izbereta, katero pokojnino bosta uživali. Le takšna interpretacija je v skladu z namenom zakonodajalca in ustavno zagotovljenima pravicama do sodnega varstva in socialne varnosti. Odločitev sodišča, s katero se tožnicama onemogoča, da opravita izbiro med pokojninama, je v nasprotju z materialnim pravom. Zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) preizkusi zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb iz 2. odst. 339. člena ZPP. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno razsodilo. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile storjene nobene postopkovne kršitve.

V predmetni zadevi sta tožnici uveljavljali priznanje pravice do vdovske oz. družinske pokojnine po pokojnem možu in očetu R.M., umrlemu 26. 12. 1994. Iz podatkov v listinski dokumentaciji izhaja, da je imel pokojni R.M. v Republiki Sloveniji dopolnjenih 12 let, 2 meseca in 13 dni pokojninske dobe, preostalo pokojninsko dobo v trajanju 7 let 7 mesecev in 21 dni pa je dopolnil v Bosni Hercegovini (BIH). Pristojni nosilec zavarovanja v BIH je z odločbo z dne 21. 1. 2004 tožnicama priznal pravico do družinske pokojnine po pokojnem možu oz. očetu od 28. 2. 2003 dalje. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da delovna doba pokojnega zavarovanca, od dopolnjenega 20. leta starosti do dneva smrti, ko je bil star 44 let, znaša 24 let. Pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine pa se je upoštevala tudi skupna pokojninska doba v trajanju 19 let, 10 mesecev in 4 dni, na podlagi katere je imel umrli zavarovanec pokrito 1/3 ali več delovne dobe (24 let). Tega pogoja pa pokojni mož oziroma oče ne bi izpolnjeval, če bi se upoštevala le pokojninska doba, dosežena v BIH. Navedeno pomeni, da se je pri ugotavljanju pogojev na strani pokojnega zavarovanca upoštevala skupna pokojninska doba, v katero je bila vključena tudi pokojninska doba, ki jo je pokojni zavarovanec dopolnil v Republiki Sloveniji, ne glede na to, da se pokojninska doba oziroma osnova, ki izvira iz zavarovanja v Republiki Sloveniji, ni upoštevala pri kasnejši odmeri družinske pokojnine. Za odločitev v predmetni zadevi je namreč bistvenega pomena, da se je tožnicama družinska pokojnina v BIH priznala tudi na podlagi pokojninske dobe, dosežene v Republiki Sloveniji. Drugačne pritožbene navedbe tožnic, to je, da iz navedene odločbe nosilca zavarovanja v BIH izhaja, da jima je bila družinska pokojnina priznana brez upoštevanja pokojninske dobe na območju Republike Slovenije, so glede na povedano protispisne.

V socialnem sporu sodišče lahko presoja pravilnost in zakonitost dejanskega stanja, s tem pa tudi pravilnost uporabe materialnega prava in zakonitost postopka, le za obdobje do izdaje odločb toženca, ki so predmet presoje v socialnem sporu. V času izdaje spornih odločb (v letih 2004 in 2005) meddržavni sporazum s področja socialne varnosti še ni imel učinkov v notranjem pravnem redu Republike Slovenije. Do podpisa, ratifikacije in objave meddržavnega sporazuma je prišlo po dokončnosti izpodbijane odločbe, zato pravno podlago predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po določbi 1. odst. 177. člena ZPIZ-1 zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Enako velja v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij (2. odstavek 177. člena ZPIZ-1).

Navedene zakonske določbe pa seveda ni mogoče interpretirati, niti pravilno uporabiti na način, kot to razloguje pritožba, in sicer da morajo biti pogoji za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin oziroma za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah na podlagi istih pokojninskih obdobij že izpolnjeni, kar mora biti tudi ugotovljeno s pravnomočno sodbo, tožnici pa naj bi se šele potem sami odločili, katero pravico bosta uživala. Z uveljavitvijo pravice do družinske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v BIH v letu 2005 sta tožnici opravili izbiro glede pokojnine, ki ju bosta uživali, pri čemer jima je bila pri priznanju pokojnine upoštevana tudi pokojninska doba pokojnega moža oziroma očeta, dopolnjena pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Zato na podlagi 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 na podlagi istega obdobja ne moreta uspešno uveljaviti pokojninske dajatve za primer smrti še v Republiki Sloveniji. Takšno materialnopravno stališče je bilo sprejeto v praksi pritožbenega sodišča, kot tudi Vrhovnega sodišča RS (zadeva opr. št. VIII Ips 213/2004 z dne 1. 2. 2005, VIII Ips 248/2005 z dne 28. 3. 2006, VIII Ips 309/2006 z dne 12. 2. 2008).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Obenem je sodišče odločilo, da tožnici v skladu s 1. odstavkom 154. člena v povezavi s 1. odst. 165. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbe, saj s pritožbo nista uspeli.