UPRS sodba I U 935/2010

1.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 424/2010 z dne 16. 6. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 9. 6. 2010 zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. P 16/2009 z dne 22. 4. 2010. K vlogi je priložil navedeno sodbo, obvestila ZPIZ za svojo partnerko, potrdilo NLB in pooblastilo za zastopanje.

Strokovna služba je v zvezi s podano zahtevo zaslišala pooblaščenca vlagatelja, ki je na zaslišanju med drugimi navedel, da težko pove, kaj bo predmet pritožbe. Vlagatelj mu je povedal, da sta brat in sestra že bila dedno odpravljena, zato jih kot laik ni štel za dediča in ju posledično tudi ni prijavil ob smrtovnici. Sklicuje se na 1. in 3. odstavek 24. člena ZBPP. Po preučitvi prošnje prosilca in listin v spisu je tožena stranka ugotovila, da je zadeva očitno nerazumna in vlagatelj nima verjetnih izgledov za uspeh. Iz priloženih listin in poizvedb strokovne službe je razvidno, da želi vlagatelj podati pritožbo zoper citirano sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, s katero je sodišče ugotovilo, da sta vlagateljeva brat in sestra upravičena do dedovanja po umrlih starših. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je vlagatelj ob uvedbi zapuščinskega postopka kot zakonita dediča zamolčal svojega brata in sestro in to ne samo ob izpolnjevanju smrtovnice, temveč tudi tekom konkretnega zapuščinskega postopka, v katerem je bil zastopan po sedanjem pooblaščencu. Sodišče je ob vseh okoliščinah tudi ugotovilo, da sta starša vlagatelja kot zapustnika umrla brez oporoke in da je dedovanje nastopilo po samem zakonu, vlagatelja pa je ocenilo kot nedobrovernega posestnika, saj naj bi ves čas vedel, da ima brata in sestro, ki imata enaka upravičenja do dediščine. Glede na ugotovljeno in v okviru ocenjevanja razumnosti oziroma izgledov za uspeh je strokovna služba za bpp povabila pooblaščenca vlagatelja, da pojasni pravno in dejansko stanje zadeve, vendar pooblaščenec vlagatelja na zaslišanju ni navedel nobene konkretne okoliščine v tej smeri, kot to tudi izhaja iz zapisnika z dne 15. 6. 2010 (zap. št. 7 spisa).

Zahtevek je nerazumen, saj je sodišče zgolj ugotovilo, da sta brat in sestra vlagatelja dediča po njihovih skupnih starših. Tako je po oceni tožene stranke pričakovanje vlagatelja, da bo sodišče po pritožbi vlagatelja spremenilo odločitev sodišča I. stopnje v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, saj je ob obsegu zapuščine ugotovljeno le, da sta brat in sestra vlagatelja upravičena do dedovanja v okvirih istega dednega reda. Pri tem še ugotavlja, da do sprožitve konkretnega pravdnega postopka ne bi prišlo, če vlagatelj tekom zapuščinskega postopka po pokojnih starših ne bi zamolčal obstoja sodedičev in si s tem prilastil celotno zapuščino po pokojnih starših. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da pooblaščenec vlagatelja, ki je odvetnik in ki ni prava neuka stranka, na zaslišanju ni navedel nobene okoliščine, ki bi predstavljale materialne ali procesne kršitve v konkretnem pravdnem postopku in zaradi katere bi bilo smotrno vložiti pritožbo, zato zgolj pavšalno navajanje pooblaščenca, da je za izjasnitev potrebno spis preučiti, po oceni organa ni dovolj. Po oceni tožene stranke je vlaganje nerazumnih pritožb, kot je to v konkretnem primeru, zgolj zaradi podane zakonske procesne možnosti iracionalno in meji na zlorabo brezplačne pravne pomoči. Sodišče je sicer vlagatelju za zastopanje v konkretnem pravdnem postopku večkrat odobrilo Bpp (Bpp 171/2010, Bpp 178/2009, Bpp 147/2010) ter dodelilo odvetnika, ki je v konkretnem primeru tudi pooblaščenec vlagatelja, vendar se v okviru objektivnega pogoja, ki mora biti kumulativno izpolnjen ob subjektivnem pogoju ocenjuje vsaka vloga posebej in v okviru vsake faze postopka posebej.

V tožbi tožnik pravi, da pooblaščenec na zaslišanju še ni mogel zdiktirati uradni osebi vsebine bodoče pritožbe A.A., pri čemer je poudaril, da mora zadevo temeljito proučiti, da bi lahko povedal, kaj vse bo predmet pritožbe, pri čemer je opozoril le to, kar mu je povedal A.A., da sta bila njegova sestra B.B. in brat C.C. že dedno odpravljena ter da temu posledično sploh nista upravičena dedovati, kaj več, pa seveda v tistem trenutku pri zaslišanju tožnikov pooblaščenec ni mogel sporočiti, čeprav je dovolj jasno in razumljivo nakazal vsebino pritožbe in torej nedvomno dovolj zanesljivo tudi izkazal potrebo svojega klienta A.A., da pridobi odločbo o brezplačni pravni pomoči. Zanesljivo in nedvoumno pa je, da ni dolžan tožnikov pooblaščenec uradni osebi, ki rešuje zahtevo A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči, povedati kaj več, kar je povedal, pri čemer pa bi kljub temu tožnikov pooblaščenec ravnal drugače in navedel vse, kar bo predmet pritožbe, vendar pa se takrat ob podaji izjave pri zaslišanju še ni pripravil ter je temu posledično na zaslišanju sporočil uradni osebi le osnovna izhodišča njegovega klienta za vložitev pritožbe. Tožnik A.A. prilaga tej tožbi pritožbo z dne 16. 6. 2010, v kateri je na 6 straneh podrobno opisal, zakaj in iz kakšnih razlogov se ne strinja s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. P 16/2009 z dne 22. 4. 2010 in s sklepom istega sodišča, opr. št. P 16/2009 z dne 23. 2. 2010. Navaja, da predsednica Okrožnega sodišča „ocenjuje le razumnost in realne izglede za uspeh vloge, za katero daje brezplačno pravno pomoč oziroma financira profesionalno pomoč iz sredstev proračuna Republike Slovenije, saj je cilj brezplačne pravne pomoči med drugim tudi racionalna poraba proračunskega denarja“. S takšno obrazložitvijo nedvomno tožena stranka odloča o nečem, za kar sploh ni pooblaščena, namreč „o nekih realnih izgledih za uspeh...“, čeprav nesporno takšni izgledi za uspeh pritožbe, zanesljivo in nedvoumno obstajajo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v ugotovljenih dejstvih ni imela zadostne podlage za uporabo 1. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP v povezavi z drugim odstavkom 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje prosilca v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari. V tretjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka zgolj povzema ugotovitve iz sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah in tako ugotovljeno „stanje stvari“ v tretjem odstavku obrazložitve sooči z ugotovitvijo, da pooblaščenec tožnika na zaslišanju ni navedel „nobene konkretne okoliščine v smeri“ razlogov, zaradi katerih želi vložiti pritožbo zoper sodbo. Ta ugotovitev se ne ujema s podatki v spisu, ker iz zapisnika zaslišanja z dne 15. 6. 2010 izhaja, da je pooblaščenec tožnika povedal, da je prosilec mislil, da sta bila njegov brat in sestra že odpravljena z darili za časa življenja, zato jih kot laik ni štel za dediča in jih ni prijavil ob izpolnitvi smrtovnice. Poleg tega iz izjave pooblaščenca ne izhaja indic po zlorabi instituta brezplačne pravne pomoči zaradi morebitnega malomarnega odnosa odvetnika, ampak je odvetnik toženi stranki pojasnil, da mora spis najprej preučiti. Iz tega torej izhaja, da je med strankam sporna poleg dedne upravičenosti tudi (ne)dobrovernost posestnika. V petem odstavku obrazložitve izpodbijanega akta tožena stranka ničesar bistvenega ne doda obrazložitvi izpodbijane odločitve, ampak navede, da je s sodbo prvostopenjskega sodišča ugotovljeno le, da sta brat in sestra upravičena dodedovanja v okvirih istega dednega reda, kar pa ne drži, saj je z omenjeno sodbo odločeno tudi, da mora tožnik v tem upravnem sporu B.B. in C.C. izročiti v last in posest določene stvari iz zapuščine ter jima izdati zemljiško-knjižne listine. Zadnji stavek v petem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerem tožena stranka pravi, da do sprožitve pravdnega postopka ne bi prišlo, če vlagatelj ne bi zamolčal obstoja sodedičev in si prilastil celotne zapuščine, ni relevanten z vidika 1. alinee 1. odstavka 24. člena ZBPP. Edino v šestem odstavku obrazložitve tožena stranka smisleno nakazuje, da bi moral prosilčev odvetnik, če je zaslišan v zvezi z uporabo 24. člena ZBPP, povedati konkretne materialne in procesne kršitve zaradi katerih je razumno vložiti pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo. Takšna zahteva pristojnega organa odvetniku ni v nasprotju s pravilno uporabo 24. člena ZBPP, kajti sicer „očitnega nesorazmerja“ iz 2. odstavka 24. člena ZBPP ni mogoče v potrebni meri ugotoviti, vendar pa lahko tožena stranka v primeru skopega pojasnila odvetnika prošnjo zavrne le, če predhodno ugotovi, da bi odvetnik v času zaslišanja že moral biti v zadostni meri seznanjen z zadevo v namen učinkovitega zastopanja stranke. Tega pa tožena stranka v predmetni zadevi ni ugotovila, ampak je preveč poenostavljeno štela, da je navedba odvetnika, da bo moral spis preučiti, preveč pavšalna; poleg tega tudi v tem delu obrazložitve tožena stranka ni dala nikakršne pomebnosti pojasnitvi odvetnika, zakaj prosilec ni omenil brata in sestro kot dediča oziroma iz odločbe ni razvidno, zakaj je tožena stranka štela, da omenjena pojasnitev odvetnika ni relevantna.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca odvetnika. Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 420 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude navedenega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.