UPRS sodba I U 1750/2009

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljevanju ZGO-1), med drugim odločil, da mora tožnica ustaviti gradnjo počitniškega objekta lesene izvedbe, postavljenega na AB ploščo, tlorisnih dimenzij 6,80 x 7,20 m, višina slemena 4,60 m, pokritega s simetrično dvokapnico z betonskim zareznikom, na parc. št. 1617/4 k.o. ... ter navedeni objekt odstraniti v roku dveh mesecev po prejemu te odločbe. Prvostopenjski organ je ugotovil, da objekt leži izven območja zazidljivosti na zemljišču, ki je po svoji rabi opredeljeno kot gozdno zemljišče ter da objekt nima dostopa iz javne poti. Tožnica je izjavila, da je z gradnjo objekta pričela okrog leta 2000 in da ji objekt, ki ga želi legalizirati, služi za počitek in rekreacijo. V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na 3. člen ZGO-1, ki določa, da se gradnja objekta, za katerega je predpisano gradbeno dovoljenje, lahko prične samo na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki ga tožnica ni pridobila, zato gre za nelegalno gradnjo, za katero je inšpektor dolžan izreči ukrep iz 152. člena ZGO-1.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo odpravil 5. točko izreka prvostopenjske odločbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V zavrnilnem delu odločbe navaja, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da sporni objekt leži izven območja zazidljivosti na zemljišču, ki je po svoji rabi opredeljeno kot gozdno zemljišče. V nadaljevanju se drugostopenjski organ sklicuje na 1. in 2. odstavek 3. člena in 7.1. točko 1. odstavka 2. člena ZGO-1, ki jih tudi citira. Ugotavlja, da je nesporno, da bi tožnica pred pričetkom gradnje morala pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobila. Zato gre za nelegalno gradnjo, za katero je bil utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Glede navedbe, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno navedeno, da sporni objekt stoji na zemljišču s parc. št. 1617/3 k.o. ..., ki ni v njeni lasti, drugostopenjski organ ugotavlja, da je bila ta očitna pomota odpravljena s sklepom o popravi pomote. V izreku izpodbijane odločbe je navedena pravilna parcelna številka, na kateri stoji sporni objekt, ki je v tožničini lasti in je tako povsem jasno, na kateri objekt se izpodbijana odločba nanaša. Navedbe, da ne gre za počitniški objekt, v zadevi niso relevantne, saj bi tožnica morala pridobiti gradbeno dovoljenje ne glede na njegovo namembnost. Tožnica se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da so ji na upravni enoti pojasnili, da lahko manjšo brunarico postavi brez gradbenega dovoljenja. Dejstvo, da je tožnica vložila vlogo za spremembo namembnosti zemljišča, ni relevantno v smislu, da bi bila vprašljiva zakonitost izpodbijane odločbe. V inšpekcijskem postopku je pomembna zgolj ugotovitev, ali ima tožnica za gradnjo oziroma za poseg v prostor ustrezno upravno odločbo.

Tožnica se z odločitvijo inšpekcijskega organa ne strinja in v tožbi navaja, da je že v pritožbi opozorila na dejstvo, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Na parc. št. 1617/4 k.o. ..., ki je v lasti tožnice, stoji objekt, vendar pa ne gre za počitniški objekt, prav tako ni pravilna ugotovitev, da objekt nima dostopa iz javne poti, kar je razvidno iz dednega dogovora in iz sklepa o dedovanju z dne 19. 5. 1993. Navaja, da so ji na upravni enoti pojasnili, da lahko manjšo brunarico postavi brez gradbenega dovoljenja, tako da jo je leta 2000 tudi postavila. Brunarica služi za pospravljanje in shranjevanje orodja ter osebnih predmetov. Nikoli pa tožnica ni prespala v brunarici, ki ne predstavlja vikenda v smislu preživljanja prostega časa. Objekt je oddaljen 30 m od zadnje stanovanjske hiše v vasi, zemljišče je skalno ter tako neprimerno za kmetijsko obdelovanje, zato je tožnica vložila vlogo za spremembo namembnosti zemljišča, pripravljena je tudi plačati vsa potrebna nadomestila. Ocenjuje, da bodo pristojni organi ugodili njeni vlogi za spremembo namembnosti in tudi vloženi dokumentaciji za legalizacijo objekta. Občina Dobrepolje je že pričela z izdelavo občinskega prostorskega načrta, ki naj bi bil sprejet do leta 2011, zato meni, da bo na predmetnem zemljišču možna gradnja. Sklepno tožnica predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj ter toženki naloži, da ji povrne stroške postopka.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica kot investitorka v letu 2000 zgradila objekt (brunarico) tlorisnih dimenzij 6,80 x 7,20 m, višine slemena približno 4,60 m na zemljišču parc. št. 1617/4 k.o. ..., ki leži izven območja zazidljivosti na zemljišču, ki je po svoji rabi opredeljeno kot gozdno zemljišče, na katerem gradnja takšnih objektov ni dovoljena brez gradbenega dovoljenja. Tožnica si za gradnjo spornega objekta nesporno ni pridobila gradbenega dovoljenja, zato je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja gradbeni inšpektor tožnici tudi po presoji sodišča pravilno izrekel ukrep odstranitve nelegalno zgrajenega objekta po 152. členu ZGO-1 v zvezi z 12.1. točko 1. odstavka 2. člena ZGO-1.

V obravnavani zadevi tožnica ne ugovarja, da bi si morala pridobiti gradbeno dovoljenje in ves čas postopka navaja, da želi objekt legalizirati, kar pa nima vpliva na zakonitost izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Da leži objekt na zemljišču parc. št. 1617/4 k.o. ... in da je bila v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno navedena parc št. 1617/3 iste k.o., tožnica v tožbi ne ugovarja več. Glede ostalih ugovorov pa sodišče ugotavlja, da predstavljajo ponovljene pritožbene ugovore, ki jih je pravilno in v celoti zavrnil že drugostopenjski organ, zato sodišče teh razlogov ponovno ne navaja in se nanje sklicuje (2. odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še dodaja, da dejstvo, da je tožnica vložila vlogo za spremembo namembnosti zemljišča in da je občina pričela z izdelavo občinskega prostorskega načrta, v ničemer ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, saj je za presojo zakonitosti izrečenega ukrepa odločilno le, da bi tožnica morala za izvedeno gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Zato tudi niso relevantni njeni ugovori, ki se nanašajo na namembnost objekta in na dostop do objekta, saj je izvedena gradnja nelegalna ne glede na namen, za katerega tožnica uporablja objekt in ne glede na dostop do objekta.

Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi zavrnitev tožničinega zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno stanje ni sporno in gre za rešitev pravnega vprašanja.