UPRS sklep I U 824/2010

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je bilo investitorju A. d.o.o. izdano gradbeno dovoljenje za novogradnjo 30 oskrbovanih stanovanj Ob poti, pod tam navedenimi pogoji. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno.

Tožeče stranke tožbo zoper izdano gradbeno dovoljenje vlagajo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka ter predlagajo odpravo gradbenega dovoljenja. V zvezi z izdajo začasne odredbe navajajo, da bo z izvršitvijo odločbe oziroma z gradnjo tožečim strankam prizadejana nenadomestljiva škoda, saj Puhtejeva ulica ni primerna za novogradnjo. Zaradi gradnje naj bi prihajalo do popolnih zapor prometa, saj je cestišče te ulice tako ozko, da ni možno srečevanje osebnih, kaj šele tovornih vozil. Ob upoštevanju, da gre za pot do šole, bi bila gradnja zelo nevarna, pri čemer naselje Grba nima drugega dostopa, onemogočen bi bil tudi dostop intervencijskim vozilom, prišlo naj bi tudi do večjega števila nesreč. Že s prvimi deli gradnje (izkop gradbene jame in odvoz gradbenega materiala s težkimi tovornjaki) bi tožečim strankam nastala nenadomestljiva škoda zaradi povečanega prometa. Da ta ulica ni primerna za izvajanje predvidene gradnje, izhaja tudi iz predloga IPN, ki določa, da se mora Puhtejeva ulica pred predvideno gradnjo ustrezno rekonstruirati, tako da bo imela dva vzporedna vozna pasova in obojestranske hodnike za pešce. Pripomba in stališče do pripombe iz javne razgrnitve IPN sta objavljena na spletni strani http//urbanizem.ljubljana.si/index2/files/Stalisca_IPN_Roznik.pdf. Nenadomestljiva škoda bi nastala tudi iz razloga, ker bi bil na zemljišču, ki je v solastnini tožečih strank in drugih lastnikov, zgrajen objekt in bi težje uresničili svoj interes glede lastnine funkcionalnega zemljišča, posebno ker obstaja nevarnost nadaljnjih razpolaganj z deli novozgrajenega objekta, ki bi bil zgrajen na njihovem funkcionalnem zemljišču. Investitor pa z zadržanjem ne bi utrpel nobenih posledic. Sklepno tožeče stranke predlagajo, „da se na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja do pravnomočne odločitve sodišča ne sme izvajati gradbenih in drugih del. Zadržanje izvajanja gradbenih in drugih del začne učinkovati naslednji dan po vročitvi sklepa investitorju“.

Prizadeta stranka A. d.o.o., ki jo zastopa odvetnik A.A., v odgovoru na začasno odredbo predlaga, da jo sodišče zavrne, saj tožeče stranke niso izkazale težko popravljive škode.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne navajajo, ali jo vlagajo kot odložitveno začasno odredbo na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 109/09 – odločbi Ustavnega sodišča, v nadaljevanju: ZUS-1), ki določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, ali pa jo vlagajo kot ureditveno začasno odredbo na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik iz razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev kot verjetna izkaže za potrebno. Kot izhaja iz besedila 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1, je pri obeh vrstah začasnih odredb pogoj za njeno izdajo, da tožnik izkaže verjeten obstoj težko popravljive škode.

Začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je mogoče ob izpolnjevanju ostalih pogojev izdati le, če se prvostopni akt izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP). Gradbeno dovoljenje je pozitivna in konstitutivna odločba, ki ustanavlja pravico investitorja, da gradi pod pogoji, ki so določeni v tem upravnem dovoljenju, to dovoljenje pa se ne izvršuje, temveč le učinkuje. Če investitor ne gradi v okviru pogojev, določenih v gradbenem dovoljenju, ima to za posledico izrek inšpekcijskega ukrepa, ne pa prisilne izvršbe po določbah ZUP. Ker se torej gradbeno dovoljenje ne izvršuje po določbah ZUP, že iz tega razloga izdaja začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoča (tako tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 730/2007 z dne 13. 12. 2007).

Zato je sodišče v nadaljevanju presojalo, ali so tožeče stranke izkazale izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 kot ureditveno začasno odredbo, in sicer ali so izkazale nastanek težko popravljive škode. Za takšno škodo je mogoče šteti le tisto škodo, katere nastanek je vsaj verjetno izkazan in bi jo bilo mogoče težko odpraviti. Tožeče stranke kot težko popravljivo škodo navajajo, da bi zaradi pričetka gradnje morale uporabljati cesto, ki bi bila zelo nevarna, onemogočen naj bi bil dostop intervencijskim vozilom, prišlo naj bi do popolnih zapor in povečanja prometa na Puhtejevi ulici, prišlo naj bi tudi do povečanja števila nesreč. Po presoji sodišča so razlogi, na podlagi katerih tožeče stranke utemeljujejo nastanek nepopravljive škode, bodoča negotova dejstva, s katerimi tožeče stranke želijo varovati splošni javni interes, kar pa glede na zgoraj citirane pogoje za izdajo začasne odredbe ni mogoče. Tožeče stranke bi tako morale povsem konkretno izkazati in predložiti dokaze, s katerimi bi utemeljile morebitni nastanek nepopravljive škode, ki bi posegla v njihov pravni položaj, ne pa uveljavljati škode, s katero utemeljujejo varstvo določenega splošnega javnega interesa (povečana nevarnost, dostop intervencijskih vozil, večje število nesreč). Zgolj izvedba gradbenih del in spremenjeni prometni režim, pa sama po sebi ne predstavljata težko popravljive škode, ki bi nastala tožečim strankam oziroma njihovemu premoženju. Takšne škode ne izkazuje niti sklicevanje na podatke, objavljene na spletni strani MOL, iz katerih naj bi izhajalo, da mora investitor pred obravnavano gradnjo rekonstruirati Puhtejevo ulico, saj gre le za pripombe in za stališča do pripomb na javno razgrnitev predloga izvedbenega prostorskega načrta, ki še ni v veljavi.

Težko popravljive škode na izkazuje tudi pričakovanje tožečih strank, da naj „bi bil na zemljišču, ki je v solastnini tožečih strank in drugih lastnikov, zgrajen sporen objekt in bi težje uresničili svoj interes glede lastnine funkcionalnega zemljišča, posebno ker obstaja nevarnost nadaljnjih razpolaganj z deli novo zgrajenega objekta“. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke sicer ne navedejo, za katera zemljišča gre, vendar sodišče glede na tožbene ugovore, ki se nanašajo na izkazano pravico graditi, ki je sicer prepuščena odločitvi sodišča o glavni stvari, sklepa, da gre za zemljišča s parc. št. 1235/25 in 1235/26 k.o. ..., za katere tožeče stranke zatrjujejo, da gre za „njihovo funkcionalno zemljišče v solastnini“. Sodišče na podlagi izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter vpogleda v zemljiško knjigo ugotavlja, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo objekta na parc. št. 1325/1 in 1325/25 k.o. ... Parcela 1325/25 k.o. ... je nastala iz zemljišča s parc št. 1325/8, iz katere sta po odločbi Geodetske uprave z dne 9. 1. 2009 nastali še zemljišči s parc. št. 1325/26 in 1325/27 k.o. ..., investitor pa je v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik zemljišč s parc št. 1235/1 in 1325/8 k.o. ... Pri zemljišču parc št. 1325/8 k.o. ... je vpisana plomba oziroma zaznamba spora, saj je Okrajno sodišče v Ljubljani sprejelo sklep o začetku postopka za določitev pripadajočega zemljišča. Za potrebe odločanja o začasni odredbi sodišče ugotavlja, da tožeče stranke niso verjetno izkazale, da bi bile solastnice zemljišča, ki je predmet gradnje, saj je lastništvo glede na podatke iz zemljišče knjige izkazano za investitorja. Drugih podatkov, razen tega, da je pri tem zemljišču vpisana plomba, kar ne predstavlja dokazila o lastništvu, temveč le dejstvo o zaznambi spora, pa tožeče stranke ne izkazujejo. Težko nadomestljive škode pa tudi ni mogoče verjetno izkazati zgolj s pričakovanjem, da bo investitor morda razpolagal z novozgrajenim objektom, pri čemer sodišče dodaja, da investitor lahko začne graditi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja izključno na lastno odgovornost (2. odstavek 3. člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 102/04, 126/07 in 108/09). Sodišče tako tudi v tem primeru ugotavlja, da zatrjevana škoda temelji na bodočih negotovih dejstvih, in sicer, če bo investitor začel graditi, če bo sodišče v postopku za določitev pripadajočega zemljišča odločilo v korist tožečih strank in če bo investitor morda razpolagal z novo zgrajenim objektom, zato iz teh razlogov ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode.

Ali sta upravna organa pravilno ugotovila, da predlog za določitev pripadajočega zemljišča, ki so ga tožeče stranke vložile na podlagi 30. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Uradni list RS, št. 45/08), ne sega na zemljišče gradnje in zato ne more biti sporna investitorjeva pravica graditi, pa je predmet odločanja o glavni stvari in ne predmet odločanja o začasni odredbi.

Ker tožeče stranke, na strani katerih je dokazno breme za dokazovanje pogojev za izdajo začasne odredbe, niso niti verjetno izkazale, da bi jim bila z morebitno gradnjo spornega objekta prizadeta škoda, ki bi bila za njih težko popravljiva, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno.