UPRS sodba I U 32/2010

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, izpostave Vič-Rudnik, št. ... z dne 24. 7. 2009 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožnikom dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

OBRAZLOŽITEV:

Toženka je z izpodbijano odločbo dovolila investitorju A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) gradnjo štirih stanovanjskih objektov – dvojčkov v B. na zemljišču parc. št. 980 k.o. ... po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. ..., oktober 2008, izdelovalca C. d.o.o., ki ga sestavljajo tam našteti načrti iz oktobra 2008 ter popravki in dopolnitve PGD št. ... iz februarja 2009 ter št. ... iz marca istega leta. V izreku je med drugim navedeno, da dostopno pot do stanovanjskih dvojčkov predstavlja dovozna pot širine 4,5 m, ki je del zemljišča parc. št. 980 k.o. ... in se pravokotno navezuje na javno pot parc. št. 3572/1 k.o. ... ter je asfaltirana.

Toženka v obrazložitvi navaja, da zemljišče posega leži v območju urejanja VS 10/13-1 – Notranje Gorice v okviru morfološke enote 2A, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V10 Brezovica, Vnanje Gorice, Notranje Gorice (v nadaljevanju PUP). Osnovna namenska raba območja posega je VS – površine za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, podrobnejša namenska raba pa 2 – območje za gradnjo stanovanjskih stavb. Ugotavlja, da načrtovana gradnja izpolnjuje pogoje iz PUP, med drugim glede odmikov iz 33. člena, saj so obravnavani objekti od javne prometne ceste oddaljeni 6,52 m, od sosednjih meja pa več kot predpisane 4 m. Izpolnjen je tudi pogoj iz 38. člena PUP glede pozidanosti gradbene parcele, saj obravnavani objekti vsak zase kot svoja funkcionalna enota ne presegajo 40 % pozidanosti. Nadalje je investitor upošteval 44. člen PUP, ki za lokalne dovoze do treh ali več objektov v naselju zahteva širino 4,5 m. Pri tem je organ zavrnil stališče tožnikov, da mora biti tudi ta pot od parcelne meje z njihovimi nepremičninami oddaljena najmanj 4 m. Določba 33. člena PUP namreč določa odmike za objekte, ne pa tudi za ostale posege v prostor, med drugim za obravnavano dovozno pot, ki je del prometne in zunanje ureditve obravnavanih objektov oz. gre za minimalno komunalno oskrbo. V obravnavanem primeru je potreba po dovozni cesti povezana s prebivanjem oz. opravljanjem dejavnosti v stavbah, zato ni mogoče govoriti o gradbeno inženirskem objektu. Nadalje je izpolnjen tudi pogoj glede višine objektov, saj bistveno ne odstopajo od sosednjih objektov in se jim po višini prilagajajo. Iz obrazložitve je še razvidno, da so tožniki sodelovali v postopku kot stranski udeleženci, ker njihove nepremičnine (parc. št. 977/1 k.o. ... je v solasti A.A. in B.B., parc. št. 977/4 k.o. ... pa v solasti C.C. in D.D.) ležijo v 4-metrskem varovalnem pasu dovozne poti.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Navedel je, da načrtovani objekti po višini (32. člen PUP) ne presegajo višine sosednjih objektov, ki ležijo na 30-metrski oddaljenosti, nekateri objekti v neposredni bližini pa so tudi višji. V skladu s 33. členom PUP so odmiki novih objektov od parcelnih meja, ki znašajo več kot 4 m. Glede dovoza je upoštevan 45. člen PUP, ki sicer ne določa odmikov dovoznih poti od sosednjih parcel. Zmotno je stališče, da bi moral biti tudi pri odmiku dovozne poti od sosednjih zemljišč upoštevan 33. člen PUP. Res ta člen govori o objektih, kar dovozna pot nedvomno je, vendar je glede na vsebino tega člena in glede na možnost izvedbe posameznih vrst objektov, zlati infrastrukturnih, treba ugotoviti, da se ta določba nanaša na stavbe in ne na gradbeno inženirske objekte. Na to kaže zlasti vsebina 2. odstavka istega člena, saj dovozne poti nimajo višine, ki bi jo bilo treba upoštevati pri svetlobno tehnični oceni. Poleg tega ne bi bilo logično, da bi morali biti infrastrukturni objekti oddaljeni 4 m od sosednje nepremičnine, saj v tem primeru ne bi bilo mogoče izvesti cestnega priključka na cesto z drugo parcelno številko. Pritožbeni organ poudarja, da 44. in 45. člen PUP, ki se nanašata na dovoze, ne določata ničesar glede predvidenih odmikov. Kot neutemeljeno je zavrnil stališče tožnikov, da v procent pozidanosti spadajo tudi parkirišča in cesta, pri čemer se sklicuje na SIST 9836, ki se uporablja v skladu z 207. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Navaja še, da v obravnavanem primeru ni potrebno soglasje Občine Brezovica in ni stvar tega postopka prenos dovozne poti v upravljanje občini, ne glede na to, da je sama najprej sprejela takšen sklep.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da je Občina Brezovica 10. 6. 2008 na podlagi 36. člena PUP izdala investitorju soglasje k urbanistični rešitvi in mu naložila, da pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja cesto prenese v upravljanje občini. Med postopkom je občina obvestila upravni organ, da gre v tem primeru za odnos med investitorjem in njo, zato pogoja o prenosu ceste v upravljanje ne sme upoštevati pri izdaji dovoljenja. Tožniki menijo, da bi morala toženka v tem primeru od investitorja zahtevati, da predloži spremenjen sklep občinskega sveta. Ker gre za nedopustno poseganje v njegove pristojnosti, je toženka kršila navedeno določbo PUP. Nadalje je iz projektne dokumentacije razvidno, da je dostopna pot tudi intervencijska pot, torej tudi za urgentne poti gasilcem. Kot taka pa ne izpolnjuje pogojev, ki jo za urgentno pot določa 31. člen PUP. Načrtovani objekti presegajo višino objektov v lasti tožnikov za 1,71 m, kar je v nasprotju s 3. odstavkom 32. člena PUP. Menijo, da je drugostopenjski upravni organ napačno razlagal navedeno določbo. S tem ko 1. odstavek istega člena zahteva prilagoditev okoliški pozidavi, po mnenju tožnikov ne bi bilo potrebe po zapisu v 3. odstavku istega člena, in sicer da novogradnje ne smejo presegati višine sosednjih objektov. Ne gre torej samo za prilagajanje, ampak za konkretno prepoved preseganja višine in to vseh sosednjih objektov. Novo zgrajeni objekti, ki občutno presegajo višino njihovih objektov, pa neposredno vplivajo na osenčenje, s čimer bistveno spreminjajo bivanjske pravice tožnikov. Upravni organ bi moral zaradi tega naložiti investitorju tudi izdelavo študije osončenja. Poudarjajo, da ne gre za to, ali je investitor dolžan predložiti študijo zaradi formalnih normativnih zahtev, ampak za ugotovitveni postopek, ki ima podlago v temeljnih načelih upravnega postopka in obveznostih upravnega organa pred izdajo odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zvezi z vprašanjem pozidanosti in uporabe 38. člena PUP opozarjajo na nasprotje, ko toženka po eni strani pravi, da zakonodaja termina gradbena parcela ne pozna več, po drugi strani pa se sklicuje nanjo. Po njihovem mnenju to pomeni, da je stališče upravnega organa, da ni treba spoštovati določbe 38. člena PUP. Enako stališče je zavzelo tudi Ministrstvo za okolje in prostor, ki se je pri tem celo sklicevalo na SIST 9836. Če se upošteva, da gre v danem primeru za eno samo parcelno številko, na kateri se gradijo štirje dvojčki, dostopna cesta in parkirna mesta, bo pozidana skoraj celotna parcela, s čimer je bila ignorirana zahteva PUP po največ 40 % pozidanosti. V zadevi bi moral biti upoštevan tudi najmanj 4-metrski odmik novozgrajene ceste od parcelne meje sosedov. Tudi v tem primeru gre namreč za objekt in ne za gradbeno inženirski objekt, kot sta to navajala oba upravna organa. Po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost je izgradnja ceste v obravnavanem obsegu manj zahtevni objekt, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje in ki ga je investitor v projektni dokumentaciji tudi projektno „obdelal“. Poudarjajo, da jim je bil status stranke priznan zato, ker so v pasu izgradnje ceste, kar pomeni, da gre za območje, na katerega ima gradnja ceste neposredni vpliv. Poleg tega 1. alineja 1. odstavka 33. člena PUP govori o odmikih od parcelne meje cestnega objekta, po kateri morajo biti novozgrajeni objekti odmaknjeni najmanj 7 m od roba cestišča. To obratno pomeni, da mora biti tudi v primeru, če se gradi cesta, kot novogradnja odmaknjena od obstoječih objektov najmanj 7 m, kar pa v danem primeru ni zagotovljeno. Poleg tega v nobenem veljavnem predpisu ni napisano, da za gradbeno inženirski objekt ne veljajo enake določbe kot za katerikoli drugi objekt. Tudi iz PGD je mogoče razbrati, da gre za gradbeni objekt in ga investitor kot takšnega označuje v svojih vlogah. Na kakšni pravni osnovi je toženka zaključila, da za tovrstne objekte ne veljajo določbe glede odmikov in ostalih pogojev, iz odločbe ni mogoče razbrati. Tožniki predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno, da jo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve do plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovoril tudi investitor A. d.o.o. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu. Navaja, da je bila določba 36. člena PUP o soglasju občinskega sveta črtana s spremembami PUP, ki so začele veljati 10. 3. 2010, torej pred izdajo gradbenega dovoljenja. Določba zato ni relevantna za odločitev, pa tudi v času, ko je še veljal 36. člen PUP, občinski svet ni imel pristojnosti, da bi ob soglasju dajal še kakšne dodatne pogoje, ki niso vezani na samo urbanistično rešitev. Nadalje navaja, da mora merilom iz 31. člena PUP o ustreznosti dostopne poti za gasilska vozila ustrezati javna pot. Iz opisa dostopa v vodilni mapi in samih načrtov je razvidno, da bo dostop do stanovanjskih dvojčkov zagotovljen z javne poti parc. št. 3572/1 k.o. ..., od javne ceste do objektov poteka priključek na javno pot, predvideno pa je tudi dvorišče stavb. Tožniki zato napačno štejejo kot dostopno pot v smislu 31. člena PUP le priključek in dvorišče. Ne strinja se z razlago 32. člena PUP glede višine objektov. Prav tako ni pravne podlage za zahtevo, da bi moral investitor izdelati študijo osončenja. Tožniki bi lahko ugovarjali le prekomernemu in nedovoljenemu vplivu na svoje nepremičnine, pri čemer pa je dokazno breme na njihovi strani. Navaja, da zemljišče posega meri 2785 m2, tloris stavb na stiku z zemljiščem je 640 m2, kar predstavlja okoli 24 % površino zemljišča, zato ni mogoče govoriti o prekomerni pozidanosti, kot jo določa 38. člen PUP. Pri tem tožniki kot objekt napačno obravnavajo parkirna mesta, ki to niso glede na Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena. V zaključku poudarja, da je z gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja 4 stanovanjskih objektov, kar vključuje tudi izgradnjo dostopa teh objektov na javno cesto. Predmet gradnje torej ni cesta, ampak stavba z dostopom na javno cesto. Zato zanjo ne veljajo določbe o varstvenih pasovih in o odmikih. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva plačilo stroškov postopka.

K 1. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 36. člena PUP (Uradni list RS, št. 87/06 in naslednji) je urbanistično rešitev za gradnjo treh objektov ali za gradnjo večstanovanjskega objekta moral potrditi občinski svet. Ta člen je bil črtan z določbo 5. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto V10 Brezovica – Vnanje Gorice, Notranje Gorice (Uradni list RS, št. 15/09), ki je začel veljati peti dan po objavi v Uradnem listu (10. člen), to je 28. 2. 2009. Vendar pa je 7. člen navedenega odloka o spremembah glede postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega odloka (investitor je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vložil 30. 12. 2008), določil, da se nadaljujejo in končajo po določbah prejšnjih odlokov.

V zadevi ni sporno, da je občinski svet 10. 6. 2008 sprejel sklep o izdaji pozitivnega mnenja k investitorjevi urbanistični rešitvi. Ob tem dodatno določena obveznost, da investitor prenese cesto v upravljanje občini Brezovica, ne more biti pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, za katerega je relevantno le izpolnjevanje pogojev za gradnjo, ki jih določa prostorski akt. Postavljanje pogojev mimo teh okvirov ni imelo zakonske podlage ne v ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) niti ga nima v ZPNačrt (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji), zato je neutemeljena tožbena zahteva, da bi morala biti tudi sprememba pogoja o prenosu ceste v upravljanje sprejeta s sklepom občinskega sveta.

Neutemeljena je zatrjevana kršitev določbe 31. člena PUP, ki v 1. odstavku določa pogoje za ureditev urgentne poti za gasilska vozila. Tožniki v upravnem postopku namreč niso zatrjevali, da ti pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, kar je razvidno tako iz povzetkov njihovih stališč v obeh upravnih aktih, enako pa ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise. Gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto iz 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1). Zato sodišče ob tem le dodaja, da tudi sicer iz tožbe ni razvidno, na kakšen način naj bi tožniki s tem ugovorom varovali svoje pravne interese v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oz. kako naj bi s takim ugovorom preprečili, da bi izdano gradbeno dovoljenje poseglo v njihov pravno varovani položaj, ki ga imajo kot lastniki nepremičnin v varovalnem pasu ceste.

V zadevi je nadalje sporno, ali načrtovani objekti presegajo višino, ki je določena v 32. členu PUP. Ta v 1. odstavku določa, da je treba pri novogradnjah zagotoviti oblikovno homogenost in identiteto območja ter se prilagajati ureditvam (med drugim) po višinskih gabaritih, ter v 3. odstavku, da pri novogradnjah višina objektov ne sme presegati višine sosednjih objektov, to je tistih, ki so oddaljeni največ 30 m od predvidenega posega v prostor (4. odstavek istega člena PUP).

Iz navedenega je razvidno, da je v 3. in 4 odstavku 32. člena PUP le podrobneje definirana zahteva, da se mora novogradnja prilagajati območju glede višinskih gabaritov - podrobneje tako glede območja, ki ga je treba vzeti kot podlago za primerjavo (to je območje, ki ga sestavljajo objekti v oddaljenosti največ 30 m od načrtovane gradnje), kot glede same višine objekta. Višinski gabariti iz 1. odstavka se namreč lahko izražajo ne le v izmerjeni višini objekta, ampak tudi z etažnostjo (npr. P+1), pri čemer slednja ne zagotavlja, da se ob enaki etažnosti ne bodo gradili novi objekti, ki bodo višji od že obstoječih v območju, saj višina etaž ni določena. V 3. odstavku je zato določen višinski maksimum, ki ga novogradnja v območju ne sme preseči. Ker se pri tem upoštevajo višine vseh objektov v radiju, je logičen sklep, da je ta maksimum določen z višino najvišje obstoječe stavbe znotraj območja – če ta ne bo presežena, bo zadoščeno pogoju iz 1. odstavka (prilagajanje obstoječim stavbam). Ker v zadevi ni sporno, da sta dva objekta na zemljiščih parc. št. 982/2 in 978 višja od načrtovanih objektov, ti izpolnjujejo pogoj iz 32. člena PUP, zato je drugačno stališče tožnikov neutemeljeno.

Iz določb PUP nadalje ne izhaja zahteva, da novogradnje ne smejo spreminjati (zmanjševati) osončenja obstoječih objektov. Le v tem primeru bi moral investitor predložiti študijo oz. v PGD izkazati, da načrtovani objekti ne bodo povzročili sprememb osončenja, kar bi bil pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožniki se zato v tem primeru ne morejo upreti spremembi, saj jih PUP pred tem ne varuje. Tudi sicer se le pavšalno sklicujejo na bistveno poslabšanje bivalnih pogojev, čeprav mora po določbi 1. odstavka 65. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze, česar pa tožniki v postopku niso storili. Ob tem sodišče še dodaja, da v primeru osončenja ne pride v poštev uporaba 2. odstavka 33. člena PUP, po katerem novozgrajeni objekt ne sme motiti sosednje posesti. Ker je posest po določbi 1. odstavka 24. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02; SPZ) neposredna dejanska oblast nad stvarjo, se z morebitno spremembo osončenja v to oblast ne posega.

Neutemeljeno je tudi stališče, da upravni organ ni uporabil določbe 38. člena PUP, ki v 1. odstavku določa, da je gradbena parcela lahko pozidana največ 40 %, kar vključuje tako glavni objekt kot tudi pomožne objekte. Res je prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navedel, da je bil pojem gradbene parcele z ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) ukinjen, kljub temu pa je preveril pozidanost in v zvezi s tem navedel, da ima vsaka enota določeno svojo gradbeno parcelo in da ima objekt B1 največjo pozidanost – 36,96 %, vsi ostali pa manjšo (11. stran obrazložitve) in da je iz projektne dokumentacije razvidno, da pozidanost ne presega 40 % in pri tem navaja % pozidanosti (14. stran obrazložitve). Zato ni sprejemljivo stališče tožnikov, da naj bi iz takega ravnanja izhajalo, da v obravnavani zadevi ni treba spoštovati določbe 38. člena PUP. Pri tem sodišče še dodaja, da je 5. odstavek 127. člena ZGO-1B določil, da se z dnem začetka uporabe tega zakona šteje, da pojem gradbena parcela pomeni zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oz. bodo služile takšnemu objektu.

Sodišče se strinja s pritožbenim organom, da je pri ugotavljanju stopnje pozidanosti treba uporabiti standard SIST ISO 9836, na katerega napotuje 207. člen ZGO-1 pri izračunavanju površin in prostornin objektov iz 4. odstavka 48. člena ZGO-1. Po navedem standardu se kot zazidana površina šteje površina zemljišča, ki ga pokrivajo dokončane stavbe in jo določa navpična projekcija zunanjih dimenzij stavbe na zemljišče. Pri tem niso vključene zgradbe ali njihovi deli, ki ne segajo nad površino zemljišča, sekundarni del (npr. zunanja stopnišča, zunanje klančine, nadstreški nad vhodi ipd.) in površine pomožnih objektov (npr. rastlinjakov, lop). Določba 38. člena PUP je po mnenju sodišča, kolikor med zazidano površino šteje tudi površino pomožnih objektov, v nasprotju s standardom, na uporabo katerega napotuje zakon, in s tem v neskladju s samim zakonom, zato je treba uporabiti standard.

Neglede na navedeno pa sodišče tudi ob tem ugovoru ponovno ugotavlja, da ni razvidno, kateri svoj pravni interes tožniki z njim varujejo oz. na kakšen način morebitna kršitev 38. člena PUP posega v njihov pravni položaj, ki ga imajo kot lastniki sosednjih nepremičnin. Obravnavanega upravnega postopka se namreč udeležujejo le zaradi varstva svoje pravne koristi, ki je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (2. odstavek 43. člena člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Povedano pomeni, da tožniki kot stranski udeleženci lahko preprečijo izdajo gradbenega dovoljenja le s tistimi ugovori, s katerimi ščitijo svojo nepremičnino oz. lastninsko in druge pravice, ki jih tožnikom kot lastnikom nepremičnin priznavajo predpisi. Tožniki zato z ugovorom glede prepozidanosti ne varujejo svoje osebne, na predpis oprte koristi, ampak varujejo javno korist, ki je v tem, da se zemljišč ne pozida prekomerno, kar lahko povzroči nadaljnje neugodne vplive na okolje in prostor. Sodišče zato v pojasnilo le dodaja, da se je kljub temu opredelilo do vprašanja pozidanosti zaradi potreb – kot bo razvidno iz nadaljevanja – ponovnega vodenja postopka na prvi stopnji.

V zadevi je sporno, ali mora v izreku gradbenega dovoljenja navedena dostopna pot do načrtovanih stavb, ki poteka po zemljišču v investitorjevi lasti, upoštevati 4-metrski odmik od parcelne meje z nepremičninami tožnikov parc. št. 977/1 in 977/4 k.o. .... Tožniki zatrjujejo, da je ta pot (cesta) objekt, za novozgrajeni objekt pa je v 1. odstavku 33. člena PUP določeno, da mora biti odmaknjen vsaj 4 m od sosedove parcelne meje, za manjši odmik je potrebno mejaševo soglasje (4. odstavek istega člena). Sodišče se glede tega vprašanja ne more opredeliti, saj so razlogi v upravnih aktih obeh stopenj o tem, ali bo investitor na svoji parceli poleg stanovanjskih dvojčkov gradil tudi cesto kot gradbeno inženirski objekt ali pa gre dejansko le za asfaltiranje dela tožnikovega zemljišča, nepopolni, nejasni in deloma sami s seboj v nasprotju.

S tem v zvezi je prvostopenjski organ zavzel stališče, da odmik pri dostopni poti v konkretnem primeru ni potreben, saj gre za del prometne in zunanje ureditve stanovanjskih objektov oz. gre za minimalno komunalno oskrbo, katere del je tudi dovozna cesta. Ocenil je tudi, da ta pot ni gradbeno inženirski objekt, ki bi bil namenjen zadovoljevanju človekovih potreb in interesov, ki niso prebivanje oz. opravljanje dejavnosti v stavbah, saj je v obravnavanem primeru dovozna cesta potrebna prav zaradi prebivanja oz. opravljanja dejavnosti. Na drugem mestu prvostopenjski upravni organ govori o dostopni poti kot o nekategorizirani poti v zasebni lasti (14. stran obrazložitve), torej kot o prometni površini, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine (3. točka 1. odstavka 14. člena Zakona o javnih cestah, Uradni list RS, št. 29/97 in naslednji; ZJC).

Pritožbeni organ je glede statusa dostopne poti zavzel drugačno stališče, in sicer, da je dovozna pot gradbeno inženirski objekt, da pa se 33. člen PUP nanaša le na stavbe in se pri tem oprlo na logično razlago tega člena. Na katerih ugotovljenih dejstvih temelji sklep pritožbenega organa, da je sporna pot objekt, iz razlogov odločbe ni razvidno, kot tudi ne, ali gre v tem primeru za objekt iz 20. člena PUP, ki v morfološki enoti z oznako 2, v katero sodi tudi zemljišče posega, dovoljuje gradnjo objektov in naprav za potrebe komunale, prometa in zvez, kar bi zahtevalo nadaljno presojo, ali so za gradnjo takega objekta izpolnjeni pogoji po PUP.

Glede na navedeno torej ni jasno, kako je treba obravnavati vprašanje sporne dovozne poti: le v okviru zunanje ureditve investitorjevega zemljišča ali kot gradnjo gradbeno inženirskega objekta (ceste), saj iz obrazložitev ni razvidno, kakšne so dejanske značilnosti te „dovozne poti“ oz. na kakšen način je „obdelana“ v PGD. Zgolj širina zemljišča, ki bo asfaltirano za vožnjo po parceli, še ne zadošča za sklep, da gre za objekt. V zadevi namreč ni sporno, da zemljišče posega parc. št. 980 k.o. ... neposredno meji na javno pot parc. št. 3572/1 k.o. ..., kar pomeni, da imajo stanovanjske stavbe zagotovljeno direktno povezavo oz. dostop do javnega cestnega omrežja, s čimer je izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za stanovanjske stavbe po 2. odstavku 66. člena v zvezi s 7. točko 1. odstavka istega člena ZGO-1. Noben predpis pa od lastnika ne zahteva, da bi se smel do svoje stavbe pripeljati po svojem zemljišču le po točno določenem delu, v konkretnem primeru po tistem, ki bi bil vsaj 4 metre oddaljen od parcelne meje z zemljišči tožnikov.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje (3. odstavek istega člena). V njem bo moral razčistiti in navesti popolne razloge o tem, ali gre v obravnavanem primeru po predloženem PGD za gradnjo ceste kot gradbeno inženirskega objekta ali le za asfaltiranje dela tožnikove parcele oz. pojasniti, zakaj v tem primeru govori o dostopu do stanovanjskih dvojčkov preko dovozne poti, ko pa vendar celotna parcela posega meji na javno pot in je torej dostop direkten. Samo na tej podlagi bo mogoča presoja, ali sploh gre za gradnjo objekta, in šele nato, ali 33. člen PUP velja za vse ali le za nekatere objekte.

Pri tem sodišče še opozarja, da se upravni organ v 1. točki izreka odpravljenega gradbenega dovoljenja sklicuje le na popravke in dopolnitve PGD št. 1 (februar 2009) in št. 2 (marec 2009), medtem ko se v upravnih spisih nahajajo tudi popravek št. 3 iz junija 2009, popravek št. 2 načrta arhitekture iz maja 2009 in čistopis vodilne mape PGD iz julija 2009, vsi z žigom, da je ta projekt sestavni del tehnične dokumentacije, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje. V ponovljenem postopku mora upravni organ to neskladnost odpraviti in v izreku natančno navesti, katera verzija PGD določa pogoje za gradnjo in je podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

K 2. točki izreka

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, so tožniki v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopala odvetnica, se jim priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot so to zahtevali tožniki.