VSL sodba I Cpg 964/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 10.108,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje.

Tožeča stranka je v pritožbenem roku vložila pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določilu 486. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja odgovornost kooperantov za nepravilno delovanje stvari do prenehanja odgovornosti končnega proizvajalcu nasproti kupcu stvari. Tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija naslednjih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katerih je utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka:

tožeča stranka je pri toženi stranki kupila silikon termosil N3 beli, ki ga je prevzela pri toženi stranki 23. 2. 2005 in 28. 2. 2005,

tožeča stranka je kupljeni material uporabila pri izdelavi oken za nemškega končnega kupca,

115. 2006 je nemški kupec okna reklamiral, o čemer je bila tožena stranka 9. 6. 2006 obveščena,

tožena stranka napake ni priznala, zato je napako na oknih odpravila tožeča stranka sama,

med pravdnima strankama ni bilo posebnega dogovora o jamčevanju za napake.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilno utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da je 9. 6. 2006, ko je tožnik obvestil toženca o napaki, že iztekel šestmesečni rok od izročitve stvari v smislu 2. odst. 462. člena OZ. Da bi tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek lahko utemeljila na določbi 486. člena OZ, na katero se sklicuje tudi v pritožbi, pa bi morala ponuditi ustrezno trditveno podlago. Dejanska predpostavka uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov iz te podlage je, da sta bili pravdni stranki v kooperantskem razmerju glede izdelave končnega izdelka, v zvezi s katerim je končni kupec uveljavljal jamčevalne zahtevke. Na obstoj tovrstnega kooperantskega razmerja pa ni mogoče sklepati že iz kupoprodajnega razmerja, na osnovi katerega je tožeča stranka od tožene stranke prevzela sestavino, ki jo je kot vgradni material vgradila v končni izdelek. O kooperantskem razmerju v smislu 486. člena OZ je mogoče govoriti le v primeru, da obstaja ustrezna pogodbena podlaga, iz katere izvira namen večih proizvajalcev posameznih delov za izdelavo končne stvari, ki jo končni proizvajalec izroči kupcu stvari. Zasledovanje takšnega skupnega namena mora biti zato izraženo v societetnem razmerju sodelujočih proizvajalcev, iz katerega izvira tudi jamstvo posameznega proizvajalca za brezhibno delovanje stvari do izteka odgovornosti končnega proizvajalca nasproti kupcu. Glede na to, da je pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo izrecno zatrjeval, da je šlo med pravdnima strankama zgolj za kupno pogodbo brez kakšnih dodatnih dogovorov, je s tem izrecno pritrdil stališču tožene stranke iz odgovora na tožbo, s katerim je zanikala obstoj kooperantskega razmerja med pravdnima strankama. Ker tožeča stranka tako niti ni zatrjevala relevantne dejanske podlage iz 486. člena OZ, s tožbenim zahtevkom na tej podlagi ni mogla uspeti, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.

Ob neizkazani dejanski podlagi iz 486. člena OZ se izkažejo kot nerelevantni tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uporabe nemškega prava glede dveletnega garancijskega roka za izdelke, glede katerih je končni kupec uveljavljal stvarne napake. Ker je med pravdnima strankama, ki sta pravni osebi registrirani v Republiki Sloveniji, obstajalo zgolj kupoprodajno razmerje, na položaj tožene stranke ne vpliva pogodbeno razmerje tožeče stranke s končnim kupcem, zato se prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z vsebino tega pogodbenega razmerja, niti z vprašanjem kvalitete prodanega silikona s strani tožene stranke. Kot nerelevantno je pritožbeno sodišče ocenilo tudi pritožbeno sklicevanje, da je bila toženi stranki poznana dejavnost tožeče stranke in da je šlo za namenski silikon, ki se uporablja izključno za zasteklevanje oken. Tudi če bi bile te trditve podane pravočasno pred prvostopenjskim sodiščem, zgolj iz njih ne bi bilo mogoče sklepati, da je med pravdnima stranka poleg kupoprodajnega razmerja obstajalo tudi kooperantsko razmerje, v katerem je tudi tožena stranka zasledovala cilj končnega uspeha tožeče stranke kot končnega proizvajalca, iz katerega bi izviral širši obseg jamstva tožene stranke za pravilnost izpolnitve tožeči stranki.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.