VSL sodba I Cpg 557/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati 61.729,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.115.937,35 SIT od 8. 3. 2005 do 31. 12. 2006, od zneska 1.677.014,30 SIT od 16. 9. 2005 do 31. 12. 2006 od zneska 61.729,89 EUR pa od 1. 7. 2007 do plačila in ji v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna v 15-ih dneh toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.320,47 EUR, po poteku tega roka pa v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Višjemu sodišču v Ljubljani kot pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

V skladu z določbo 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila pritožba tožeče stranke vročena toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene stranke zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zato, ker je tožena stranka pri izvrševanju sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0012 I 2004/2005, z dne 25. 2. 2005 kot podlago za obračun zamudnih obresti od 28. 6. 2003, ko je v veljavo stopil novi Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1), vzela glavnico z zamudnimi obrestmi, obračunanimi po konformni metodi do 27. 6. 2003, ne pa zgolj zneska glavnice na dan zapadlosti terjatve.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo z argumentom, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je kot osnovo za obračun zakonskih zamudnih obresti od uveljavitve ZPOMZO-1 vzela glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dotlej obračunanimi po konformni metodi.

Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ZPOMZO-1 ne vsebuje določbe, iz katere bi izhajalo, da se z dnem uveljavitve ZPOMZO-1 obrestovanje konča in začne znova od gole glavnice. Na trend ohranjanja dotedanjega načina obrestovanja naj bi po presoji sodišča prve stopnje kazala določba 2. odstavka 3. člena ZPOMZO-1, po kateri se za obveznosti in terjatve na osnovi pogodbenih razmerij in vrednostnih papirjev, ki so nastale pred uveljavitvijo tega zakona in vsebujejo temeljno obrestno mero, na dan uveljavitve tega zakona pa še niso dospele, do prenehanja obveznosti in dajatev uporabljajo dosedanji predpisi glede temeljne obrestne mere. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da se ta določba nanaša le na obračun obresti na podlagi veljavnih pogodbenih razmerij in vrednostnih papirjev, zato ne more biti podlaga za odločitev v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče se s tem strinja in dodaja, da pomeni ta določba le podlago za izračunavanje temeljne obrestne mere za potrebe izvrševanja obveznosti iz pogodbenih razmerij in iz vrednostnih papirjev, ki vsebujejo temeljno obrestno mero.

Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na predlog načelnega pravnega mnenja, po katerem se kot osnova za obračun zakonskih zamudnih obresti pri obveznostih, zapadlih pred 28. 6. 2003, vzame glavnica z zamudnimi obrestmi, obračunanimi (po konformni metodi) do 28. 6. 2003. Ta predlog je bil 15. septembra 2004 obravnavan na jesenski evidenčni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, vendar pa ni bil sprejet. Tožeča stranka meni, da sodišče prve stopnje nesprejetega predloga ne bi smelo uporabiti in to kljub dejstvu, da ni bilo sprejeto drugačno stališče. Pritožbeno sodišče se strinja, da tako nesprejem predloga, ki je bil obravnavan na jesenski evidenčni seji Vrhovnega sodišča RS, kot tudi dejstvo, da Vrhovno sodišče ni sprejelo nasprotnega predloga, lahko kaže na to, da nobeden od predlogov ni dobil potrebne večine, kar pa še ničesar ne pove o tem, ali je bilo ravnanje tožene stranke pri obračunu obresti pravilno.

Po presoji pritožbenega sodišča je za vprašanje, kaj vzeti kot podlago za izračun zakonskih zamudnih obresti po 28. 6. 2003, pri čemer je glavnica zapadla v plačilo pred 28. 6. 2003 in gre torej le za nadaljevanje obrestovanja glavnice, zapadle pred 28. 6. 2003, odločilna razlaga 1. odstavka 1. člena ZPOMZO-1. Ta določa, da je predpisana obrestna mera zamudnih obresti letna obrestna mera, po kateri se obrestujejo denarne obveznosti od dneva nastanka dolžnikove zamude do dneva plačila. Za rešitev spornega pravnega vprašanja sta v besedilu citirane določbe odločilna pojma denarne obveznosti in pojma dne nastanka dolžnikove zamude. V skladu z enotno sodno prakso so se zamudne obresti do 28. 6. 2003 obračunavale po konformni metodi, katere bistvo je, da se za potrebe obrestovanja obresti sproti pripisujejo glavnici. To pa pomeni, da zamudne obresti tudi sproti zapadajo v plačilo. Tako je dolžnik obveznosti, zapadle pred 28. 6. 2003, vsak dan v zamudi ne samo s plačilom glavnice, temveč tudi s plačilom zamudnih obresti. 28. 6. 2003 je torej dolžnik v zamudi s plačilom glavnice in s plačilom do 28. 6. 2003 nateklih zamudnih obresti. Glavnica in do 28. 6. 2003 natekle obresti torej pomenijo denarno obveznost v smislu 1. odstavka 1. člena ZPOMZO-1, ki se obrestuje od dneva 28. 6. 2003, ko je dolžnik (zadnjič) prišel v zamudo s plačilom te denarne obveznosti.

Tako se izkaže, da je tožena stranka pravilno obračunala obresti s tem, ko je kot osnovo za obračun zakonskih zamudnih obresti pri obveznostih, zapadlih pred 28. 6. 2003, vzela glavnico z zamudnimi obrestmi, obračunanimi (po konformni metodi) do 28. 6. 2003. Pritožbeno sodišče se tako strinja s sodiščem prve stopnje, da element protipravnosti ravnanja tožene stranke pri izvrševanju prej navedenega sklepa o izvršbi ni podan, zaradi česar tudi ni podana njena odškodninska odgovornost.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.