VSL sodba I Cpg 781/2009

Pritožbi se delno ugodi in se 6. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahteva tožeče stranke za plačilo pravdnih stroškov v višini 196,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v 2., 4., 5 in in nespremenjenem delu 6. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

:

Z uvodoma citirano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 14.775,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.761,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka), toženo stranko obsodilo na plačilo terjatve v višini 10.014,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka), ter na plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov (5. in 6. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka, uveljavljala je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

V sodbi ugotovljene terjatve tožeče stranke do tožene stranke vsebujejo terjatve po 2., 5. in 6. začasni situaciji, ki jih je izdala tožeča stranka kot izvajalec del toženi stranki na podlagi Pogodbe št. 1556/14 (B2) – Dograditev, nadgradnja in rekonstrukcija Osnovne šole Preddvor ter terjatev po računu za lociranje in sanacijo napake na vodovodni instalaciji objekta V.M.

Razumljivim in jasnim razlogom sodišča prve stopnje glede ugotovitve obstoja terjatve za sanacijo napak na objektu V. M., pritožnica konkretno ne nasprotuje, zato v tem delu pritožbeno sodišče le ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Nasprotuje pa pritožnica zaključkom sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka po končanju del še vedno pravico uveljavljati terjatve na podlagi izdanih začasnih situacij. Meni namreč, da bi morali pogodbeni stranki izdelati končni obračun, v katerem bi razpravila vsa sporna razmerja. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi v primeru izdelave končnega obračuna, podlaga za vtoževanje terjatev na podlagi začasnih situacij odpadla. Vendar ugotovljenega dejstva, da pravdni stranki končnega obračuna nista opravili, tožena stranka ne izpodbija, zato je imelo sodišče prve stopnje podlago za presojo zaračunanih del v začasnih situacijah, upoštevaje pri tem ugovore, ki jih je zoper obseg, kvaliteto in ceno del podala tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Vztrajanje pritožnice pri stališču, da terjatev tožeče stranke po začasnih situacijah še ni zapadla, ni utemeljeno, ker zapadlost plačila po začasnih situacijah izhaja iz določb pogodbe. Neutemeljeno pa je tudi stališče tožene stranke, da bi bil končni obračun lahko edino dokazno sredstvo za dokazovanje terjatve tožeče stranke in da iz razloga, ker ni bil opravljen, terjatev ni dokazana. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno izvajalo druge ponujene dokaze v smeri ugotavljanja spornih dejstev, ki med pravdnima strankama niso bila rešena po končanju del. Katera dejstva se štejejo za dokazana, pa je presojalo po pravilih iz 8. člena ZPP ter odgovorilo na vse podane ugovore tožene stranke. Nenazadnje pa so trditve tožene stranke o tem, da je tožeča stranka zakrivila situacijo, zaradi katerega končni obračun ni bil opravljen, nepomembne, saj iz pogodbe, na določbe katere se sklicuje tožena stranka, izhaja, da v primeru pasivnosti izvajalca del, končni obračun opravi komisija, ki jo postavi naročnik. Dejstev v smeri, da je naročnik postavil komisijo za izdelavo dokončnega obračuna, pa tožena stranka ni zatrjevala. Ker sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, jo je tudi mogoče preizkusiti. Tožena stranka pa s pritožbo odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, konkretno ne izpodbija, zato pritožbeni razlog zmotne uporabe prava zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni podan.

Če pa bi tožena stranka želela uspeti s pritožbenimi trditvami zoper odločitev sodišča o višini obveznosti tožene stranke po izvršenem pobotanju terjatev, bi morala ponuditi svoj obračun višine obveznosti in zatrjevati, da je domnevno nepravilen obračun sodišča prve stopnje vplival na pravilnost odločitve, da bi ga pritožbeno sodišče lahko sploh preizkusilo. Ker pa le na splošno navaja, da bi bilo pravilno, da se do dneva, ko si terjatvi stopita nasproti, obračunajo obresti in nato opravi pobot, ne pa da se pobota glavnica nekega računa, ki je zapadla na dan zapadlosti računa po pobotnem ugovoru, kakor je opravilo pobot sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče samo izračuna ni bilo dolžno opraviti, lahko pa pritožniku odgovori, da po materialnem pravu ni ovire za pobot več istočasno zapadlih terjatev.

Ker so se izkazale pritožbene trditve za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo (353. člen ZPP), v obsegu, ki izhaja iz 2. odstavka te sodbe. Pritožbi je ugodilo delno le glede odločitve o pravdnih stroških.

Tožena stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je tožeči stranki odmerilo pravdne stroške v previsokem znesku glede na priznane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki odvetniške stroške za zastopanje 3645 točk po OT s pavšalnimi materialnimi stroški, ki lahko znesejo 20 točk (2% od 1000 točk) in 26,45 točk (1 % nad 1000 točk), skupaj 3691,45 točk oziroma 1.694,37 EUR s priglašenim 20% DDV (skupaj 2.033,24 EUR), nadalje še 108 EUR potnih stroškov, 147,60 EUR sodne takse za sodbo in 267,72 EUR stroškov prič, kar znese skupaj 2.556,56 EUR, ne pa 2.835,45 EUR. Zato je upoštevaje dosežen 70% uspeh v pravdi, po pobotanju ustreznega deleža stroškov tožene stranke, stroške tožeče stranke na novo odmerilo v višini 1.093,80 EUR. Nov izračun pa je terjal spremembo sodbe v stroškovnem delu z zavrnitvijo zahteve tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov v višini 196,20 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče upoštevalo kot utemeljenih trditev tožene stranke, da bi njej sodišče prve stopnje moralo priznati tudi strošek sodnih taks, ker ni izkazala, da ji je ta strošek s plačilom tudi nastal.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Uspeh tožene stranke s pritožbo v stroškovnem delu ni vplival na odločitev pritožbenega sodišča, da je tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo glede glavne stvari, dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške.