VSL sodba IV Cp 660/2010

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako:
- da se preživnina od 1. 12. 2008 dalje določi na 330,00 EUR mesečno,
- za čas od julija 2007 do 31. 11. 2008 mora toženec v 15 dneh plačati še po 100,00 EUR mesečno ;
- sodba pa se razveljavi v tistem delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek na plačilo preživnine za čas od 1. 12. 2008 do 15. 12. 2008.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Dosedanji poteka postopka in odločitev sodišča prve stopnje:

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sodbo s 15. 12. 2008 razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, njuno hčer U. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, mladoletna sinova M. ter V. pa materi. Preživnina za hčer U. zaradi razveljavitve sodbe še ni določena, preživnina za sina M. in V. pa je pravnomočno določena v znesku 300,00 EUR za vsakega od sinov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo višji zahtevek na plačilo preživnine ter zahtevek na plačilo preživnine za čas od vložitve tožbe do izdaje prve sodbe, torej do 15. 12. 2008.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb:

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pojasnjuje, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo zahtevek na plačilo preživnine do 15. 12. 2008 poseglo v pravnomočno odločitev, saj je preživnina že pravnomočno določena od 1. 12. 2008.

Pritožnica še očita, da izrek ni izvršljiv, ker sodišče ni odločilo o zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti.

Večji del pritožbe pa je namenjen graji zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s toženčevimi preživninskimi zmožnostmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec svoje dohodke prikriva, nato pa preživnino določilo v takšni višini, kot bi jo narekovali toženčevi neprikriti dohodki. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnica ni več upravičena do nadomestila za veliko družino in je napak upoštevalo štipendijo za hčer U.

Pritožnica še navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec preživnino za sinova za čas od vložitve tožbe do izdaje prve sodbe oziroma do 1. 12. 2008 poravnal.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede preživnine za čas od vložitve tožbe do 1. 12. 2008:

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je med strankama nesporno ugotovljeno, da je bila preživnina, kot je bila določena z začasno odredbo, v celoti poravnana, nato pa zaključilo, da sta si v času do izdaje sodbe pravdni stranki konkludentno razdelili stroške za preživljanje otrok, zato tožnici preživnina za to obdobje ne pripada. Takšni zaključki so delno napačni. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nesporno, da je preživnina v celoti poravnana, predstavlja iz konteksta iztrgano izjavo tožnice, da je toženec plačeval toliko, kolikor je bil dolžan plačevati na podlagi začasne odredbe, pri tem pa je preživnino, ki bi jo bila dolžna po začasni odredbi plačevati tožnica, odštel od zneska, ki ga je plačal. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je bila začasna odredba, na katero se sklicuje, razveljavljena.

Sprejema pa pritožbeno sodišče zaključek sodišča prve stopnje, da je v obdobju do izdaje začasne odredbe, torej do julija 2007, toženec, ki je v tem obdobju tudi še živel skupaj s tožnico in otroki, plačeval stroške stanovanja, hrane pa tudi del šolskih stroškov, kar pomeni, da je svojo preživninsko obveznost do otrok izpolnil.

V juliju 2007 je toženec začel plačevati preživnino po začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se potrebe obeh fantov od tedaj do izdaje sodbe niso pomembno spremenile (in pritožbeno sodišče tak zaključek sprejema), kar pomeni, da sta morala tudi takrat starša pokriti za vsakega od otrok še približno 500,00 EUR. Glede na razmerje med dohodki pravdnih strank v tistem obdobju, sodišče zaključuje, da bi moral toženec za vsakega od fantov plačati po 330,00 EUR, plačal pa je po 175,00 EUR mesečno. V tem času je tudi še plačeval nekaj ostalih stroškov za fanta, tožnica pa je del stroškov plačevala s toženčevega računa. Pritožbeno sodišče je zato upoštevaje vse opisano zaključilo, da mora toženec za to obdobje plačati za vsakega od dečkov še po 100,00 EUR mesečne preživnine, s čimer bo v celoti pokril svojo preživninsko obveznost za nazaj. Zamudnih obresti od tega dela zahtevka tožnica ni uveljavljala.

Glede preživnine za čas od 1. 12. 2008 dalje:

Pritožbeno sodišče, kot je že pojasnilo v prejšnji sodbi, sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o potrebah M. in V. ter ugotovitve o tožničinih dohodkih (razlogi o tem so vsebovani v sodbi tega sodišča IV Cp 641/2009 z dne 21. 5. 2009 in jih sodišče ne bo ponavljalo). Sodišče prve stopnje je moralo v ponovljenem postopku le še ugotoviti, kakšne so zmožnosti toženca oziroma oceniti dokaze o njegovih prejemkih, ki jih v prvem postopku ni ocenilo. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje dokaze sicer pregledalo in tudi ugotovilo, da toženec dejansko zasluži več kot trdi, vendar pa tega pri določitvi preživnine ni pravilno upoštevalo. Razlog za to je očitno v napačni izbiri metode določitve preživnine oz. v napačni uporabi materialnega prava. Preživnina se namreč določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Namen citirane določbe ni v tem, da se razvezana zakonca izenačita v ekonomskem pogledu (kar je skušalo doseči sodišče prve stopnje), ampak v tem, da se ugotovijo njune ekonomske možnosti in potrebe otrok ter se na tej podlagi določi preživnina, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otrok.

Pritožbeno sodišče sprejema pritožničin poudarek, da toženec zasluži najmanj 2.000,00 EUR mesečno (kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ko pojasnjuje, da toženec dohodke prikriva). Dohodki pravdnih strank so tako približno v razmerju 1:2, zato je preživnina, kakršno je določilo sodišče prve stopnje, prenizka. Višje sodišče je zato v skladu s peto alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi delno ugodilo in toženčevo preživninsko obveznost za vsakega od dečkov zvišalo za 30,00 EUR, tako da mora toženec plačevati po 330,00 EUR mesečno. Vse ostale (v pritožbi uveljavljane) okoliščine je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo ali pa na določitev preživnine za M. in V. ne morejo vplivati.

O ugovoru že razsojene stvari:

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočno odločitev, ko je zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo preživnine do 15. 12. 2008. Pritožnica pravilno opozarja, da je s pravnomočno sodbo P 1298/2006-IV-93 z dne 15. 12. 2008 v zvezi s sodbo IV Cp 641/2009 z dne 21. 5. 2009 preživnina za dečka že prisojena od 1. 12. 2008 dalje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu v skladu z določbo 2. odstavka 354. člena ZPP sodbo razveljavilo.

V preostalem delu pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Po prostem preudarku, ki ga dovoljuje 413. člen ZPP, je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica je namreč s pritožbo uspela le delno, v toženčevem odgovoru nanjo pa ni nič takega, da bi vplivalo na odločitev o pritožbi.