VSRS Sodba I Up 1122/2005

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke, št. 464-06-383/97-2 z dne 10. 1. 2003. Z njo je bilo odločeno, da se tožnikova pritožba zavrne (1. točka izreka); ob reševanju pritožbe se odločba Upravne enote Domžale, št. 32100-137/92-2 z dne 15. 7. 2002, spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se zahteva A.A. za vrnitev v obliki odškodnine podržavljenih parcel št. 15, 16 in 17 k.o. ...“ (2. točka); odločba Upravne enote Domžale, št. 32100-137/92-2 SK z dne 22. 7. 2002 pa se spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se zahteva B.B. za vrnitev v obliki odškodnine podržavljenih parcel, št. 15, 16 in 17 k.o....“ (3. točka izreka). Z delno odločbo prve stopnje z dne 15. 7. 2002 je bilo (med drugim) odločeno, da je C.C., roj...., umrl..., nazadnje stanujoč ..., ki se je štel za državljana SR Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 do svoje smrti, upravičen do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v nominalni vrednosti 4.871,00 DEM v tolarski protivrednosti, kot odškodnine za podržavljeni solastninski delež do ½ (ene polovice) na podržavljenih zemljiščih: parc. št. 15, 16 in 17 vse k.o....; z delno odločbo prve stopnje z dne 22. 7. 2002 pa je bilo (med drugim) odločeno, da je D.D., roj..., umrla..., nazadnje stanujoča..., ki se je štela za državljanko SR Slovenije in jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do svoje smrti, upravičena do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d., v nominalni vrednosti 4.871,00 DEM v tolarski protivrednosti, kot odškodnine za podržavljeni solastninski delež do ½ (ene polovice) na podržavljenih zemljiščih: parc. št. 15, 16 in 17 vse k.o....

2Odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim upravnim aktom spremenila v škodo pritožnika delni odločbi prve stopnje, temelji na določbi drugega odstavka 244. člena ZUP (1986), po katerem sme organ druge stopnje ob reševanju pritožbe spremeniti odločbo prve stopnje v škodo pritožnika iz razlogov, ki so določeni v 263., 266. in 267. členu ZUP (1986); očitna kršitev materialnega prava (družbeniki niso upravičenci do denacionalizacije, če so bile posamezne stvari podržavljene pravni osebi) pa je razlog iz drugega odstavka 263. člena ZUP (1986).

3Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje stališču tožene stranke, da je za odločitev v zadevi pomembno, da ne gre za podržavljenje pravne osebe družbe, ampak za podržavljenje njenega (družbenega) premoženja (posameznih stvari). Z odločbo o podržavljenju z dne 11. 3. 1959, so bile omenjeni pravni osebi podržavljene nepremičnine na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS (Ur. l. SNOS in NVS, št. 62/45, Ur. l. LRS, št. 30/46 in 10/48), katerih vrnitev uveljavlja tožnik kot nekdanji družbenik omenjene pravne osebe. Ker so po ZDen upravičenci (ob izpolnjenih vseh predpisanih pogojih) osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno (3., 4. oziroma 5. člen ZDen), ter ker je upravičenec do vračila premoženja, podržavljenega pravni osebi, razlaščena pravna oseba ali njena pravna naslednica (9. a člen ZDen), je tožena stranka pravilno materialnopravno presodila ter zahtevo za denacionalizacijo, da se podržavljene nepremičnine vrnejo družbenikoma družbe, utemeljeno zavrnila. Pravno podlago za spremembo odločbe prve stopnje v škodo pritožniku predstavlja drugi odstavek 244. člena ZUP (1986), saj je očitna kršitev materialnega zakona razlog iz drugega odstavka 263. člena ZUP (1986), torej eden izmed razlogov zaradi obstoja katerih se lahko spremeni odločba prve stopnje v škodo pritožnika. Tožnik ni izkazal statusnega prenehanja omenjene pravne osebe (opravljene likvidacije ter izbrisa družbe iz registra), zato zatrjevane trditve o fizičnem prenehanju delovanja družbe na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V obravnavani zadevi tudi ni podlage za denacionalizacijo na podlagi 13. člena ZDen, saj tožnik kot nekdanji družbenik ni izkazal, da bi bila podržavljena družba kot celota oziroma njeno premoženje, pri čemer je glede na stališče Vrhovnega sodišča RS (opr. št. U 1658/94 z dne 15. 5. 1997), s premoženjem treba razumeti celoto premoženjskih pravic družbe.

4Tožeča stranka (A.A.) vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da naj bi bila pravna oseba, katere družbenik je bil njegov pravni prednik, likvidirana že 19. 7. 1951, njena likvidacija pa naj bi bila vpisana v trgovinski register 2. 8. 1951; pravna naslednika likvidirane družbe sta bila C.C. In D.D.. Zato meni, da je treba 9. a člen v povezavi s 13. členom ZDen razlagati tako, da naj bi bil upravičenec do vračila premoženja, ker je bilo podržavljeno pravni osebi, pravna oseba, če ta obstaja oziroma deluje, sicer pa bivši družbeniki oziroma delničarji.

5Stranka z interesom( B.B.)predlaga, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi. Navaja, da je bivši režim onemogočil izbris iz registra ter da je evidentno, da naj bi bile zemljiške parcele v solastništvu, saj bi jih (življenjsko gledano) morali vrniti lastnikoma.

6Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

7Pritožba ni utemeljena.

8Pravilno je stališče sodišča prve stopnje ter tožene stranke v izpodbijanem upravnem aktu, da v obravnavanem primeru ne gre za podržavljenje družbe kot pravne osebe, ampak gre za podržavljenje njenega premoženja oziroma njenih posameznih stvari. V primerih, ko je podržavljeno premoženje pravni osebi, je glede na 3. člen ZDen upravičena do denacionalizacije pravna oseba, ki izpolnjuje v 9. a členu ZDen predpisane pogoje, ne pa družbeniki oziroma delničarji pravne osebe. Po omenjeni zakonski določbi je pravna oseba iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenec do denacionalizacije, če je imela v času, ko je bilo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije in če je pravna oseba ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi ZDen dne 7. 12. 1991 delovala na območju Republike Slovenije. V obravnavanem primeru pa iz upravnih spisov ne izhaja, da bi pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, dokazala svojo pravno kontinuiteto in da bi imela status pravne osebe, ki je ob uveljavitvi ZDen delovala na območju RS.

9Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi lahko delničar (oziroma družbenik) glede na 13. člen ZDen imel položaj upravičenca do denacionalizacije le v primeru, da bi bila podržavljena delniška družba, katere delničar bi bil. V obravnavanem primeru pa 13. člen ZDen sploh ni mogoče uporabiti. Vračanje premoženja iz tega člena namreč urejata 37. in 38. člen ZDen, ki se sklicujoč na 13. člen, nanašata na vračanje podržavljenih podjetij in kapitala. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so po 3. členu ZDen upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno in da zato delničarji (oziroma njihovi pravni nasledniki), ne morejo biti upravičenci v primeru, ko so bile posamezne stvari podržavljene delniški družbi. Če pa bi bilo podržavljeno podjetje oziroma kapital, bi bili upravičenci delničarji oziroma družbeniki podržavljenih podjetij oziroma kapitala. Takšno je tudi stališče, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up-181/97 z dne 23. 1. 1998.

10V pritožbi uveljavljani ugovori na drugačno odločitev ne vplivajo. Te ugovore, ki jih je tožnik navajal že v tožbi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ker se z razlogi pritožbeno sodišče strinja, jih ne navaja ponovno.

11Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.