VSL sodba in sklep I Cpg 12/2006

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi:
- v točki I.2. izreka
- v točki I.3. izreka glede plačila 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2002 do plačila
- v točki 4. izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

:

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka izpodbijala tri dejanja stečajnega dolžnika, storjena po njegovem pravnem predniku M. d.o.o., Medvode v korist tožene stranke in sicer dva naloga njegovemu dolžniku B. d.o.o., Ljubljana, da obveznosti do M. I. d.o.o., Ljubljana izpolni z nakazilom zneskov 1.996.577,30 SIT dne 18.9.2002 in 4.000.000,00 SIT dne 27.9.2002 ter nalog njegovemu dolžniku M. I. d.o.o. Ljubljana, da obveznost do M. I. d.o.o., Ljubljana, izpolni z nakazilom zneska 1.000.000,00 SIT toženi stranki. Tožeča stranka je na podlagi izpodbijanih dejanj uveljavljala plačilo v stečajno maso družbe M. I. d.o.o. Ljubljana zneska 6.996.577,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema posameznih nakazil do plačila. Tožečima stranka je sodišče prve stopnje v posledici zavrnitve tožbenega zahtevka naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 295.511,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2005 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo drugotožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravno zmotno je pritožbeno sklicevanje, da je bilo tožena stranka v prekluziji za navajanje trditev in predlaganje dokazov že po opravljenem naroku dne 16.2.2005. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da ni bilo pogojev za prvi narok z glavno obravnavo, ker ni bilo izkazano vabilo za prvotožečo stranko.

Sicer pa je tožena stranka že v prvi pripravljalni vlogi z dne 16.2.2004 izpodbijala objektivni element izpodbojnosti s sklicevanjem na izvajalsko pogodbo št. 4/2002 z dne 17.9.2002. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na dejstvo, da naj bi izpodbijana dejanja predstavljala zgolj plačilo avansa po sklenjeni izvajalski pogodbi. Trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa izpodbojnosti, to je ali je izpodbijano dejanje pomenilo zmanjšanje stečajne mase, je na strani tistega, ki posamezno pravno dejanje izpodbija. Ob takšnem ugovoru tožene stranke, bi morala tožeča stranka torej podati ustrezno trditveno podlago in ponuditi dokaze o tem, da je tožena stranka pred opravljenimi izpodbijani dejanji imela na podlagi opravljenih storitev terjatev do pravnega prednika drugotožeče stranke. Če bi se namreč izkazal kot utemeljen ugovor tožene stranke, da so plačila predstavljala predplačila, takšna dejanja niso izpodbojna, saj niso pomenila zmanjšanja stečajne mase, ker se je za vrednost predplačil po izvršitvi izpodbijanih dejanj stečajna masa povečala z opravljenimi storitvami tožene stranke. Drugotožeča stranka je v postopku v zvezi z obstojem terjatve tožene stranke do pravnega prednika drugotožeče stranke pred izpodbijanimi dejanji zatrjevala zgolj, da je bila tožena stranka takoj po podpisu pogodbe in po plačilu avansa v višini 1.996.577,30 SIT dne 18.9.2002 vpeljana v delo in je pričela z dobavami ter da je še pred naslednjim plačilom z asignacijo dne 27.9.2002 dobavila stvari in storitve v večji vrednosti od plačanega avansa in s tem v zvezi predlagala zaslišanje zastopnika M. d.o.o. in vodje gradbišča A. K.. Takšne trditve tožene stranke so nekonkretizirane glede obsega in časa opravljenih posameznih storitev tožene stranke. To pa pomeni, da je s tem v zvezi tudi neutemeljen pritožbeni očitek glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker prvostopenjsko sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza drugotožeče stranke. Po drugi strani drugotožeča stranka sama v svojih trditvah in celo v pritožbi zatrjuje, da je tožena stranka plačilo dne 18.9.2002 v znesku 1.996.577,30 SIT prejela kot avansno plačilo, zato že takšne trditve same po sebi izključujejo izpodbojnost nakazila z dne 18.9.2002.

Iz navedenih razlogov je materialnopravno zmotno izhodišče pritožnika, da je bilo na strani tožene stranke trditveno in dokazno breme, kdaj in katere storitve naj bi opravila tožena stranka. Okoliščina, da je tožena stranka v postopku ponujala trditve in predlagala dokaze, da naj bi tožena stranka začasne situacije za opravljane storitve izstavljala šele po opravljenem drugem nakazilu, pomeni, da se je tožena stranka opredeljevala o dejstvih, glede katerih je sicer trditveno in dokazno breme na strani tožeče stranke. Toženkino zanikanje, da bi pred nakazilom dne 27.9.2002 bile opravljene in obračunane storitve pravnemu predniku drugotožeče stranke (kar bi za uspeh izpodbijanja morala zatrjevati in dokazati tožeča stranka) samo po sebi ne more pomeniti razloga za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da se tožeča stranka do teh trditev ni mogla opredeliti.

Ob pomanjkanju konkretiziranih trditev tožeče stranke glede obstoja terjatve tožene stranke pred nakazilom dne 27.9.2002 je tako pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ima navedeno nakazilo podlago v 5. členu izvajalske pogodbe št. 4/2002.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na nasprotujoča si določila navedene pogodbe v členih 3. in 5. Po mnenju pritožbenega sodišča navedene pogodbe ni mogoče razlagati drugače, kot izhaja iz samega besedila pogodbe. 5. člen pogodbe namreč ureja način plačila, pri čemer je dogovorjen brezobrestni avans v višini 15 % pogodbene vrednosti, določene v 2. členu pogodbe. Dogovorjena višina avansa je tako znašala 9.982.868,57 SIT, ki naj bi bil plačan izvajalcu sukcesivno do 30.9.2002. Avans naj bi se črpal v obliki poračunavanja v višini 15 % pri vsaki potrjeni začasni situaciji. Določba 3. člena pogodbe pa ureja pogoje za pričetek izvajanja pogodbe. V tem okviru je bila dogovorjena obveznost naročnika, da pred uvedbo izvajalca v delo plača avans v vrednosti 20 % v znesku 1.996.577,30 SIT. S tem je bilo tako dogovorjeno takojšnje plačilo 20 % skupnega dogovorjenega zneska avansa v 5. členu, za katerega je bil sicer skrajni rok plačila dogovorjen do 30.9.2002.

Na osnovi navedenega se izkaže kot materialnopravno pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je v posledici nakazila toženi stranki z dne 27.9.2002 v višini 4.000.000,00 SIT tožena stranka prejela denarna sredstva katera ji je bila pravna prednica drugotožeče stranke dolžna izplačati kot avans v okviru 5. člena izvajalske pogodbe št. 4/2002. Zato je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala objektivnega elementa izpodbojnosti izpodbijanih dejanj nakazil z dne 18.9.2002 in 27.9.2002, v posledici česar je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na izpodbijanje nakazila preko katerega je tožena stranka dne 26.11.2002 prišla do poplačila 1.000.000,00 SIT. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu glede dejanskega stanja sledilo trditvam tožene stranke in ugotovilo, da je tožena stranka do konca oktobra 2002 za pravnega prednika drugotožeče stranke opravila dela v vrednosti 2.362.874,48 SIT, ki so bila obračunana s prvo začasno situacijo. Prvostopenjsko sodišče pa je zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nakazilo z dne 26.11.2002 utemeljilo s sklepanjem, da gre tudi v tem primeru za plačilo avansa, ker je bilo plačilo prejeto dne 26.11.2002, kar je pred zapadlostjo prve začasne situacije dne 15.12.2002. Takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča je materialnopravno zmotno. Plačilo avansa pomeni, da je ena stranka v dvostranskem vzajemnem pogodbenem razmerju svojo denarno pogodbeno obveznost izpolnila pred izpolnitvijo nasprotne stranke. Predplačilo torej pomeni odstopanje od istočasnosti izpolnitve pogodbenih strank. Z vidika objektivnega elementa izpodbojnosti pa niso izpodbojna tista dejanja stečajnega dolžnika, pri katerih je šlo za sočasno izpolnitev obeh pogodbenikov oziroma, ko je bila obveznost stečajnega dolžnika izpolnjena vnaprej, saj iz že obrazloženih razlogov takšna dejanja nimajo posledice na zmanjšanje stečajne mase (glej Pravno mnenje občne seje V. s. R. S. z dne 16.12.1997). Če pa je v okviru pogodbene avtonomije strank dogovorjena zapadlost denarne terjatve z odloženim rokom plačila, pomeni odstopanje od načela istočasnosti izpolnitve pogodbene vrednosti v nasprotno smer. Na podlagi takšnega dogovora ima stranka, ki je svojo pogodbeno obveznost izpolnila, terjatev, ki pa je ne more uveljavljati do nasprotne stranke do izteka dogovorjenega roka. V kolikor dolžnik takšno obveznost izpolni pred iztekom dogovorjenega roka, pa to ne pomeni, da predstavlja takšno plačilo predplačilo, temveč zgolj predčasno izpolnitev denarne obveznosti, ki še ni zapadla. Z vidika učinkov na stečajno maso pa denarna izpolnitev stečajnega dolžnika ali ustrezno zmanjšanje terjatve do asignata v posledici izpolnitve nakazila pomeni zmanjšanje stečajne mase tudi v primeru, ko je prejemnik plačila prišel do poplačila svoje terjatve pred zapadlostjo, če ni izpolnjen pogoj sočasne izpolnitve vzajemnih obveznosti. Iz navedenih razlogov je materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, ko je objektivni element izpodbojnosti izključilo že na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka prejela plačilo še pred zapadlostjo njene terjatve do pravnega prednika drugotožeče stranke. Zaradi navedenega napačnega materialnopravnega izhodišča se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z drugimi odločilnimi vprašanji za odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče na podlagi nakazanih materialnopravnih usmeritev moralo o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka ponovno odločiti v okviru trditev in dokaznih predlogov pravdnih strank.

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe je narekovala tudi razveljavitev odločitve glede stroškov pravdnega postopka.