VSL sodba I Cpg 1086/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 45.902,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.345,85 EUR od 07. 11. 2006 do vložitve tožbe, od zneska 16.691,70 EUR od 12. 12. 2006 do vložitve tožbe in od zneska 20.864,63 EUR od 20. 12. 2007 do vložitve tožbe, od tedaj dalje pa še procesne obresti. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.230,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo v pritožbenem roku vložila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno temu pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot povrnitev premoženjske koristi, ki jo je prejela tožeča stranka s prodajo 24 % deleža v družbi T. d.o.o., na podlagi prodajne pogodbe z dne 06. 11. 2006. Tožeča stranka je zatrjevala, da tožena stranka ni imela podlage za prodajo navedenega deleža, ker ni bila dejanski družbenik deleža, ki je bil predmet prodajne pogodbe. Tožeča stranka se je pri tem sklicevala na določila pogodbe o tihem družabništvu, ki naj bi jo poleg ostalih družbenikov podpisali tudi pravdni stranki dne 10. 10. 2003.

Relevantne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje za obravnavanje pritožbe:

- pravdni stranki sta skupaj s še štirimi družbeniki 10. 10. 2003 v notarski obliki sklenili pogodbo o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo (priloga A2). K. H. d.o.o. z osnovnim kapitalom 2.100.000,00 SIT in deležem tožene stranke v višini 504.000,00 SIT,

- 21. 04. 2004 so družbeniki v notarski obliki spremenili pogodbo o ustanovitvi družbe z dne 10. 10. 2003 tako, da se firma ustanovljene družbe imenuje T. d.o.o.,

- družba T. d.o.o. je bila vpisana v sodni register 28. 04. 2004,

- izvedeni dokazi ne izkazujejo, da bi kdorkoli od družbenikov družbe T. vplačal višji delež osnovnega kapitala, kot je naveden v 11. členu Pogodbe o ustanovitvi in odgovornosti z dne 10. 10. 2003,

- pravdni stranki sta skupaj s preostalimi družbeniki podpisali pogodbo o tihem družabništvu z dne 10. 10. 2003 (priloga A3).

Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na okoliščini, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti iz pogodbe o tihem družabništvu z dne 10. 10. 2003, v posledici česar tožena stranka sploh ni družbenik družbe T., zato ni imela podlage za prodajo 24 % deleža v tej družbi. V družbi z omejeno odgovornostjo so družbeniška razmerja urejena z družbeno pogodbo. V času sklenitve pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo, katere delež je bil predmet sporne prodaje tožene stranke, so veljala določila Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93 - 45/2001 - v nadaljevanju ZGD). Ena izmed bistvenih sestavin družbene pogodbe je tudi določitev zneska osnovnega kapitala in določitev osnovnega vložka posameznega družbenika. Ta družbeniška razmerja so tudi predmet vpisa v sodni register. Do spremembe družbeniških razmerij med družbeniki lahko pride samo v posledici spremembe osnovnega kapitala (451. člen in 454. člen ZGD) ali v primeru prenosa poslovnega deleža (416. člen ZGD). Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na neizpolnjevanju obveznosti tožene stranke iz pogodbe o tihem družabništvu z dne 10. 10. 2003 v smislu zagotovitve novega vložka v višini 622.953,00 SIT. Glede na že podano možno pravno podlago za spremembo družbeniških razmerij med družbeniki, bi bile trditve tožeče stranke relevantne samo v primeru, da bi zatrjevala in dokazala, da predstavlja sprejeta pogodbena obveznost iz pogodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka, spremembo družbeniških razmerij v smislu povečanja osnovnega kapitala. Povečanje osnovnega kapitala samo po sebi pomeni spremembo družbene pogodbe, o kateri morajo odločiti družbeniki na skupščini (1. odst. 450. člena ZGD). Za takšno spremembo pa je predpisana enaka obličnost kot za samo sklenitev družbene pogodbe (2. odst. 450. člena v zvezi s 1. odst. 490. člena ZGD). Ker pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni bila sklenjena v predpisani obliki, sama po sebi ne more imeti učinkov v smislu spreminjanja deležev družbenikov v osnovnem kapitalu družbe, ki je bila vpisana v sodni register 28. 04. 2004. Tožeča stranka ni ponudila trditev izven okvira pogodbe z dne 10. 10. 2003, iz katerih bi izviralo utemeljeno sklepanje na drugačna družbeniška razmerja med družbeniki, kot izhaja iz podatkov sodnega registra, v katerem so deleži družbenikov skladni s stanjem ob vpisu družbe v sodni register. Ker pogodba z dne 10. 10. 2003 že iz pomanjkljivosti v obliki ne more imeti učinkov v smislu spremembe družbene pogodbe, se že iz tega razloga izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni izvedlo vseh ponujenih dokazov o tem, da je bila pogodba realizirana.

Glede na to, da se tožeča stranka tudi v pritožbi sklicuje na položaj tihih družbenikov in na sklenjene dodatne pogodbe z vsakim od tihih družbenikov posebej, je potrebno te navedbe preizkusiti v smislu ali bi morebiten obstoj tovrstnih pogodb lahko vplival na drugačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker se je tožeča stranka vseskozi v postopku in v pritožbi sklicevala na pojme tihega družabništva oziroma tihih družbenikov, je takšne trditve lahko razumeti zgolj kot zatrjevanje razmerij, ki izhajajo iz tihe družbe, kot je bila urejena v določbah členov 159. do 168. ZGD. Zakon je tiho družbo opredeljeval kot pogodbeno razmerje med tihim družbenikom in nosilcem tihe družbe, na podlagi katerega tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje nosilca tihe družbe pridobi pravico do udeležbe pri njegovem dobičku (1. odst. 159. člena ZGD). Na podlagi tovrstne pogodbe gredo tihemu družbeniku zgolj materialnopravna upravičenja do nosilca tihe družbe iz naslova udeležbe pri dobičku nosilca tihe družbe iz vložka, ki formalno pripada nosilcu tihe družbe, za pridobitev katerega pa je kapital angažiral tihi družbenik. Tihi družbenik z nastankom tihe družbe ne pridobi nobenih kapitalskih upravičenj v vložku nosilca tihe družbe, za katerega je sredstva zagotovil tihi družbenik, saj ta ostanejo nosilcu tihe družbe. Če je trditve tožeče stranke razumeti, da naj bi bil toženec zgolj nosilec tihe družbe, bi bilo že na tej podlagi materialnopravno zmotno sklepanje tožeče stranke, da tožena stranka ni mogla skleniti pogodbe o odsvojitvi tega deleža, ker ji ni pripadal.

Skladno z 2. odst. 159. člena ZGD, zakon dopušča pogodbeno svobodo med nosilcem tihe družbe in tihim družbenikom o urejanju razmerij znotraj tihe družbe (2. odst. 159. člena ZGD). Ta pogodbena svoboda pa ne dopušča možnosti, da bi pogodbenika tihe družbe v njunem pogodbenem razmerju posegala v kapitalska upravičenja znotraj družbe, v kateri ima nosilec tihe družbe vložek, ki mu ga je s svojim kapitalom omogočil tihi družbenik. Urejanje teh razmerij je namreč pridržano zgolj družbenikom te družbe, med katere spada tudi nosilec tihe družbe, ne pa tudi tihi družbenik.

Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je sploh prišlo do spremembe kapitalskih razmerij med družbeniki družbe T. d.o.o. po vpisu v sodni register, je že iz tega razloga neutemeljen tožbeni zahtevek na obogatitveni podlagi, češ, da je tožena stranka prodala nekaj, kar ji ne pripada. Iz s pritožbo neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec vložek v osnovnem kapitalu plačal deloma z lastnimi sredstvi, deloma pa na podlagi posojila tožeče stranke, pa je logičen tudi sklep prvostopenjskega sodišča, da tožnik zneska 399.00,00 SIT ni nakazal v smislu tihega družbenika, temveč na podlagi sklenjene posojilne pogodbe, iz katere je tožeča stranka tudi uspela z vrnitvenim zahtevkom v sodnem postopku. Ker iz tako ugotovljenih dejstev prvostopenjskega sodišča ni mogoče sklepati na obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama v smislu tihe družbe, preko katere bi tožnik s svojim vložkom v vložku tožene stranke zasledoval svoj premoženjski interes, zahtevka tožeče stranke ne bi bilo mogoče utemeljevati niti na morebitni drugi (odškodninski) podlagi, saj za to ni bilo podane ustrezne trditvene podlage.

Podani razlogi tako utemeljujejo neutemeljenost pritožbe tako glede uveljavljanih postopkovnih kršitev, ki se tičejo neizvedbe dokaznih predlogov tožeče stranke (zaslišanja prič), kakor tudi nepravilne uporabe materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, s katerim izrecno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Tožeča stranka konkretizirano izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča zgolj v smeri, da bi sodišče moralo toženi stranki naložiti povračilo njenih stroškov, ki jih je imela s pristopom na narok dne 26. 03. 2009. Svojo utemeljitev gradi na zatrjevanju, da je te stroške povzročila tožena stranka, ker je bil ta narok preložen zaradi predložitve listin, ki jih bo predložila tožena stranka. Takšni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je 26. 03. 2009 izvedlo prvi narok za glavno obravnavo kot je razvidno iz zapisnika v spisu. Na tem naroku sta stranki podali ustrezno trditveno podlago, sodišče pa je tudi pričelo z izvajanjem dokaznega postopka. Zato ni mogoče govoriti, da so bili ti stroški povzročeni po krivdi tožene stranke. Očitek, ki se nanaša na ravnanje tožene stranke v smislu kršitve 4. odst. 286. a člena ZPP, bi bili lahko relevantni le glede potrebnosti stroškov, ki jih je tožeča stranka imela s pristopom na naslednji narok za glavno obravnavo, to je 24. 04. 2009. Kot je tožeča stranka povzela v pritožbi, pa narok dne 26. 03. 2009 ni bil preložen zgolj zaradi predložitve listin s strani tožene stranke, temveč tudi zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Tožeča stranka ob tem očitno ni nasprotovala sklepu sodišča, da se dokaz z zaslišanjem strank izvede šele na naslednjem naroku za glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov se tako izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožena stranka morala tožeči stranki iz krivdnih razlogov povrniti nastale stroške v zvezi s pristopom na prvi narok za glavno obravnavo dne 26. 03. 2009.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.