VSL sklep II Cp 870/2010

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep o dedovanju sodišča prve stopnje z dne 28. 10. 2009 in sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 11. 2009.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino sodi odškodnina v višini 25.694,88 DEM v obliki obveznic S.O.D., d.d., Ljubljana, na podlagi pravnomočne odločbe RS, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 23. 5. 2003 (prva alineja točke I. izreka), odškodnina v višini 18.035,39 DEM v obliki obveznic S.O.D., d.d., Ljubljana, na podlagi pravnomočne odločbe RS, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 5. 7. 2005 (druga alineja točke I. izreka) in odškodnina v višini 159.568,99 DEM v obliki obveznic S.O.D., d.d., Ljubljana, na podlagi pravnomočne delne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Tržič, št. ... z dne 17. 1. 2006 (tretja alineja točke I. izreka). Nadalje je sodišče proglasilo, da na podlagi zakonitega dedovanja dedujejo premoženje zapustnikova vnuka G. in M. N. vsak do 1/8 zapuščine, zapustnikova hčerka D. K. K. do ¼ zapuščine, zapustnikov vnuk I. P. in zapustnikova vnukinja A. M. vsak do 1/8 zapuščine, zapustnikovi vnuki B., P. in J. E. vsak do 1/16 zapuščine, žena zapustnikovega vnuka A. A. T. E. do 1/48 zapuščine ter zapustnikova pravnuka M. L. in M E. vsak do 1/48 zapuščine. Vsi so se priglasili k dedovanju in sprejeli svoje dedne deleže, nato pa sta dedinji A. T. E. in M. L. svoj dedni delež odstopili v korist sodediča M. E., ki je odstopljena dedna deleža sprejel in tako podedoval skupaj do 1/16 zapuščine. Dedinja D. K. je svoj delež zapuščine iz prve alineje točke I. izreka odstopila v korist A. M. in I. P. , to je dedičev po pokojnem zapustnikovem bratu U. P., ki sta sprejela tudi odstopljena dedna deleža in tako podedovala vsak do ¼ zapuščine iz prve alineje točke I. izreka sklepa. Dedni delež na zapuščini iz druge in tretje alineje točke I. izreka sklepa pa je dedinja D. K. odstopila v korist I. P., ki je sprejel odstopljeni dedni delež in tako podedoval do 3/8 zapuščine iz druge in tretje alineje točke I. izreka sklepa.

Z izpodbijanim sklepom z dne 27. 11. 2009 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovoru dediča I. P. zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v znesku 461,81 EUR z dne 9. 11. 2009 ugodi in se ta plačilni nalog razveljavi (točka I.1.izreka). Nadalje pa je odločilo, da je dedič I. P. dolžan plačati sodno takso v višini 384 EUR, dedinja A. M. pa sodno takso v višini 230,91 EUR (točka I.2. Izreka). V točki II. izreka sklepa je sodišče pozvalo dediča I. P. na predložitev listin in posledice nepredložitve.

Zoper sklep o dedovanju z dne 28. 10. 2009 se pravočasno pritožuje dedič I. P. iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče ni pravilno ugotovilo, kdo so zakoniti dediči, ki dedujejo na podlagi zakonitega dedovanja. Pritožnik je sodišču predložil listine, da E. niso zakoniti dediči K. P. Nezakonski sin K. E. je bil dedno odpravljen in se je dedovanju odpovedal na podlagi določitve odpravščine in zato po K. P. ne on ne njegovi pravni nasledniki ne bi smeli dedovati. To izhaja iz listin v dednem spisu, opr. št. P 63/11. Sodišče se ni opredelilo do tega, da pritožnik statusa zakonitih dedičev ne priznava pravnim naslednikom dedno odpravljenega K. E. Ker se je K. E. dedovanju odpovedal še za časa življenja K. P. v letu 1921, to je še preden je bilo premoženje nacionalizirano in je vedel za obseg celotnega premoženja (tudi sedaj denacionaliziranega), je njegova dedna odpoved pravnoformalno veljavna tudi za dedovanje denacionaliziranega premoženja (drugi odstavek 80. člena ZDen). Sporazum je bil sklenjen v potrebni obliki v skladu s paragrafom 551 ODZ pred sodnikom. Skladno s paragrafom 538 ODZ pa taka odpoved velja tudi za potomce, če ni dogovorjeno nič drugega. V SSKJ je pri besedi "odpravščina" zapisano, da gre za dedni odpravek; določiti v oporoki odpravščino. Sodišče bi moralo upoštevati sklep o dedovanju O 1585/59 in O 297/61 Okrajnega sodišča v Ljubljani po K. P., kjer so bili za dediče razglašeni pravi zakoniti dediči, ne pa dedno odpravljeni pravni nasledniki K. E. V zadevi pod opr. št. P 63/11 se je K. P. odrekel vseh z očetovstvom določenih dolžnosti, z obresti od glavnice pa je bilo mogoče preskrbeti za otroka, glavnica pa bi ostala še otroku. Iz zapisa na sodišču je razvidno da alimentacija in odpravščina nista isti stvari. Stranke so se dogovorile za odpravščino za vse očetovske dolžnosti, poleg preživljanja tudi izplačilo iz naslova dedovanja, saj gre za odpravo enkrat za vselej. Znesek pri odpravščini je znatno višji kot bi znašala alimentacija in je torej jasno, da odpravščina vsebuje tudi izplačilo dednega deleža. Da je bil K. E. dedno odpravljen posredno dokazuje tudi darilna pogodba zapisana dne 24. 11. 1945, saj je darovalec darilo namenil svojim otrokom U. P., D. K. in B. N. Sodišče v izpodbijanem sklepu ni pravilno upoštevalo prave dedne izjave D. K. Edino pravno veljavna dedna izjava je z dne 23. 6. 2007, ki je tudi označena kot dedna izjava in izrecno naslovljena na naslovno sodišče v ta zapuščinski postopek. Na tej izjavi je D. K. overila svoj podpis na Veleposlaništvu RS v Kanadi. Izjavo z dne 23. 6. 2007 je D. K. dala prostovoljno, zato je verodostojna in odraz njene prave volje. Ob upoštevanju načela specialnosti in ob dejstvu, da se izjava iz leta 2007 glasi v korist brata U. P., ki je pokojni, gre šteti, da je z izjavo iz leta 2007 dopolnila in specificirala svojo dedno izjavo. V zapuščino sodijo tudi zakonite zamudne obresti od že zapadlih kuponov, ki so bile nakazane na skrbnikov račun B. E. in pogodbene obresti od vezanih zneskov v bankah. Sklep o dedovanju je potrebno dopolniti, tako da bodo sodediči pridobili izvršilni naslov za izplačilo teh zneskov.

Dedič I. P. se pravočasno pritožuje tudi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 11. 2009 iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja na stališču, da sodišče ni odgovorilo na osnovne razloge njegovih pritožb, ki pa jih je izpostavil že v pritožbi zoper sklep o dedovanju z dne 28. 10. 2009. Po smislu pritožnik izpodbija sklep iz razloga, ker dedni deleži še niso določeni, zato tudi taksa ne more biti veljavno odmerjena.

Sodišče je pritožbo zoper sklep o dedovanju vročilo ostalim dedičem, nanjo pa je odgovoril dedič B.E. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo I. P. zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg dodatne zapuščine zapustnika upoštevaje premoženje oziroma tri nove v izreku sklepa citirane pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, kdo so v predmetni zadevi zakoniti dediči po pokojnem K. P., ki je umrl leta 1961 in zapustil štiri otroke. Pri ugotavljanju zakonitih dedičev je izhajalo iz sklepa o dedovanju, opr. št. O 1585/95 z dne 23. 5. 1961 (pravilno opr. št. O 297/61) in popravnega sklepa z dne 15. 9. 1961. Pri tem sodišče druge stopnje opozarja, da je zapuščinsko sodišče, ki je vodilo postopek po pokojniku v zadevi pod opr. št. O 297/61 dne 26. 11. 1962 izdalo dodatni sklep o dedovanju, kjer je kot zakonite dediče razglasilo vse štiri njegove otroke v deležih do ¼, vključno z nezakonskim sinom K. E. Pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče opreti na zapisnik in sklep o dedovanju v postopku po pokojnem K. P. so tako nerazumljive.

Pritožnik poskuša prikazati, da v zapuščinskem postopku po K. P. v letu 1961 in naprej nezakonski sin K. E. ni imel pravice do dedovanja, kar ni res. V prej omenjenem dodatnem sklepu o dedovanju z dne 26. 11. 1962 je K. E. izrecno omenjen kot dedič, čemur ostali dediči niso nasprotovali. V izjavi z dne 19. 12. 1974 pa dedič U. P. izrecno navede, da ¼ premoženja po K. P. prejme njegov polbrat (K. E.) oziroma njegovi dediči.

Tudi ostale pritožbene navedbe, ki poskušajo izpodbiti zaključek sodišča prve stopnje, da so dediči dodatnega denacionaliziranega premoženja tudi potomci po pokojnem K. E., so v celoti neutemeljene. Na te pritožbene navedbe je treba odgovoriti. Spora o tem, da je bil zapustnikov sin K. E. rojen zunaj zakonske zveze, tudi ni sporno, da so zapustnik in varuh A.C. v letu 1912 pred takratnim sodiščem sklenili sporazum, s katerim je zapustnik mater nezakonskega otroka F. E. izplačal v višini 4000 takratnih kron. Ta sporazum je bil leta 1921 spremenjen tako, da je zapustnik materi otroka izplačal 15.000 takratnih kron. Sodišče prve stopnje je sporazume pravilno prejelo. Pritožbi pa je treba še odposIati. Iz priloženih listin (A98, list. št. 223) je mogoče zaključiti, da si je zapustnik prizadeval „enkrat za vselej“ urediti razmerje do nezakonskega otroka. Pritožnik zatrjuje, da je šlo za odpoved dedni pravici, skladno s 551. paragrafom Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), kar je po vsebini primerljivo z današnjim institutom odpovedi neuvedenemu dedovanju (137. člen Zakona o dedovanju; Ur. l. SRS, št. 15/76 in Ur. l. RS, št. 73/04, v nadaljevanju ZD), posledično pa v skladu s 538. paragrafom ODZ tudi dediči K. E. nimajo pravic na zapuščini. Sodišče druge stopnje je že v sklepu z dne 13. 5. 2007, na katerega se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, pritožniku pojasnilo, da so v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZD, ki se uporablja glede na trenutek uvedbe dedovanja denacionaliziranega premoženja, otroci pri dedovanju enakopravni, ne glede na to, ali so rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje. Ta zakonska določba je bila s sprejemom Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS) povzdignjena na ustavno raven, kot temeljna človekova pravica (glej drugi odstavek 54. člena URS v povezavi s 33. členom in 14. členom URS). Že iz tega razloga sodišče prve stopnje pri odločanju o določitvi dedičev ni smelo spregledati v času odločanja veljavnih pravnih pravil in izločiti iz dedovanja potomca, zgolj iz razloga, ker je bil nezakonski otrok.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da gre v zadevi pod opr. št. P 63/11 za odpoved dedni pravici na podlagi 551. paragrafa ODZ, saj že iz vsebine predloženih listin to ne izhaja. V listinah ni izrecno omenjeno, da se sklepa posel, s katerim se nezakonski sin odpoveduje dedni pravici. Nasprotno. Že iz prošnje K. P. naslovljene na Okrajno sodišče v Kranju dne 20. 9. 1912 izhaja, da je predmet zadeve „izvansporna poravnava radi alimentacije in očetovstva“. V nadaljevanju omenjene prošnje zapustnik poudari interes, da bi mirnim potem uredil s poravnavo enkrat za vselej, ker bi bila alimentacijska tožba neprijetna ter da bi se ob pogoju, da bi varuhi otroka vztrajali na visokih zahtevkih, pustil tožiti na mesečno alimentacijo, saj bi bilo to ceneje. Tudi na zapisniku z dne 2. 10. 1912 pred sodiščem ni omenjeno, da bi se K. E. odpovedal dedni pravici, temveč je določen znesek 4000 K odpravščine, s katero se je zapustnik odrekel očetovskih dolžnosti. Pojasniti je treba, da je bil zapustnik K. P. kot oče K. E. tudi po takratnih določbah ODZ dolžan skrbeti za svojega otroka, kljub temu da je bil rojen zunaj zakonske zveze (166. paragraf ODZ), posledično pa je bil dolžan tudi finančno prispevati za svojega otroka, skladno s svojimi finančnimi zmožnostmi. Iz priložene dokumentacije izhaja, da so stranke pred sodiščem sklenile sporazum, s katerim je zapustnik K. P. za vnaprej izplačal celotno preživninsko obveznost do svojega otroka, v zameno za to, pa se je mati otroka odpovedala kakršnimkoli zahtevkom iz tega naslova – torej iz naslova preživninskih obveznosti. Da je šlo za takšno naravo posla govori tudi listina „Sporazumni predlog“ z dne 24. 3. 1921, v katerem je že v uvodu določeno, da gre za "varuško zadevo" in ne dednopravno, ali morda odpoved dedni pravici. Iz vsebine predloga izhaja, da se je s sklepom z dne 2. 10. 1912, opr. št. P 63/11-6, otrokov oče K. P. odvezal vseh z očetovstvom združenih dolžnosti proti plačilu odpravščine v znesku 4000 K. Ta znesek pa v tedanjih razmerah (po prvi svetovni vojni) izgubil vrednost, zato je zapustnik pristal na zvišanje odpravščine "vzpričo izpremenjenih razmer" na 15.000 K, a pod pogojem, da se varuh otroka odpove vsem morebitnim nadaljnjim zahtevkom do njega, ne glede na spremenjene potrebe otroka ter draginjske in valutne razmere (tj. ne glede na inflacijo). Tako je tudi pritožbi odgovoriti, da iz dikcije sporazuma izhaja, da je bil le-ta sklenjen z namenom preživljanja otroka, pri čemer je sodišče dovolilo sklenitev sporazuma, ki za vnaprej dokončno ureja vprašanje preživljanja otroka, ne glede na spremenjene razmere. Že dejstvo, da se je sporazum iz leta 1912, po svetovni vojni v letu 1921 spreminjal, priča o tem, da v letu 1912 ni šlo za odpovedi dedni pravici s strani K. E. Po naravi stvari se lahko potomec odpove dedni pravici zgolj enkrat in ta velja ne glede na spremenjene razmere povezane z vrednostjo denarja.

Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih listin v zvezi z zadevo pod opr. št. P 63/11, saj je pojasnilo, da ta dokumentacija ne more biti pravno upoštevna, sklicujoč se na prej omenjene določbe 4. člena ZD. Kako se interpretira beseda „odpravščina“ v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku (SSKJ, DZS, 1994), za ta postopek ni pravno pomembno, saj je pri razumevanju pravnih besedil potrebno upoštevati celoten pomen besedila. Pritožnik je predlagal dokazni predlog pribave in vpogleda v vse listine spisa Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 63/11, a je ta dokazni predlog prepozen. Določba 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja na podlagi 163. člena ZD, omogoča, da v pritožbi pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Pritožnik pa ne pojasni, zakaj dokaznega predloga ni mogel predlagati že prej. Res je, da alimentacija in odpravščina enkrat za vselej nista ena in ista stvar. Alimentacija je plačevanje preživnine v mesečnih zneskih, odpravščina pa pomeni plačilo v enkratnem znesku, zato je razumljivo, da je slednja izplačana v veliko višjem znesku, glede na to, da mora zadostovati za preživetje otroka v večletnem obdobju. Bistveno pa je, da je namen obeh plačil enak, torej preživljanje otroka, in ne njegova odpoved dedni pravici.

Pritožnik nadalje dokazuje namen sklenjenih sporazumov iz leta 1912 in 1921, torej da je bil nezakonski sin K. E. dedno odpravljen, z vsebino darilne pogodbe sklenjene dne 24. 11. 1945 (A98), s katero je K. P. del svojega premoženja daroval ostalim trem otrokom. Tudi ta pritožbena navedba za sodišče druge stopnje ni prepričljiva. Darilna pogodba, ki je bila sklenjena 24 let po v predmetni zadevi spornem sporazumu s K. E., ne more kazati na namen, ki ga je imel K. P. pri sklepanju poravnave z nezakonskim sinom leta 1912 in 1921. Tudi iz pritožbe z dne 26. 2. 1946 na Okrajni narodno osvobodilni odbor odsek za finance ni razviden namen sporazuma iz leta 1912 in 1921, zgolj namen sklenjene darilne pogodbe, ki pa za ta postopek ni pravno pomembna. Iz darilne pogodbe ne izhaja, da so obdarjeni otroci njegovi edini otroci, izražena je zgolj zapustnikova volja, da daruje svoje premoženje ostalim trem otrokom.

V zvezi z namenom sklenjenih sporazumov iz leta 1912 in 1921 sodišče druge stopnje opozarja na določbe ODZ glede pravice do dedovanja nezakonskega otroka po njegovem očetu. V 754. paragrafu ODZ je bilo določeno, da „do zapuščine očeta in očetovih sorodnikov ne gre nezakonskim otrokom zakonito dedno nasledstvo." Iz citirane določbe tako izhaja, da v času sklepanja sporazuma o določitvi odpravščine, nezakonski otrok ni mogel dedovati po svojem očetu. Zapustnik K. P. v tedanjem obdobju ni imel razloga za sklepanje posla, s katerim bi se njegov nezakonski sin odpovedal dedni pravici, glede na to, da slednji dedne pravice po takrat veljavnih predpisih ni imel. Stranke sporazuma iz leta 1912 in 1921 niso imele namen skleniti posel s pravnimi učinki, ki jih je takratno pravo že omogočalo, torej nezmožnost dedovanja nezakonskega otroka po svojem očetu. Že zgoraj pa je sodišče pojasnilo, zakaj se določbe ODZ, ki razlikujejo med zakonskimi in nezakonskimi otroci, v času izdaje izpodbijanega sklepa ne morejo uporabljati. In končno, sodišče druge stopnje močno dvomi, da bi takratno Okrajno sodišče v Kranju dovolilo skleniti posel, s katerim bi se posameznik odpovedal dedni pravici, osebi, ki v trenutku sklepanja posla ne bi bila popolno poslovno sposobna. Iz 551. paragrafa ODZ izhaja, da lahko veljavno odpoved sklene zgolj tisti, "kdor sme veljavno razpolagati s svoji dedno pravico…", torej popolno poslovno sposobna oseba, kar pa K. E. v letih 1912 in tudi 1921 ni bil. Ta določba je po vsebini primerljiva z danes veljavno določbo drugega odstavka 137. člena ZD, ki omogoča veljavno sklenitev odpovedi še neuvedenemu dedovanju zgolj popolno poslovno sposobnim, ne njihovim zastopnikom (Zupančič, Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, 2009, str. 185).

Sodišče druge stopnje po vpogledu v predložene listine v povezavi s tedaj veljavnim ODZ ugotavlja, da se v letih 1912 in 1921 nezakonski sin K. E. ni odpovedal dedni pravici, zato so vse pritožbene navedbe, ki prepričujejo v nasprotno, neutemeljene. Ker pa po vsebini ne gre za takšen posel, so brezpredmetni tudi vsi pritožbeni zaključki, ki izhajajo iz predpostavke, da se je Karl Eržen veljavno odpovedal dedni pravici, to so očitki o uporabi 538. paragrafa ODZ in drugega odstavka 80. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 s spremembami; v nadaljevanju ZDen).

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dedno izjavo D.K. z dne 13. 12. 2004 (A52), saj je le-ta dovolj jasna, da je iz nje mogoče zaključiti, komu je dedinja D. K. želela odstopiti svoj dedni delež. Ta dedna izjava je bila upoštevana že v zapuščinskem postopku pod opr. št. „D“ III D 2/2002. Na zapuščinski obravnavi v predmetni zadevi dne 27. 10. 2009 so dediči tudi izrecno soglašali, da je izjava iz leta 2004 prava volja D. K. Ker je svoj delež odstopila pokojnemu bratu U. P., je sodišče pravilno ta delež razdelilo med njegova otroka, ki sta pritožnik in dedinja A. M., vsakemu polovico odstopljenega deleža. Nepotrebne so vse pritožbene navedbe, ki utemeljujejo, da je dedna izjava D. K. iz 23. 6. 2007 veljavna, saj je sodišče premoženje iz druge in tretje alineje točke I. izreka sklepa razdelilo na podlagi izjave iz leta 2007, torej je štelo to izjavo za veljavno. Bistveno v zadevi je, kakšen učinek puščajo veljavne dedne izjave D. K. na dedovanje zapustnikovega denacionaliziranega premoženja. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obe dedni izjavi (iz leta 2004 in 2007) veljavni. Prvo izjavo je sodišče upoštevalo pri dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je bilo pravnomočno vrnjeno pred 13. 12. 2004, torej premoženje iz prve alineje točke I. izreka sklepa, kar je skladno s prvim odstavkom 80. člena ZDen. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo prvi odstavek 138. člena ZD, ki šteje dedno izjavo za nepreklicno. To pa pomeni, da izjava D. K. iz leta 2007 ni mogla preklicati njene prejšnje dedne izjave. Izjava iz leta 2007 pa ima kljub temu učinke, a zgolj na denacionalizirano premoženje, ki je bilo vrnjeno po dedni izjavi iz leta 2004, to pa je v predmetni zadevi premoženje iz druge in tretje alineje točke I. izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je torej obe dedni izjavi pravilno štelo za veljavni in tudi pravilno upoštevalo njun učinek na podedovano premoženje.

Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino po pokojnem K. P., so zmotni. V zapustnikovo premoženje namreč spada zgolj tisto premoženje, ki je bilo vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu s pravnomočnimi odločbami o denacionalizaciji. Natančneje je to premoženje opisano v izreku pravnomočne denacionalizacijske odločbe (A93, A96 in A97). V trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji premoženje, ki je predmet dedovanja, šele nastane (drugi odstavek 78. člena ZDen), ker pa je upravičenec do denacionalizacije v trenutku nastanka vrnjenega premoženja že pokojni, to premoženje preide na dediče v istem trenutku, torej s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. To pomeni, da so trenutni nosilni pravic na denacionaliziranem premoženju iz točke I. izreka izpodbujenega sklepa dediči, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče deklaratorno ugotovilo (214. člen ZD), v kakšnih deležih so dediči, od trenutka pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, upravičeni do zapuščine. Ker pa so dediči nosilci pravic na vrnjenem premoženju že od trenutka vračila le-tega, so posledično tudi vsi donosi od tega premoženja (civilni plodovi) last dedičev, v deležu, ki odpade na posameznega dediča. Poziv pritožnika, naj sodišče izda izvršilni naslov (v sklepu o dedovanju), ki mu bo omogočal izterjavo donosov od vrnjenega premoženja, je tako preuranjen. Šele s pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa bo namreč jasno, kolikšen delež zapuščine odpade na posameznega dediča in šele na tej podlagi bo moral B. E., kot skrbnik zapuščine, vsakemu od dedičev izplačati donose, ki odpadejo na posameznega dediča. Če pa B. E. tega ne bi storil, pa so pritožniku na voljo druga pravna sredstva, ki pa ni zapuščinski postopek.

Dedič I. P. se pritožuje tudi zoper sklep z dne 27. 11. 2009. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ima pritožnik pravni interes izpodbijati zgolj tisti del sklepa, kjer mu sodišče nalaga plačilo sodne takse v znesku 384,85 EUR (točka I.2. Izreka sklepa). V točki I.1. je namreč z ugovorom uspel, v II. točki pa ga je sodišče prve stopnje pozvalo na predložitev potrebnih listin, ki jih je z isto pritožbo tudi predložil. Pritožnik sklepa ne izpodbija iz utemeljenih vsebinskih razlogov, zato se sodišče druge stopnje do njegovih navedb ni opredeljevalo (v bistvenem je na njih odgovorjeno že v delu sklepa v zvezi s pritožbo zoper sklep o dedovanju) in je sklep potrdilo. Tudi sicer pa je sodna taksa pravilno odmerjena, upoštevaje podedovani delež pritožnika, kar je s potrditvijo sklepa o dedovanju postalo pravnomočno.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklepa sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena ZPP, v zvezi s 353. členom ZPP in 163. členom ZD zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.