VSL sodba IV Cp 3657/2009

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku izreka spremeni tako, da je tožnik dolžan za svojo mladoletno hčerko N. plačevati mesečno preživnino v znesku 180,00 EUR za čas od 26.6.2008 dalje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 50,10 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval znižanje mesečne preživnine za mladoletno N.B., ki na osnovi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 4032/2004 z dne 17.11.2006 sedaj znaša 208,88 EUR na znesek 130,00 EUR mesečno.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema odločitev in razloge sodišča prve stopnje ter opozarja na nasprotje v obrazložitvi sodbe. Sodišče je namreč ugotovilo, da naj se pritožniku ne bi spremenile pridobitne in materialne zmožnosti, a na drugi strani ugotavlja, da so se razmere pri njemu spremenile, saj je sedaj oče treh otrok. Dejansko se mu je v letu 2007 rodil še sin L., prav tako pa ima manjše prihodke kot v času sklepanja sodne poravnave. Pri prejšnjem delodajalcu je namreč poleg čiste plače prejemal tudi materialne stroške v gotovini. Ob zaslišanju pa je jasno povedal, zakaj je izgubil prejšnjo službo in koliko bo prejemal sedaj ob ponovni zaposlitvi. Prav tako je razpadla tudi zunajzakonska skupnost s partnerko P. V. in se je medtem za mladoletnega L. zavezal k plačevanju preživnine v znesku 150,00 EUR. Ravno te spremenjene razmere so bile razlog, da je tožnik vložil tožbo. Ob tem pritožnik opozarja tudi na ravnanje matere mld. N., ki mu zaradi spora o preživnini onemogoča oziroma otežuje stike. Meni, da mu sodišče neutemeljeno nalaga, da mora opravljati več nadurnega dela, saj že sedaj opravlja največje možno število nadur, pa mu ostane le minimalni znesek za lastno preživljanje. Sodišče bi moralo upoštevati, da določene stroške tožnik krije otrokom tudi ob izvrševanju stikov. Ob dejstvu, da so se okoliščine pri tožniku zaradi manjšega dohodka in ob treh otrocih spremenile, hkrati pa so razmere pri toženki praktično nespremenjene, je po oceni pritožnika nujno znižanje preživnine, kar bi pripomoglo tudi k ureditvi dosedanjih razmerij.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Ponovno odločanje o preživnini zaradi pozneje spremenjenih okoliščin glede potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, ima materialnopravno podlago v določbi člena 132 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Spremembe na strani preživninskih zavezancev ali upravičenca morajo biti posebej kvalificirane, torej takšne, da vplivajo bodisi na pridobitne sposobnosti in premoženjsko stanje zavezancev bodisi so povezana s povečanimi ali zmanjšanimi potrebami na področju življenjskih in drugih potrebnih izdatkov upravičenca. V ospredju materialnopravne presoje v sporih zaradi zvišanja preživnine je torej ocena, ali konkretni dejanski stan ustreza pravnemu standardu spremenjenih okoliščin iz 132. člena ZZZDR in v to oceno je usmerjeno težišče postopka. Pritožnik izrecno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se razmere na njegovi strani zaradi rojstva še dveh otrok dejansko spremenile, hkrati pa se niso spremenile njegove materialne in pridobitne zmožnosti. To je sodišče prve stopnje dejansko res izrecno ugotovilo (stran 6 sodbe), vendar pa je njegov zahtevek zavrnilo, ker so se istočasno povečale tudi potrebe mladoletne toženke, tožnik pa je poleg tega soglašal z zvišanjem preživnine za svoje druge otroke.

Ugotovitve, da so se povečale potrebe mladoletne toženke, pritožnik ne izpodbija, čeprav sodišče prve stopnje ni natančno ocenilo, v kakšnem deležu se te spremembe pri upravičenki do preživnine odražajo. Vendar pa pritožba upravičeno izpostavlja, da gre z rojstvom še dveh otrok po zadnji določitvi preživnine, za bistveno spremenjene razmere pri tožniku. Ob praktično identičnih prihodkih kot v času sklepanja poravnave o višini preživnine za mladoletno N., je tožnik sedaj namesto enega, dolžan preživljati tri otroke. Če ima eden od staršev še druge otroke, ki jih je dolžan preživljati, je potrebno pri oceni njegovih zmožnosti, da prispeva k preživljanju skupnega otroka, upoštevati tudi to obveznost, in sicer neodvisno od tega, ali jo izpolnjuje ali ne. Gre za zakonito preživljanje in je nepomembno, ali tudi to temelji na sodnih odločbah ali ne. Pritožbeno sodišče kljub neprerekani oceni, da so se potrebe mladoletne toženke povečale in kar glede na prehod na srednjo šolo itak ne gre dvomiti, ocenjuje, da nova preživninska obveznost tožnika za kar dva mladoletna otroka vsekakor predstavlja tisto okoliščino, ki jo predvideva člen 132 ZZZDR, ko določa, kdaj je dovoljen poseg v določeno višino preživnine.

Ob takšnih ugotovitvah je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo delno spremenilo tako, da je zahtevku tožnika delno ugodilo in je dolžan plačevati preživnino za mladoletno toženko za čas od vložitve tožbe dalje v višini 180,00 EUR mesečno. Ta poseg v določeno preživnino pa utemeljeno ni radikalen in zgolj v skladu z novimi preživninskimi obvezami tožnika, saj že sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Dodatno znižanje preživnine bi predstavljalo kršitev načela najboljšega interesa otroka ob hkratni prevalitvi dela preživninske obveznosti tožnika na zakonito zastopnico mladoletne toženke, zato je bilo potrebno pritožbo tožnika v preostalem delu zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel in sicer v deležu 37 % (za 28,88 EUR od spornih 78,88 EUR) in v takšnem deležu mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo strošek sestave pritožbe, sodne takse in administrativnih stroškov, vse v skupnem znesku 137,27 EUR, pri čemer 37 % znaša 50,10 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.