VSRS Sodba II Ips 43/2007

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko po temelju utemeljen in da je za tožnikovo škodo iz škodnega dogodka z dne 24. 2. 2002 podana odgovornost tožene stranke. Ocenilo je, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker ni dovolj skrbno nadzorovala uspešnosti izvrševanja kazni zapora, izrečene A. Č.; ker ni dovolj resno jemala tožnikovih pritožbi in ker je bila reakcija paznikov ob dogodku prepozna.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da terapevtskemu osebju Zavoda za prestjanje kanzi zapora (ZPKZ) Dob ni mogoče očitati, da niso izvrševali nalog iz 22. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, niti da je bila reakcija paznikov ob samem dogodku 24. 2. 2002 prepozna.

Navedbe revidenta

3Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je osebje vedelo za Č. težave, kljub temu pa ga je namestilo v sobo skupaj s tožnikom. Ko se je tožnik začel pritoževati zaradi Č. ravnanja, bi strokovno osebje moralo reagirati. Ravnati bi morali ne le s povprečno, ampak s povečano skrbnostjo, saj se je vedelo za storilčevo nepredvidljivost. Odločitev sodišča druge stopnje je v nasprotju z dokazi, zato je protispisna.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Zgrešeno je revizijsko stališče o protispisnosti odločitve sodišča druge stopnje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima. Nestrinjanje z materialnopravno oceno sodišča druge stopnje, ki je zavzelo stališče, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, ne more prerasti v postopkovno kršitev, ki jo tožeča stranka vidi v tem, da „je ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju z dokazi, izvedenimi v postopku na prvi stopnji“.

7Bistvene prvine dejanskega stanja, pomembne za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke, so:

obsojenca A. Č. in G. B. sta prestajala kazen zapora na zaprtem oddelku ZPKZ Dob;

Č. so namestili v manjšo sobo, kjer je tedaj že bival tožnik;

opravljena je bila ocena njune kompatibilnosti in pridobljeno njuno soglasje za sobivanje;

Č. je pred tem del kazni zaradi psihičnih težav prestal v ambulanti;

psihiatrinja je ugotovila, da je nagnjen k samomoru in da je potrebno usmerjanje obsojenca v vzpostavitev primernih stikov in odnosov s soobsojenci ter v razreševanje težav ob pomoči strokovnega osebja;

tožnik se je pristojnim v zaporu pritoževal zaradi neobičajnega Č. vedenja ponoči, nikoli pa zaradi morebitne ogroženosti s strani soobsojenca;

do dogodka je prišlo 24. 2. 2002 v času zajtrka po petnajstminutnem prepiru;

navzočih je bilo še nekaj drugih obsojencev, ki pa niso poklicali paznikov (to so storili šele ob poškodbi).

8Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi, je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da niso izpolnjene vse predpostavke krivdne odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika, saj tožnik ni izkazal protipravnega ravnanja osebja ZPKZ. Iz 22. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Ur. l. RS, št. 102/2000) med drugim izhaja, da mora strokovna skupina pridobiti in dopolniti že obstoječo dokumentacijo o obsojencu v obsegu in po postopku, ki jo glede zbirke podatkov določa zakon, zbrati podatke o obsojenčevi osebnosti in druge podatke, ki so potrebni za sestavo individualnega programa tretmaja ter sestaviti okvirni individualni program tretmaja in ga obsojencu ponuditi v podpis. Iz 13. člena Pravilnika o nalogah paznikov (Ur. l. RS, št. 78/2001) pa izhaja, da pazniki skrbijo za varnost zaprtih obsojencev tako, da jih nadzirajo in varujejo v bivalnih in drugih prostorih, pri delu in bivanju na prostem, v zavodu in zunaj njega, pri spremljanju zunaj zavoda in ob drugih priložnostih. Pri tem morajo preprečevati pobege, napade, spore in spopade med obsojenci, samomore, samopoškodbe, povzročanje materialne škode, priprave in poskuse storitve kaznivih dejanj v zavodu in zunaj njega in druge nedovoljene aktivnosti. Osebje zavoda pri svojem delu ni prekršilo citiranih pravil, katerih namen je varovanje tožnikovega interesa, njihova dejanja pa tudi niso bila v nasprotju z normami strokovnega ravnanja v ZPKZ.

9Strokovna skupina je za A. Č. sestavila okvirni individualni program tretmaja, pri čemer je bilo pri njem potrebno usmerjanje v vzpostavitev primarnih stikov in odnosov z ostalimi soobsojenci ter razreševanja težav ob moči strokovnega osebja. Njegova nagnjenost k samomoru oziroma agresivnosti navznoter ni potrjevala možnosti agresivnosti tudi proti drugim osebam. Tožnik se pristojnim v zaporu ni pritoževal zaradi ogroženosti s strani soobsojenca, ampak zaradi njegovega neobičajnega vedenja ponoči. Glede na navedeno Č. dejanje 24. 2. 2002 ni bila predvidljiva posledica odločitve, da se ga namesti v sobo, kjer je bival tožnik.

10Z revizijsko trditvijo, da je verbalnemu prepiru, ki se je sprevrgel v fizični napad na tožnika, prisostvovalo sedem zapornikov, skuša revident nedovoljeno spreminjati dejansko stanje, ki ga je kot podlago odločitve sprejelo sodišče druge stopnje (tretji odstavek na četrti strani drugostopenjske sodbe). Upoštevajoč že opisane osebne značilnosti A. Č., njegovo nekonfliktnost in dejstvo, da je bilo nasilno dejanje 24. 2. 2002 presenečenje tudi za samega tožnika, paznikom ni mogoče očitati, da so z opustitvijo ostrejšega nadzora kršili zapoved iz 13. člena Pravilnika o izvrševanju nalog paznikov. Nadzora v pomenu te določbe ni mogoče razumeti kot stalnega neposrednega nadzora nad zaporniki. Varovanje je zagotovljeno na podlagi občasnih obhodov dežurnih paznikov in s strožjim nadzorom pri skupinskih dejavnostih. Pazniki zaznavajo konflikte med obsojenci s sistemom javljanja preko tipke, ustaljena pa je tudi praksa „trkanja po vratih“. Ob nespornem dejstvu, da so pazniki pristopili takoj, ko so bili obveščeni o napadu, konkretne okoliščine pa niso narekovale zgodnejše intervencije, je pravilen sklep, da pri opravljanju svojih nalog niso ravnali nedopustno.

11Revizijsko sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).