VSL sodba I Cpg 975/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2006/00811 z dne 06. 02. 2006 v 1. in 3. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo 16.150,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odmerjenimi izvršilnimi stroški (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Hkrati je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 26.557,11 EUR ne obstaja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.790,39 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo je v pritožbenemu roku pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala plačilo desetih računov, s katerimi je tožeča stranka toženi obračunala najemnino oziroma uporabnino njenega poslovnega lokala v prostorih H v Ljubljani.

Dejanski okvir odločitve prvostopenjskega sodišča je naslednji:

pravdni stranki sta dne 18. 07. 2001 sklenili najemno pogodbo (priloga A 2) in pogodbo o uporabi parkirnih mest v garažnem objektu H (priloga A 3);

2110. 2003 je tožeča stranka pogodbo odpovedala iz krivdnih razlogov na strani tožene stranke;

tožena stranka je poslovne prostore tožnice izpraznila šele 18. 01. 2006.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala svojega prikrajšanja v času po odpovedi najemne pogodbe toženi stranki. Potem, ko je tožena stranka prevzela v uporabo najete prostore na podlagi sklenjene najemne pogodbe s tožečo stranko in po odpovedi pogodbe teh prostorov ni vrnila tožeči stranki, je tožeča stranka upravičeno uveljavljala svoje prikrajšanje v obliki uporabnine v enaki višini, kot je bila dogovorjena najemnina v pogodbi med pravdnima strankama. Zmotno je torej stališče pritožnice, da bi v takem primeru tožeča stranka svoje prikrajšanje morala posebej utemeljevati (glej tudi sodba VS RS št. II Ips 958/93 z dne 13. 04. 1995). S tem je prvostopenjsko sodišče odgovorilo na materialnopravno zmotna izhodišča tožene stranke v trditveni podlagi pred prvostopenjskim sodiščem, ki se nanašajo na neizkazanost zahtevka na obogatitveni podlagi po višini.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se tiče same višine tožbenega zahtevka. Pritrditi je ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka sami višini obračunane najemnine konkretizirano ni ugovarjala. To ugotovitev je potrebno razumeti v smislu, da tožena stranka ni podajala ugovorov, da bi obračunane obveznosti iz naslova najemnine in uporabnine v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, ne bi bile skladne s pogodbeno dogovorjeno najemnino med pravdnima strankama. Tovrstnih očitkov ne podaja tožena stranka niti v pritožbi. Ob takšni trditveni podlagi tožene stranke je sodišče prve stopnje zato pravilno sklepalo na utemeljenost terjatve tožeče stranke v višini vtoževanih računov.

Kar se tiče v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke iz naslova vlaganj tožene stranke v najete poslovne prostore, je tožena stranka v okviru trditvene podlage, podajane pred prvostopenjskim sodiščem, svojo terjatev utemeljevala na pogodbeni podlagi in sicer določbi 6. člena najemne pogodbe med pravdnima strankama (predzadnji odstavek ugovora zoper sklep o izvršbi). Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da določba 6. člena najemne pogodbe z dne 18. 07. 2001 ne daje toženi stranki samostojne podlage za uveljavljanje zahtevka na povračilo vloženih sredstev v adaptacijo najetih prostorov. Z navedenim določilom se je tožena stranka kot najemnik izrecno odpovedala, da bi lahko po izteku pogodbenega roka uveljavljala povračila od najemodajalca, to je tožeče stranke. Materialnopravno zmotno je stališče pritožnice, da je takšno pogodbeno klavzulo potrebno razlagati v smeri, da morebitno predčasno prenehanje pogodbenega razmerja daje izrecno pogodbeno podlago toženi stranki za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka. Takšno pogodbeno upravičenje namreč iz besedila 6. člena najemne pogodbe ne izhaja.

Ob tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da neobstoj pogodbenega upravičenja tožene stranke sicer samo po sebi ne izključuje upravičenja tožene stranke, da bi zahtevek do tožeče stranke lahko utemeljevala neposredno na zakonski podlagi iz naslova neupravičene obogatitve. V tem smislu pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem pritožnice, da za utemeljitev tovrstne podlage (190. člen OZ) ne more biti odločilna okoliščina krivdni razlog na strani tožene stranke za odpoved pogodbenega razmerja. Če bi hotela tožena stranka svoj vrnitveni zahtevek utemeljevati na tej podlagi, pa bi morala ponuditi ustrezno trditveno in dokazno podlago. Materialnopravna predpostavka tovrstnega zahtevka pa bi bila poleg prikrajšanja na strani tožene stranke v višini vlaganj tudi neposredna korist tožeče stranke v posledici takšnih vlaganj. Takšna korist pa bi za tožečo stranko lahko nastopila šele od trenutka, ko ji je tožena stranka vrnila poslovne prostore, ki jih je po odpovedi najemne pogodbe uporabljala brez pravne podlage. Tožena stranka je te poslovne prostore tožeči vrnila šele 18. 01. 2006, to je potem, ko je že potekel pretežni del časa prvotno predvidenega pogodbeno dogovorjenega roka trajanja najemne pogodbe. Morebitna korist tožeče stranke iz naslova vlaganj tožene stranke v te prostore, bi se tako lahko kazala zgolj za obdobje od vrnitve prostorov tožeči stranki (18. 01. 2006) do izteka pogodbeno dogovorjenega roka trajanja najemne pogodbe (18. 07. 2008). Ker tožena stranka v okviru trditvenega in dokaznega bremena za utemeljitev v pobot uveljavljane terjatve ni ponudila relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljila obogatitev na strani tožeče stranke, se tako izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni izkazala obstoja v pobot uveljavljane terjatve iz tega naslova. Tožena stranka je namreč svojo terjatev utemeljevala zgolj z zatrjevano višino stroškov, ki so ji nastali v času takoj po sklenitvi pogodbe v letu 2001, to je več kot štiri leta pred tem, ko je prostore vrnila tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v okviru odločitve o v pobot uveljavljani terjatvi sicer zmotno odločalo o neobstoju te terjatve tudi v delu, ki presega višino terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je s tem odločilo o neobstoju višje terjatve tožene stranke, kot bi jo le-ta lahko pobotala s terjatvijo tožeče stranke. Ker pa tožena stranka tej pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi v pritožbi ni uveljavljala, pritožbeno sodišče o le-tej ni odločalo (smiselna uporaba 3. odstavka 350. člena ZPP).

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).