VSL sodba I Cpg 476/2008

1. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.

2. Pritožbi proti odločitvi o stroških se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki za pravdne stroške prvostopenjskega postopka 4.717,31 EUR, v roku 15 dni, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska od prvega dne po izreku tega roka do plačila.

3. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki za stroške pritožbenega postopka 2907,15 EUR v roku 15 dni, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska od prvega dne po izreku tega roka do plačila.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče toženi stranki naloži izstavitev izbrisne pobotnice za izbris hipotek pri spornih nepremičninah.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbo vlaga tudi proti stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja, naj tožena stranka poda izjavo volje. Zahteva namreč, naj sodišče toženi stranki naloži izstavitev izbrisne pobotnice, na podlagi katere se bo odredil izbris zastavne pravice, vknjižene v njeno korist pri nepremičninah, ki jih je kupil K d.o.o. v stečajnem postopku nad X. p.o. - v stečaju leta 1991 skladno 129. členu ZPPSL/89 v okviru prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe (Pogodba o nakupu, v prilogi A 2; v nadaljevanju Pogodba).

Tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek z odpadlo podlago. Meni, da je ta odpadla s prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe v stečajnem postopku. Tožeča stranka pa ni niti pravni naslednik nekdanjega stečajnega dolžnika, niti ni prevzela njegovih obveznosti s pogodbo, niti zanje ne odgovarja, ker tako izrecno določa 3. odstavek 130. člena ZPPSL/89. Podaja tudi razlago 5. odstavka 130. člena ZPPSL/89, ki določa, da po prodaji stečajnega dolžnika kot pravne osebe ostanejo ločitvene pravice v veljavi. Pri tem se zavzema za sistematično razlago, upoštevaje pri tem splošna načela stečajnega postopka in smiselno uporabo 183. člena in 147. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Pritožbeno sodišče ne more slediti argumentu tožeče stranke, da je s prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe odpadla pravna podlaga za vknjižbo spornih zastavnih pravic.

Bistvo hipoteke je, da hipotekarni upnik ob dospelosti s hipoteko zavarovane terjatve, lahko zahteva izterjavo le-te iz nepremičnine, obremenjene s hipoteko (1. odstavek 63. člen ZTLR v zvezi z 2. odstavkom 266. člena SPZ). Ker je bistvena značilnost hipoteke zagotoviti upniku stvarno jamstvo za njegovo terjatev, ni pomembno, ali je hipotekarni dolžnik obenem tudi dolžnik iz obligacijskega razmerja (prim. 966. člen ZOR in 1. odstavek 63. člena ZTLR). Hipotekarni dolžnik je zato pogosto tudi oseba, ki ni dolžnik iz obligacijskega razmerja, iz katerega izvira terjatev, zavarovana s hipoteko. Prav zato, ker je hipoteka stvarno jamstvo, ni ovire za možnost prodaje s hipoteko obremenjene nepremičnine s strani dolžnika. To ima za posledico, da pride lahko tudi naknadno, to je po ustanovitvi hipoteke, do položaja, v katerem hipotekarni dolžnik ni (več) obenem dolžnik iz obligacijskega razmerja. Upnik zgolj zato namreč ni v slabšem položaju, saj se osebni dolžnik ni spremenil, stvarno jamstvo, ki mu ga nudi hipoteka, pa je ohranil, pa čeprav se je spremenil lastnik nepremičnine.

Sporna prodaja stečajnega dolžnika kot pravne osebe je imela za posledico, da je ostal dotedanji hipotekarni dolžnik, ki je bil dotlej obenem tudi dolžnik iz obligacijskega razmerja, le še dolžnik iz obligacijskega razmerja (arg. 1., 2. in 3. odstavek 130. člena ZPPSL/89). Ker so bile s prodajo odtujene nepremičnine izločene iz njegovega premoženja, stvarnega jamstva po tej prodaji dejansko ne more več zagotavljati. Dejstvo prodaje tega premoženja in dejstvo plačila kupnine osebnemu dolžniku v okviru stečajnega postopka pa sami zase nista podlaga za prenehanje hipoteke. Takšne določbe ZPPSL/89 namreč nima. Ravno obratno, 5. odstavek 130. člena ZPPSL/89 je izrecno določal, da ločitvene pravice ostanejo v veljavi. Pritožbeno sodišče zato v ZPPSL/89 ne najde podlage, da bi upniku naložilo, naj (v svojo škodo) poda izjavo volje, na podlagi katere bi prenehale sporne hipoteke.

Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila Zastavna pogodba z dne 18.4.1990 (v prilogi B 8), ki je po njenih trditvah pravni naslov za pridobitev zastavne pravice tožene stranke, nična, razveljavljena, razdrta ali razvezana. Tožeča stranka tako ne utemeljuje, da bi odpadla podlaga zato, ker bi se kasneje ugotovilo, da je neveljaven, izpodbojen ali sporazumno spremenjen pravni naslov za pridobitev hipoteke. Pritožbeno sodišče zato ne najde pravne podlage, ki bi utemeljevala obveznost tožene stranke, da poda izjavo volje, s katero bi izgubila pravico do stvarnega jamstva, niti v obligacijskem pravu.

Pritožbeno sodišče take podlage ne vidi niti v 147. niti v 184. členu ZIP.

Določilo 147. člen ZIP opredeljuje predpostavke, na podlagi katerih preneha hipoteka po sili zakona samega v primeru prodaje nepremičnine, obremenjene s hipoteko v izvršilnem postopku. Določilo 184. člena ZIP pa opredeljuje predpostavke za izbris hipoteke v zemljiški knjigi za takšen primer. Obe pravkar omenjeni določili, ki sta po razumevanju pritožbenega sodišča smiselna celota, urejata položaj hipotekarnega upnika in položaj kupca s hipoteko obremenjene nepremičnine po uspešni prodaji s hipoteko obremenjene nepremičnine v izvršilnem postopku, to je za primer originarne pridobitve lastninske pravice. Vendar pa nobeno izmed omenjenih določil ne nalaga hipotekarnemu upniku obveznosti, da poda izjavo volje, ki bi bila podlaga za prenehanje in izbris hipoteke v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje še, da lahko le zakon opredeljuje dolžnost podati izjavo volje z določeno vsebino, ki bi imela učinke na premoženjskem področju (arg. 27. člen ZOR v zvezi s 3. odstavkom 25. člena ZOR; smiselno enako 17. in 14. člen OZ). Ker sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP), predmet obravnavanega tožbenega zahtevka pa je obveznost tožene stranke kot hipotekarnega upnika, da poda izjavo volje, za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku niso pomembna nadaljnja izvajanja tožeče stranke o pomenu 5. odstavka 130. člena v kontekstu razumevanja pravice do ločenega poplačila in posebni razdelitveni masi v okviru stečajnega postopka ter pomena določila 147. in 184. člena ZIP. Pritožbeno sodišče zato nanje ne podaja odgovora (1. odstavek 360. člena ZPP).

Iz doslej razloženega je razviden tudi odgovor na uveljavljeni postopkovni kršitvi iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo vsekakor lahko preizkusilo. V nasprotju s pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je iz razlogov izpodbijane sodbe dovolj jasno razvidno, zakaj sodišče prve stopnje ne more slediti pravni argumentaciji tožeče stranke. Iz razlogov izpodbijane sodbe tako sledi, da je poglavitni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka razumevanje predmeta Pogodbe, po katerem so bile K d.o.o. prodane s sporno hipoteko obremenjene nepremičnine. Ob takšnem izhodišču ne morejo biti pravilne trditve tožeče stranke o originarni pridobitvi spornih nepremičnin v stečajnem postopku. Pravkar zapisano je logična posledica razumevanja predmeta Pogodbe kot posamičnega pravnega akta. Zato sodišču prve stopnje, ki tega res ni izrecno zapisalo, ne gre očitek, da ni izčrpalo trditev tožeče stranke, s katerimi je pravno argumentirala svoje drugačno stališče. Poleg tega se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS z opr. št. III Ips 1/99, v kateri je bila zavrnjena hipotekarna tožba tožene stranke proti tožeči zaradi »preuranjenosti“ (in ne morda zaradi neobstoja hipotek), ker še ni zaključen stečajni postopek nad stečajno maso X in zato ni mogoče ugotoviti, v kolikšni meri je prenehala ločitvena pravica zaradi poplačila terjatve v stečajnem postopku.

Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Pritožba proti odločitvi o stroških je utemeljena.

Pač pa pritožnica utemeljeno opozarja, da toženi stranki ni mogoče priznati stroškov za dve pripravljalni vlogi. Nobenega razloga v podatkih spisa namreč ni, ki bi narekoval toženi stranki, da svoje mnenje podaja v dveh namesto strnjeno v eni pripravljalni vlogi. Pritožbeno sodišče je zato moralo na podlagi 155. člena ZPP prisojene stroške znižati za 2250 odvetniških točk X 0,4590 EUR X 1,20 DDV, kar znese 1.239,30 EUR. Zaradi protispisnosti je prisojene stroške zmanjšalo še za prisojene stroške iz naslova sodne takse za sodbo v znesku 1.982,14 EUR. Sodno takso za sodbo je namreč po podatkih spisa plačala tožeča in ne tožena stranka (l.št. 82). Torej to niso bili izdatki tožene stranke (prim. 1. odstavek 151. člena ZPP). Tožeča stranka mora tako toženi plačati za 3.221,44 EUR manj stroškov, torej 4.717,31 EUR (namesto 7.938,75 EUR).

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 154. člena in 1. ter 3. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela s pritožbo proti stroškovnemu delu, s katerim niso nastali posebni stroški, ni pa uspela s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari. Zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 2907,15 EUR (3750 odvetniških točk X 1,01 = 3.787,50 odvetniških točk X 0,4590 EUR = 1.738,46 EUR X 1,20 DDV = 2.086,15 EUR + 821,00 EUR za sodno takso = 2.907,15 EUR).