VSL sodba I Cp 3014/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

V novem odločanju je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je solastnica nepremičnine parc. št. X1, stanovanjska stavba 121 m in dvorišča 375 m2, do 66/100 in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis solastninske pravice v navedenem obsegu. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencu v znesku 1.667,90 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da bi moralo sodišče skrb za dva skupna otroka upoštevati kot izključni prispevek tožnice pri deležu na skupnem premoženju in ta delež ovrednotiti, saj toženec tega dejstva ni konkretizirano zanikal, ampak le abstraktno, da tožnica ni finančno prispevala več k nastanku skupnega premoženja. Toženec za družino ni skrbel, saj je to opravljala le tožnica. Zgolj izpovedi strank ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti pomanjkljivih trditev katere od strank. Sodišče bi moralo skrb tožnice za družino upoštevati kot nesporno. Tožnica zatrjuje tudi kršitev določb člena 285 ZPP, ker sodišče ni poskrbelo, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Že iz teh razlogov bi moralo sodišče zaslišati skupna otroka pravdnih strank. Sodišče bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico pozvati, da predlaga dokaze in zaradi tega ni mogoče govoriti o prekluziji dokazov. Napačno je ugotovljen tudi dohodek toženca, saj je bil toženec določeno obdobje nezaposlen in mu je delodajalec zaradi nezakonite odpovedi izplačal plače za nazaj, vendar to k nastanku skupnega premoženja za nazaj ni moglo vplivati. Predlagani izvedenec finančne stroke bi lahko ocenil finančne zmožnosti vsake od pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja. Napačna je ugotovitev, da je prvotni toženec J. J. umrl.

Pritožba ni utemeljena.

Ob nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pri nakupu in gradnji sporne nepremičnine prispeval tudi J. J. (toženčev oče) do solastninskega deleža 1/3 in da 2/3 nepremičnine predstavlja skupno premoženje, je odločitev sodišča prve stopnje, ko tožnici ni priznalo večjega deleža kot je že vpisan v zemljiški knjigi (1/3), pravilna. Materialnopravno izhodišče za rešitev spora je določba člena 59 ZZZDR, po kateri se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka s tem, da ima zakonec, ki trdi, da je njegov delež večji, možnost to dokazovati, kot je pravilno pojasnilo tožnici že sodišče prve stopnje. Dokazno breme za večji delež je torej na tožnici. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje z ničemer ni dokazala, da je k nastanku skupnega premoženja prispevala več kot toženec. Njeni dohodki, za katere je trdila, da so bili večji, so bili v času trajanja zakonske zveze nižji kot toženčevi (17%), prav tako tožnica z ničemer ni dokazala, da je sama izključno skrbela za oba otroka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica več skrbela za otroka, vendar ta njena skrb ni taka, da bi opravičevala večji delež na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem otrok pravdnih strank, saj je bil ta dokaz predlagan prepozno, že po opravljenem prvem naroku (člen 286 ZPP) in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Tožnica se v pritožbi ne more sklicevati na določbe člena 285 ZPP glede materialnega procesnega vodstva, ko pa je tožnico ves čas postopka zastopala odvetnica. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da toženec ni prerekal, da je sama skrbela za otroka in da se to dejstvo šteje za dokazano, saj mora sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na višino deležev, med katere spada tudi skrb in vzgoja skupnih otrok. V čem je napačno ugotovljeno dejansko stanje glede dohodkov, pritožba ne pove, temveč to zatrjuje samo pavšalno in je predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Ker ni podan nobeden od zatrjevanih pritožbenih razlogov je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).