VSL sodba II Cp 3431/2009

1Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 2. točki potrdi.

2Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o stroških v točki 3 spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški.

Ob r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2006 do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek (10.942,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2005 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od 700,00 EUR od 27.8.2005 do 8.2.2006). Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.135,63 EUR pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Zahteva vso odškodnino. To pomeni, da naj tožena stranka poleg zneska 1.200,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem plača še razliko do zneska 4.172,93 EUR; poleg zneska 300,00 EUR za strah še razliko do zneska 1.043,93 EUR; poleg zneska 700,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še razliko do 8.345,85 EUR. Za vsako od navedenih postavk ponavlja tisto, kar je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in šteje, da bi ji sodišče moralo prisoditi vso odškodnino.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da je bilo tožeči stranki od zahtevanih 11.642,46 EUR prisojenih le 700,00 EUR. To predstavlja 6 % uspeh v pravdi. Sodišče prve stopnje bi to moralo upoštevati.

Tožeča stranka je v svoji pritožbi odgovorila tudi na pritožbo tožene stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

O pritožbi tožeče stranke:

Sodišče prve stopnje je natančno opisalo za vsako vrsto škode vse omejitve in posledice, ki jih tožeča stranka trpi. Pritožbeno sodišče vse te ugotovitve sprejema. Sodišče prve stopnje je upoštevalo določbo 1. in 2. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. To določbo je pravilno uporabilo in je pravilno določilo višino odškodnine za vsako od vrst škode. Ne da bi se zmanjševal pomen tožničinega prikrajšanja, pa je vseeno treba poudariti, da je šlo le za nihajno poškodbo vratu ter za udarnino prsnega koša in obeh kolen. Zdravljenje je bilo ambulantno. Ni dvoma, da je trpela bolečine tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in da jo je spremljalo tudi nekaj nevšečnosti (pregledi, fizioterapija, rentgensko slikanje). Vendar pa ni šlo za hujšo poškodbo. Mehko ovratnico je nosila le 5 dni. Po prepričanju sodišča druge stopnje je odločitev o odškodnini za telesne bolečine v višini 1.200,00 EUR pravilna. V zvezi s tem tudi objektivno strah ni mogel biti tako intenziven, da bi tožnici šlo več kot 300,00 EUR, kot je določilo sodišče prve stopnje. Enako velja glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je sodišče prve stopnje določilo v znesku 700,00 EUR. Upoštevaje vse tisto, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevaje vrsto poškodbe ter omejitve, ki jih tožnica trpi, je ta znesek primeren.

Neutemeljeno pritožbo je bilo tako treba zavrniti in sodbo v zavrnilnem delu potrditi po 353. členu ZPP.

O pritožbi tožene stranke:

Sodišče prve stopnje je o stroških očitno odločalo tako, da je stroške tožeče stranke odmerilo od zneska 700,00 EUR, kolikor je bil uspeh tožnice v pravdi. Na ta način je ugotovilo, da gre tožnici 1.135,63 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje pa je pri tem spregledalo, da bi, če se je odločilo za tak način, moralo odločiti tudi o stroških tožene stranke. Torej bi tudi toženi stranki moralo odmeriti stroške od zneska, s katerim je uspela tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je zato najprej ugotovilo, da bi toženi stranki glede na stroškovnik na list. št. 73 ob upoštevanju enakega načina, kakršnega je sodišče prve stopnje uporabilo glede tožeče stranke, šlo 971,16 EUR pravdnih stroškov (list. št. 73). Upoštevano je torej, da je tožena stranka uspela z zneskom 10.942,46 EUR. Če se torej upoštevajo stroški tožeče stranke, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje v znesku 1.135,63 EUR, bi torej morala tožena stranka povrniti tožnici še 164,47 EUR. Vendar pa je tožena stranka uspela s pritožbo glede stroškovnega dela. Pritožbeni stroški bi skladno s predlogom in Zakonom o sodnih taksah znašali 195,17 EUR (list.št. 82). Tako bi torej tožena stranka morala tožeči povrniti 164,47 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, tožeča stranka pa bi toženi morala povrniti 195,17 EUR pritožbenih stroškov. Po prepričanju pritožbenega sodišča gre za tako majhno razliko pri pravdnih stroških, ki bi jih morala povrniti tožeča stranka toženi stranki, da je na mestu odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP.