VSC sodba Cp 369/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev:

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi delno vzdrži v veljavi in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 8.596,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2001 dalje do prenehanja teka obresti zaradi dosega višine glavnice in ji plačati tudi stroške izvršilnega postopka. V presežku za zakonske zamudne obresti je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrnilo. Pod tč. 3 je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dolžna povrniti znesek kot dedinja pokojnega posojilojemalca L. J., ki je 3. 11. 1998 sklenil z G. b. posojilno pogodbo za znesek takratnih 2,570.000,00 SIT in z rokom vrnitve v 60. mesečnih obrokih. Posojilojemalec je povrnil le del obrokov, zadnjega (14.) 31. 1. 2000, ko je zaradi smrti prenehal odplačevati posojilo. Posojilodajalka je prenesla terjatev na tožečo stranko, pri kateri je imela zavarovano terjatev. Tožeča stranka je banki 29. 6. 2000 poravnala znesek 2,060.122,90 SIT in ji odstopila vse pravice iz pogodbe. Tožena stranka je po 142. čl. Zakona o dedovanju odgovorna za zapustnikove dolgove. Na ugovor tožene stranke je sodišče zaključilo, da terjatev ni zastarala, pri tem pa je kot pravno podlago navedlo posojilno pogodbo in štelo, da terjatev zastara v petih letih.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica v tožbi ni navedla dovolj dejstev, zato sodišče zahtevka ne bi smelo obravnavati. Ko je sodišče zavrnilo ugovor zastaranja, je sodbo obrazložilo, ne da bi imelo zadostno trditveno podlago. Samo je ugotavljalo drugačno zapadlost terjatve in samo izračunavalo, kdaj je zastaranje začelo teči, s tem pa je odločilo preko zahtevka. Sodišče je tudi uporabilo napačno pravno podlago, saj je šlo za cesijo terjatve, ker je bila odškodnina plačana po pogodbi o zavarovanju kreditov. Sodišču tudi očita, da je obravnavalo zahtevek brez pravne podlage, čeprav tožeča stranka ni predložila zavarovalne pogodbe niti splošnih pogojev. Meni, da gre za regresni zahtevek zavarovalnice zaradi izplačila zavarovalnine, za zastaranje takšne terjatve pa velja triletni zastaralni rok. Sodišče je napačno razlagalo zapadlost terjatve, napačno navedlo datum zamude, s tem pa prišlo samo s seboj v nasprotje. Prav tako je obrazložitev v nasprotju z listinami v spisu. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so glede na pravno podlago (kot bo navedeno kasneje) pomembna so naslednja: Pokojni mož toženke je z Gorenjsko banko 3. 11. 1998 kot posojilodajalko sklenil posojilno pogodbo, po kateri mu je banka posodila takratnih 2,270.000,00 SIT, sam pa se je zavezal, da bo znesek poravnal v 60. mesečnih obrokih. Posojilo je bilo zavarovano pri tožeči stranki. Posojilojemalec je odplačal 14 obrokov, zadnji obrok 31. 1. 2000, nato pa je prenehal z odplačevanjem. Banka je 30. 5. 2000 posredovala odškodninski zahtevek zavarovalnici – tožeči stranki, skupaj z zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je 5. 6. 2000 poslala odškodninski zahtevek družini J., nato pa 29. 6. 2000 plačala banki dolgovani znesek, sedanjih 8.596,74 EUR. Banka je tožeči stranki odstopila vse pravice iz pogodbe o potrošniškem posojilu. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da je dolg v celoti ali delno poravnala.

Tega dejanskega stanja pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Pritožbeni očitki o tem, da tožeča stranka ni nikoli predložila zavarovalne pogodbe med banko in zavarovalnico in da tudi niso bili predloženi splošni pogoji in da torej ni navedla temelja, predstavljajo pritožbeno novoto, saj tožena stranka tekom postopka tega ni zatrjevala in tudi ni bilo sporno. Ves čas postopka na prvi stopnji je tožeča stranka zatrjevala posojilno razmerje med J. L. in G. b., ki je nastalo s posojilno pogodbo z dne 3. 11. 1998, zavarovanje posojila pri tožeči stranki, neplačilo posojila, zahtevek G. b. iz naslova zavarovanja neplačanega posojila kot tudi, da so s plačilom zavarovalnine po samem zakonu na njo prešle vse pravice iz pogodbenega razmerja do višine plačanega dolga. Za vse te trditve je predložila vse dokaze, tudi posojilno pogodbo, v kateri je določeno zavarovanje posojila (čl. 6). Vsega tega pa tožena stranka tekom postopka ni obrazloženo ugovarjala. Pritožbeni očitki o nezadostni dejanski podlagi niso utemeljeni, saj je tožeča stranka navedla vse, kar je potrebno in za svoje trditve predložila listine.

Nadaljnji pritožbeni očitki se nanašajo na razloge v sodbi, s katerimi je sodišče utemeljevalo ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo in se je po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem dejstev iz posojilne pogodbe, vendar pa je pravilno obrazložilo odstop terjatve s prenosom vseh upravičenj na tožnico. Napačno pa je razlagalo zastaranje terjatve in začetek teka zastaranja s posojilnim razmerjem, oziroma s potekom 5 letnega roka, v katerem bi moral posojilojemalec vrniti dolg. Za začetek teka zastaranja v primeru, ko zavarovalnica zavarovancu – banki izplača zavarovalnino v višini nevrnjenega kredita, nanjo do višine izplačanega zneska po samem zakonu preidejo vse pravice banke nasproti tožencu, ki je s tem, da ni povrnil kredita povzročil nastop zavarovalnega razmerja. Za take primer zakon določa triletni zastaralni rok, ki začne teči takrat, ko je zavarovalnica izplačala zavarovalnino banki (ZOR čl. 380, 380/III in 939, ki se glede na nastanek spornega razmerja uporablja po določbi 1060. člena OZ, enako OZ čl. 963 in 357/III). To pa je bilo 29. 6. 2000, kar je sodišče z gotovostjo ugotovilo in se nikoli ni izpodbijalo. Tožba je bila vložena 29. 5. 2003, torej pred pretekom triletnega zastaralnega roka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da zahtevek ni zastaral, res pa se je nepravilno ukvarjalo z zapadlostjo kreditne pogodbe. Zato pa tudi ni važno, če je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi prekoračilo trditveno podlago, saj le-ta, zaradi drugačne pravne podlage, ni več pomembna.

Pritožbeni očitki o tem, da sodba nima jasnih razlogov, niso utemeljeni. Ob pravilni pravni podlagi, določbi čl. 939 ZOR je sodišče prve stopnje ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine, kot je to navedeno zgoraj in le-te tudi obrazložilo, ostala dejstva pa, ki jih je sodišče navedlo glede zastaranja, glede na pravno podlago niso pomembna.

Pritožbene trditve o tem, da je sodba nepravilna glede same višine obveznosti in da so utemeljeni ugovori tožene stranke o višini, so le pavšalne. Tožeča stranka je višino obrazložila, sodišče jo je v razlogih sodbe navedlo, zato takšnih zaključkov pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbijati. Tudi ne držijo pavšalne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče razlagalo dejstva v nasprotju z listinami v spisu.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembna dejstva, in ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo potrebno pritožbo zavrniti, saj pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo (ZPP člen 353). Pritožnik s pritožbo ni uspel zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.