VSL Sodba I Cp 1269/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da mora toženi odgovorni urednik časnikov A. in A. B. objaviti v tiskani in elektronski inačici medija A. dva tožničina popravka, in sicer popravek k članku: "Pri C. vse več zaostankov - lobističnih in premoženjskih" z 28. 2. 2017 in popravek k članku: "Zakoni, pisani za neprimerne predsednike" s 1. 3. 2017. Ocenilo je, da predlagana popravka ne vsebujeta formalnih in vsebinskih zakonskih kriterijev za objavo. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 285,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da tožbeni zahtevek ne vsebuje vseh zakonsko določenih vsebin. Tožeča stranka je že v sami tožbi nedvoumno zapisala, kdo zahteva objavo popravka, to pa je še posebej utemeljila v prvem odstavku na 8. strani tožbe. S tem se je individualizirala, saj iz tožbe jasno izhaja, da je ona tisti subjekt, ki zahteva objavo popravka. Takšna pomanjkljivost, kot jo navaja sodišče, ne more imeti za posledico zavrnitve tožbenega zahtevka. V nasprotnem primeru bi jo sodišče, moralo pozvati na odpravo nesklepčnosti. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 122/2014 in II Ips 212/2014. Zmoten je tudi zaključek, da oba zahtevka za objavo ne vsebujeta razmejitve med samim popravkom in dopisom kot celoto in zato zahtevek, ki se nanaša na popravek, ni identičen zahtevi za objavo popravka, ki je bila poslana toženi stranki. Oba zahtevka, kot sta zapisana v tožbi, sta enaka zahtevkoma, ki sta bila tožencu poslana za objavo popravka. Iz zakona ne izhaja, da mora biti podana razmejitev med samim popravkom in dopisom kot celoto. Pritožnica ne soglaša, da iz zahtevane poprave v zvezi s člankom "Pri C. vse več zaostankov" lobističnih in premoženjskih" ni razvidno, kaj je konkretno po mnenju tožnice v članku neresnično in kaj zanika. Tožnica je izrecno napisala, da "podatek ne drži", kar je vezano na stavek v članku: "Tako je KPK na svoji spletni strani objavila prijavljene lobistične stike do oktobra lani". S tem je zanikala zapis tožene stranke in nadalje navedla nasprotna dejstva. Teh citirani članek ni vseboval, jih pa je vseboval odgovor, ki ga je tožnica poslala novinarki po e-pošti. Tudi v delu, kjer se članek veže na premoženjsko stanje, je tožnica v popravku opozorila, da število prejetih obrazcev ni nujno pokazatelj kakovosti dela, saj razlika v zabeleženem številu prejetih obrazcev lahko izhaja tudi iz sprememb v zakonodaji. S tem je zanikala zapis iz članka, ki se nanaša na okoliščino, da je pridelala precejšen zaostanek. Tudi če bi tožeča stranka v delu, ko je navedla, da komisija nikoli ni nadzorovala celotne skupine več tisoč zavezancev, podala svoje mnenje, to ni v nasprotju z ZMed. Opozorila je tudi na netočnost v članku, da do drugih javnih funkcionarjev, denimo predsednika vlade ali državnega zbora, kot kaže še niso prišli, ko je navedla nasprotna dejstva, in sicer: "Komisija je leta 2014, ob nastopu senata, ki mu predseduje C., sprejela sklep, da se na področju premoženjskega stanja preveri tako poslance, predsednika vlade, ministre in tudi državne sekretarje. Nadzor nad omenjeno skupino zavezancev je komisija izvedla v dveh sklopih, leta 2012 in 2015." Tožnica se je odzvala tudi na številke v ikonografiji na koncu članka, ko je zanikala zapis v članku in napisala nasprotna dejstva, da do razhajanja prihaja v številu prejetih obrazcev s področja premoženjskega stanja v letih 2012 in 2015 predvsem zato, ker so morali ob uvedbi elektronskih obrazcev leta 2011 na podlagi 31. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZinPK-Upb) do 31. 1. 2012 skoraj vsi zavezanci za poročanje prijaviti premoženjsko stanje, po letu 2012 pa poročajo zgolj o spremembah ali odjavi. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da popravek v članku "Zakoni, pisani za neprimerne predsednike" ne vsebuje konkretnega zanikanja oziroma popravljanja napačnih ali neresničnih navedb in tudi ne drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi dopolnjevali navedbe v objavljenem besedilu. V popravku je tožeča stranka izrecno zapisala, da ne drži navedba iz članka: "Potem ko je računovodkinja na KPK poskušala ukrasti znatno vsoto gotovine, je najprej dala odpoved, šele potem jo je predsednik v imenu KPK ovadil. Piko na i je prinesla policijska preiskava v prostorih komisije. Kriminalisti so iskali dokaze za več uradno pregonljivih kaznivih dejanj ter pozneje svoje ugotovitve podali državnemu tožilstvu.", v nadaljevanju besedila pa, da taka vsebina ne odraža dejanskega stanja. Pojasnila je, da delovnega mesta računovodkinje ne pozna, da v zadevi v prostorih komisije policijska preiskava ni bila opravljena, torej iz popravka zelo konkretno, nedvoumno in dovolj jasno izhaja, da je tožnica zanikala napačne oziroma neresnične navedbe iz članka. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter tožbi tožeče stranke ugodi, podredno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Stališče sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožnika zgolj zato, ker iz njega ni razvidno, kdo zahteva objavo popravka, ne vsebuje vseh zakonsko določenih vsebin iz tretjega odstavka 27. člena ZMed,¹ je pretirano formalistično in v nasprotju z namenom pravice do popravka. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 122/2014 in II Ips 212/2014 zavzelo stališče, da je pravilna razlaga namena navedenih določb ZMed, da odgovorni urednik iz zahteve, ki jo nanj naslovi prizadeti, in kasneje iz tožbe jasno razbere, na katero obvestilo v katerem članku oziroma objavi se popravek nanaša. Res je, da vsebine samega popravka odgovorni urednik ne sme spreminjati in dopolnjevati, kar pa ne pomeni, da v primeru, ko sta ime prizadetega, na katerega članek se popravek nanaša, in datum njegove objave navedena v tožbi, v samem tožbenem zahtevku pa ne, tega ne sme povzeti v uvodu objave. Pritožba glede na navedeno utemeljeno opozarja, da razlogi sodišča prve stopnje iz 6. točke izpodbijane sodbe glede zavrnitve tožbenega zahtevka niso utemeljeni. To velja tudi za dodatno navedeni razlog, da tožbeni zahtevek, ki se nanaša na popravek, ni identičen objavi za popravek, ki jo je tožeča stranka poslala toženi. Po vpogledu obeh zahtev za popravek pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz njih nedvomno mogoče razbrati, kateri del dopisa predstavlja popravek, kaj pa ostalo spremno besedilo. Ker je besedilo popravka identično s tistim, ki je vsebovan v tožbi, tudi niso podani razlogi za zavrnitev iz prvega odstavka 27. člena ZMed.

5Po določilu 26. člena Zmed lahko vsakdo, čigar pravica ali interes je bil prizadet z objavo določene vsebine, doseže brezplačen popravek popravljene vsebine, in sicer z zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu in z navajanjem oziroma prikazovanjem drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Objavo popravka, ki takega vsebinskega kriterija ne vsebuje, lahko odgovorni urednik po 2. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed zavrne. Pravica do popravka tako nastopi, če je bila objavljena pomanjkljiva, popačena, napačna informacija, tisti, ki je z objavo take informacije prizadet v svojih pravicah in interesih, pa ima pravico, da se o spornem besedilu izjavi na način, da se sliši tudi druga stran. Hkrati pravice do popravka ni mogoče enačiti z dostopom do medijev, ki ni pravno zavarovana pravica. Zato je treba pri presoji, ali je odgovorni urednik pravilno upošteval odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena Zmed, upoštevati namen instituta pravice do popravka, to je slišati tudi tistega, ki je bil prizadet z objavo obvestila v svojih pravicah in interesih. Zanikanje navedb v objavljenem besedilu mora biti zato vsebinsko, kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora prispevek zatrjevati tudi nasprotna dejstva in okoliščine pa je odvisno od konkretnega primera.

6Relevantna okoliščina je tudi subjekt, ki vlaga objavo popravka. V konkretnem primeru je tožnica, ki zahteva objavo, predstavnica javne oblasti - države. Gre za subjekt, pred čigar vplivi naj bi ustavne pravice primarno zagotavljale varstvo posameznikov in ne obratno. Državni organi oziroma država so zaradi svoje vloge v družbi podvrženi strogi presoji svojega delovanja ter so dolžni prenašati višjo stopnjo kritike in ostra, neprizanesljiva, včasih pretirana mnenja. Država ima za razliko od zasebnikov, ki take možnosti nimajo oziroma jo imajo v manjšem obsegu, na voljo vrsto orodij, ki omogočajo izražanje njenih stališč, kot so tiskovna konferenca, objava podatkov in mnenj na uradnih straneh ipd. Zato je treba dopustnost uveljavitve njene pravice do popravka zaradi občutljivosti ustavno varovane pravice do svobode izražanja presojati posebno previdno.²

7Po opravljenem tehtanju glede na zgoraj opisane kriterije pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da predlagana popravka ne vsebujeta vsebinskih kriterijev za objavo ter sta podana odklonitvena razloga iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena Zmed.

8V zvezi s člankom "Pri C. vse več zaostankov - lobističnih in premoženjskih" z 28. 2. 2017 tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je ustrezno zanikala informacije o vnosih lobističnih stikov na spletno stran. V članku je novinarka zapisala: "Tako je KPK na svoji spletni strani objavila prijavljene lobistične stike do oktobra lani, za november zgolj dva, za december pa nobenega" in je že citiranje tega teksta v predlogu poprave napačno. V predlogu poprave je namreč stavek: "Navaja, da naj bi imela komisija na spletni strani objavljene le informacije o zapisih lobističnih stikov do oktobra lani, podatki za preostanek lanskega leta pa naj bi bili pomanjkljivi." Hkrati tožnica ne zanika, da je bilo v času izdaje članka na spletni strani objavljeno toliko prijavljenih lobističnih stikov, kot izhaja iz članka. Dodatno je novinarka v članku povzela tudi izjavo KPK, da do zamude prihaja, ker so prijave lobirancev lahko nepopolne ali posredovane z zamudo ter v tem delu predlog poprave pomeni podvajanje že zapisanega v članku in ne zanikanja vsebine. Zgolj zapis, da je komisija pridelala zaostanke, ne pomeni takšnega komentarja novinarke, ki bi potreboval popravek, ob dejstvu, da je dobesedno navedla odgovor KPK: "Trudimo se, da bi bili podatki o lobističnih stikih na spletno stran vneseni v najkrajšem možnem času, a nam sistematizacija določa le eno osebo, ki se ukvarja s področjem lobiranja. Finančne in kadrovske omejitve nam v danih razmerah torej onemogočajo ažuren vnos prejetih zapisov lobističnih stikov". Iz članka ne izhaja, da bi komisija nadzorovala celotno skupino več 1000 zavezancev, temveč nasprotno, da komisija opravlja naključne nadzore premoženjskega stanja, zato tudi v tem delu zahtevani popravek ne vsebuje zanikanja zapisanega oziroma objave nasprotnih dejstev. O tem, katere funkcionarje je KPK pregledovala, se je novinarka oprla na posredovane podatke tožnice. Ker so se ti nanašali zgolj na funkcionarje lokalne samouprave, je dodala komentar, da do drugih javnih funkcionarjev, denimo predsednika vlade ali državnega zbora, kot kaže, še niso prišli. Glede na dejstvo, da bi tožnica podatke o nadzoru tudi nad drugimi funkcionarji lahko posredovala novinarki, pa tega ni storila, je sama pripomogla k oblikovanju novinarkinega mnenja. S predlagano objavo popravka bi ji sodišče zato zgolj omogočilo izkoriščanje pravice do brezplačnega medijskega prostora, hkrati pa bi s tem pretirano omejilo svobodo izražanja. Glede predlaganega popravka objave številčnih podatkov pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je predlagana objava preobširna, hkrati pa zapisa v ničemer ne zanika, temveč ga zgolj komentira. Vsebinsko tako popravek k članku "Pri C. vse več zaostankov - lobističnih in premoženjskih" kot celota nima sporočilnega učinka, iz katerega bi bilo razbrati zanikanje v članku zapisanih trditev oziroma prikazovanje drugih ali nasprotnih dejstev, s katerimi bi prizadeti izpodbijal navedbe v objavljenem besedilu. Članek tudi sicer po oceni pritožbenega sodišča ne posega v pravice oziroma interese tožnice kot državnega organa. Sodišče je predlagani popravek zato utemeljeno zavrnilo.

9V predlogu popravka k članku: "Zakoni, pisani za neprimerne predsednike" s 1. 3. 2017 tožnica zanika del članka: "Potem ko je računovodkinja na KPK poskušala ukrasti znatno vsoto gotovine, je najprej dala odpoved, šele potem jo je predsednik v imenu KPK ovadil. Piko na i je prinesla policijska preiskava v prostorih komisije. Kriminalisti so iskali dokaze za več uradno pregonljivih kaznivih dejanj ter pozneje svoje ugotovitve predali tožilstvu". Zanikanje navedbe članka, da delovnega mesta računovodkinje komisija ne pozna, temveč zgolj delovno mesto finančnice, nima nikakršnega pomena in za tak popravek tožnica nima pravnega interesa. Tudi nadaljnja vsebina popravka, v katerem tožnica navaja, da odpoved, vezana na delovno mesto finančnice, ni bila povezana s poskusom kraje znatne vsote gotovine, ne zanika trditev iz članka. V njem namreč ni navedeno, iz katerih razlogov je računovodkinja na KPK dala odpoved, temveč zgolj časovno sosledje, da je najprej odpovedala delovno razmerje, nato pa jo je predsednik v imenu KPK ovadil. Samega dejstva ovadbe tožnica ne zanika, po oceni pritožbenega sodišča pa je ključno ravno to. Prav tako tožnica zanika zgolj, da bi bila v prostorih komisije policijska preiskava opravljena v omenjeni zadevi, ne pa da preiskave ni bilo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ocenilo, da tudi predlagani popravek omenjenega članka ne ustreza zakonskim in vsebinskim kriterijem za objavo, je zato pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

¹ V tretjem odstavku 27. člena ZMed je določeno, da mora biti vsaka objava jasno označena kot popravek, lahko pa tudi z oznako "prikaz nasprotnih dejstev", da mora vsebovati ime prizadetega in navedbo, na kateri članek oziroma oddajo se nanaša.
² O tem sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 595/2009.