UPRS sodba I U 1473/2009

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Upravna enota A. je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za prijavo opravljanja kratkotrajnega dela izvenzakonske partnerice B.B. Odločitev utemelji z določbami 12.a člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 12/07-UPB1, v nadaljevanju: ZPDZC), po katerem se za kratkotrajno delo šteje brezplačno opravljanje dela, kadar ga opravlja zakonec ali oseba, s katero je podjetnik v sorodu v ravni vrsti do prvega kolena. Izvenzakonski partner glede na opisano ureditev, v zvezi z določbo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04-UPB1, v nadaljevanju: ZZZDR), po kateri ima na drugih področjih izvenzakonska skupnost pravne posledice le, če tako določa zakon, kratkotrajnega dela po ZPDZC ne more opravljati.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je z odločbo št. … z dne 17. 7. 2009 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in odločitev ob nespornem dejanskem stanju potrdilo kot pravilno in skladno z določbami 12. a člena ZPDZC in 12. člena ZZZDR.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker je tožena stranka po njegovem mnenju določbe ZPDZC interpretirala preozko. Ta zakon pojma zakonec ne opredeljuje. Razlago je zato iskati v temeljnem zakonu, ki ureja družinska razmerja, to je ZZZDR. Tudi ta zakon pojma zakonec ne ureja. Beseda zakonec se prvič pojavi šele v 14. členu, ki določa, da sta zakonca v zakonski zvezi enakopravna. Še pred tem pa v 12. členu določa, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske (torej zunajzakonska skupnost) zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. ZZZDR torej pod pojmom zakonec razume, da gre za osebo, ki je z osebo nasprotnega spola sklenila zakonsko zvezo ali z njo živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Smiselno enako bi morali interpretirati tudi besedo zakonec, ki se pojavlja v določilih ZPDZC. Pod pojmom zakonca bi tako morali razumeti tudi osebo, ki živi s podjetnikom v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Omejevanje pomena zakonec zgolj na osebo, ki je sklenila formalno zakonsko zvezo, bi bilo v nasprotju z načeli, namenom in duhom ZZZDR ter ustavno ureditvijo Republike Slovenije. 12. člen ZZZDR sicer res določa tudi, da ima zunajzakonska skupnost na drugih področjih pravne posledice, če tako določa zakon, vendar je pri interpretaciji treba upoštevati tudi namen 12.a člena ZPDZC, ki je v tem, da omogoči opravljanje kratkotrajnega dela vsem tistim, ki s podjetnikom živijo v skupnem gospodinjstvu ter prispevajo k skupnemu življenju. Med slednje vsekakor sodi tudi zunajzakonski partner. Kolikor bi obveljala interpretacija tožene stranke, bi to povzročilo neustavnost tega zakona. Neustavno oziroma nesmiselno bi bilo omejevati zakonska določila zgolj na posamezne družinske člane. Tožnik na navedeni podlagi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da vlogi tožeče stranke za prijavo opravljanja kratkotrajnega dela B.B. ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, po poteku 15-dnevnega paricijskega roka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Pojem zakonca iz 12.a člena ZPDZC je po mnenju tožene stranke potrebno razlagati na način, da zajema le osebo, ki je s podjetnikom formalno sklenila zakonsko zvezo, medtem ko zunajzakonskega partnerja po takšni razlagi ni mogoče uvrstiti v krog oseb, ki lahko opravljajo kratkotrajno delo. ZPDZC, ki v razmerju do ZZZDR v tem oziru predstavlja specialni predpis, bi moral namreč (glede na določbo 1. odstavka 12. člena ZZZDR) posebej izrecno določiti, da tudi zunajzakonski partner sodi v krog oseb, ki lahko opravljajo kratkotrajno delo. Ker takšne določbe ne vsebuje, je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljita organ prve stopnje in pritožbeni organ.

Določba 12. člena ZZZDR je jasna. Zunajzakonska zveza ima pod pogoji, ki jih določa ta zakon, za partnerja enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Logično torej je, da zakon v svojih nadaljnjih določbah govori le o zakoncih in zunajzakonske skupnosti posebej ne omenja. Navedena izenačitev se torej nanaša le na pravne posledice (pravice in obveznosti) po tem zakonu, torej po ZZZDR. Na drugih področjih ima zunajzakonska skupnost pravne posledice le, če zakon tako določa. Drugemu zakonu je, kot pravilno poudari že tožena stranka, prepuščeno, da določi ali zunajzakonska skupnost pravne posledice na pravnem področju, ki ga ureja, ima in kakšne so. V zadevi ni spora, da ZPDZC v 12.a členu zunajzakonskega partnerja ne našteva med osebami, ki so upravičene do opravljanja kratkotrajnega dela. Razlaga, ki jo uveljavlja tožnik, v navedenih določbah zakona nima podlage oziroma je z njimi celo v nasprotju. Sodišče ni pristojno za ocenjevanje ustreznosti opisane zakonske ureditve. V čem naj bi bil zakon ob takšni razlagi neustaven, tožnik ne pove. Sodišče samo pa razlogov za dvom v skladnost zakonske ureditve z Ustavo RS tudi ni našlo.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker gre v zadevi le za spor o pravnem vprašanju, je sodišče v zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1.