UPRS sklep U 407/2008

1. Postopek se ustavi.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

:

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljnjem besedilu: ZPOmK) družbam A., B., C., Č. in D. prepovedal odsvojitev in obremenitev delnic družbe Poslovni sistem Mercator d.d. z oznako MELR brez predhodnega soglasja Urada za varstvo konkurence (v nadaljnjem besedilu: Urad) zaradi zadržanja učinkovanja koncentracije (1. točka izreka); odločil, da družba A., ki ima v trenutku izdaje sklepa v družbi Mercator d.d. 941.301,00 delnic z oznako MELR, družba B., ki ima v trenutku izdaje sklepa v družbi Mercator d.d. 317.498,00 delnic z oznako MELR, družba C., ki ima v trenutku izdaje sklepa v družbi Mercator d.d. 464.390,00 delnic z oznako MELR, družba Č., ki ima v trenutku izdaje tega sklepa v družbi Mercator d.d. 96.952,00 delnic z oznako MELR in družba D., ki je imela dne 1. 2. 2008 v družbi Mercator d.d. 376.797,00 delnic z oznako MELR, lahko uresničujejo glasovalne pravice na skupščini družbe Mercator d.d., ki izhaja iz navedenih delnic družbe Mercator d.d. z oznako MELR in vseh nadaljnjih pridobitev delnic družbe Mercator d.d. z oznako MELR, le na podlagi in v obsegu predhodnega soglasja Urada (2. točka izreka); družbi Mercator d.d. prepovedal upoštevati vsa ravnanja družb A., B., C., Č. in D., ki bi bila v nasprotju z 2. točko izreka tega sklepa (3. točka izreka); prepovedal družbi KDD-Centralno klirinški depotni družbi izvedbo prenosa lastništva delnic družbe Mercator d.d. z oznako MELR na tretje osebe po nalogu družb A., B., C., Č. in D. oziroma po nalogu tretjih oseb, ki delujejo v imenu teh družb, brez predhodnega soglasja Urada. Prav tako je KDD prepovedal vpis obremenitev delnic družbe Mercator d.d. z oznako MELR po nalogu družb A., B., C., Č. in D. oziroma po nalogu tretjih oseb, ki delujejo v imenu teh družb brez predhodnega soglasja Urada (4. točka izreka); odločil, da ukrepi iz točke 1, 2, 3 in 4 izreka ostanejo v veljavi do izdaje končne odločbe glede skladnosti koncentracije družb A., B., C., Č. , D. in Mercator s pravili konkurence. V obrazložitvi je navedel, da je dne 6. 2. 2008 s sklepom št. … po uradni dolžnosti uvedel postopek presoje skladnosti koncentracije s pravili konkurence. Na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena ZPOmK pa lahko v okviru postopka, ki ga vodi, odredi podjetjem, ki so vključena v koncentracijo in pristojnim organom, da zadržijo izvajanje koncentracij vse do izdaje odločbe. Glede na besedilo določbe 1. odstavka 40. člena ZPOmK je do izdaje odločbe naložil prepoved odsvojitve in obremenitve delnic družbe Mercator d.d. z oznako MELR brez predhodnega soglasja Urada družbam iz izreka sklepa. Navedel je, da je odločanje na podlagi določbe 40. člena ZPOmK odločanje v okviru diskrecijske pravice. Namen ukrepov, ki jih je naložil s sklepom, je zadržati učinkovanje koncentracije do odločitve Urada o skladnosti koncentracije s pravili konkurence.

Tožnica je v tožbi navedla, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, v smislu materialnopravnih in procesnopravnih napak pri uporabi določb ZPOmK. Meni, da izpodbijani sklep ni obrazložen, kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 40. člena ZPOmK, pri njegovi izdaji pa so bile tudi zmotno uporabljene določbe o zadržanju koncentracije, naloženi ukrepi pa nesorazmerni. Da bi bila odločba izdana v skladu z določbo 40. člena ZPOmK, bi morala biti izdana z namenom ''zadrževanja izvajanja koncentracije'' oziroma preprečitve izvrševanja učinkov koncentracije, za kar pa v konkretnem primeru ne gre glede na že samo vsebino oziroma izrek odločitve (prepoved razpolaganja z delnicami). Odločba tudi ne vsebuje nobene obrazložitve namena odločbe, ki se nanaša na prepoved odsvojitve delnic. Z neobrazložitvijo izpodbijanega akta pa so bile tožnici tudi kršene ustavne pravice (določbi 25. člena in 22. člena Ustave RS). Posledično je predlagala odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

Stranke z interesom v tem postopku A., B., Č., D., F., Poslovni sistem Mercator in KDD na tožbo niso odgovorile.

Toženka je na tožbo odgovorila, predlagala zavrnitev tožbe, hkrati pa je tudi opozorila na določbe novega Zakona o preprečevanju in omejevanju konkurence (v nadaljnjem besedilu: ZPOmK-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu dne 11. 4. 2008. V prehodnih in končnih določbah ZPOmK-1 je v določbi 2. odstavka 81. člena med drugim določeno, da se postopki sodnega varstva zoper sklep, izdan na podlagi določbe 40. člena ZPOmK, ustavijo. Predlagala je, da sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 81. člena ZPOmK-1 postopek ustavi. Enako je predlagala tudi v pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 2009.

Tožnica je v pripravljalni vlogi navedla, da sklep, ki se izpodbija v predmetni zadevi, ni izdan na podlagi določbe 40. člena ZPOmK, na katerega se toženka sklicuje, zaradi česar predlog za ustavitev postopka po njenem mnenju ni utemeljen.

Toženka je v v dodatnem odgovoru prerekala vse trditve tožnice in vztrajala pri svojih dosedanjih navedbah.

K 1. točki izreka:

Postopek se ustavi.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da je toženka izdala presojani sklep na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena ZPOmK (Uradni list RS, št. 64/07 - UPB2). Po tej določbi lahko Urad v okviru postopka, ki ga vodi, odredi podjetjem, ki so vključena v koncentracijo, in pristojnim organom, da zadržijo izvajanje koncentracije vse do izdaje odločbe. S postopkom je mišljen tako postopek v primerih priglašenih koncentracij kot v primerih nepriglašenih koncentracij, ko začne Urad postopek po uradni dolžnosti na podlagi nadzora nad izvrševanjem zakona. Namen določbe je, da se prepreči možnosti izvrševanja učinkov koncentracije že pred presojo dopustnosti koncentracije, ki jo je po določbah ZPOmK opravljala toženka. Odločba, ki jo je izdal Urad, po določbi 1. odstavka 40. člena ZPOmK, je po vsebini začasna odredba, katere veljavnost preneha z izdajo končne odločbe (kot je tudi določeno v izpodbijanem sklepu). Ukrepi, ki jih Urad izreče s sklepom z namenom zadržanja učinkov koncentracije, v določbi 1. odstavka 40. člena ZPOmK niso niti primeroma našteti, ker so odvisni od načina koncentracije. Možni so ukrepi, s katerimi je mogoče doseči suspenzivni učinek, torej zadržanje učinkov koncentracije pred presojo. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da imajo izrečeni ukrepi v izpodbijanem sklepu učinek zadržanja koncentracije ter torej naravo sklepa, kot ga je po pooblastilu iz določbe 1. odstavka 40. člena ZPOmK toženka lahko izdala v postopkih presoje skladnosti koncentracije s pravili konkurence. Tožbeni ugovor v smeri, da izpodbijani sklep presega določbo 1. odstavka 40. člena ZPOmK, torej ni utemeljen.

Po ugotovitvi sodišča, da vsebina izpodbijanega sklepa ne presega pooblastila toženke iz določbe 1. odstavka 40. člena ZPOmK, pa ima le-to pooblastilo, da uporabi določbo 2. odstavka 81. člena ZPOmK-1 (Uradni list RS, št. 36/2008). Po tej določbi se postopki sodnega varstva zoper sklep, izdan na podlagi določbe 40. člena ZPOmK, ustavijo. Navedena določba pomeni izpeljavo novega koncepta ureditve zadržanja izvrševanja koncentracije, kot ga predvideva določba 44. člen ZPOmK-1, ko reagiranje Urada, kot je predvideval ZPOmK v določbi 1. odstavka 40. člena z izdajo začasne odredbe z vsebino zadržati učinkovanje koncentracije do odločitve, ni več potrebno, ker podjetja ne smejo uresničevati pravic in obveznosti, ki izhajajo iz koncentracije, za katero obstaja obveznost priglasitve, do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence (določba 1. odstavka 44. člena ZPOmK-1) oziroma morajo podjetja od dneva vročitve poziva Urada prenehati z izvrševanjem koncentracije (določba 2. odstavka 44. člena ZPOmK-1), vsa dejanja storjena v nasprotju s prejšnjima odstavkoma pa so nična (določba 3. odstavka 44. člena ZPOmK-1). Navedene določbe pa začnejo učinkovati z uveljavitvijo ZPOmK-1.

Sodišče zato tudi ni presojalo ostalih tožbenih ugovorov, ker so v smislu sprejete odločitve irelevantni.

Glede na navedeno je sodišče postopek v skladu z določbo 2. odstavka 81. člena ZPOmK-1 ustavilo.

K 2. točki izreka:

Odločitev v 2. točki izreka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – 119/08 – odl. US, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.