VSRS Sodba X Ips 1737/2006

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbe tožene stranke, vse z dne 17. 6. 2004, s katerimi je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklepe o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov iz naslova neplačanega prispevka za programe RTV Slovenije za obdobje od junija 2000 do aprila 2001 ter od januarja 2002 do septembra 2003.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izterjavo neplačanega RTV prispevka. Tožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za plačilo naročnine za televizijski sprejemnik in da zato v postopku prisilne izterjave ni mogoče postopati po določbah ZDavP ter da je obveznost plačila na podlagi 355. člena Obligacijskega zakonika (ki določa enoletni zastaralni rok za terjatve radijske in televizijske postaje za sprejem programov) zastarala, prvostopno sodišče zavrača s sklicevanjem na določbi prve alinee 14. člena in 15. i člena ZRTVS-B (Ur. l. RS, št. 88/99). Po teh zakonskih določbah se pri obračunavanju in plačevanju prispevka, zamudnih obrestih, prisilni izterjavi in drugih vprašanjih postopka uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (tretji odstavek 1. člena ZDavP-D, Ur. l. RS, št. 108/99), javni zavod pa v postopkih obračunavanja in plačevanja ter prisilni izterjavi postopa po določbah tega zakona. Obligacijski zakonik ureja zastaranje pogodbenih obveznosti, v primeru plačevanja RTV prispevka pa gre za obveznost, ki je določena s posebnim zakonom, po določbah ZDavP pa je za prisilno izterjavo obveznosti določen petletni zastaralni rok.

3Tožnik s pritožbo izpodbija prvostopenjsko sodbo. Meni, da je plačilo prispevka, ki po svoji vsebini predstavlja naročnino za programe RTV Slovenije, na podlagi 2. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastarala; določbe ZDavP pa ne morejo spremeniti materialne določbe zastaranja iz kasneje sprejetega OZ.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri razlogih, navedenih v odločbah, ki so bile predmet upravnega spora, ter predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloči o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7ZUS-1 v 85. členu določa, da se revizija lahko vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja obravnavane revizijske zadeve.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji izrecno ne uveljavlja nobenega od revizijskih razlogov, vsebinsko pa uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi namreč zatrjuje, da je sodišče spregledalo absolutno zastaranje zadeve, kar je po vsebini materialno pravni ugovor.

9V obravnavani zadevi se kot sporno poraja vprašanje narave RTV prispevka, in sicer, ali gre za javnopravno, ali obligacijsko dajatev. Zakon o Radioteleviziji Slovenije (Ur. l. RS, št. 8/94 z dopolnitvami) obveznost plačila prispevka za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti v primeru sprejema vsaj enega programa in zavezanca za plačilo ter višino prispevka določa v 15. členu ZRTVS; glede obračunavanja in plačevanja prispevka, zamudnih obresti, prisilne izterjave in drugih vprašanj postopka pa 15. i člen ZRTVS določa uporabo Zakona o davčnem postopku (ZDavP). Ker je obveznost plačila RTV prispevka predpisana z zakonom, ne gre za obligacijsko, temveč za javnopravno dajatev. Zavezanci za plačilo RTV prispevka ne vstopijo v razmerje z RTV na podlagi avtonomne volje (pogodbenih strank) s pogodbo, temveč so zavezanci po samem zakonu in lahko z izjavo le ovržejo zakonsko domnevo, da posedujejo TV sprejemnik.

10Določba 355. člena OZ, na katero se v reviziji sklicuje tožnik, pa se nanaša na plačljive programe v Republiki Sloveniji (kot je na primer program HBO), ne pa na plačilo prispevka RTVS, tudi zato se za zastaranje RTV prispevka določbe 355. člena OZ ne uporabljajo.

11Glede plačila RTV prispevka in njegove prisilne izterjave veljajo določbe ZRTVS in določbe ZDavP. Po drugem odstavku 96. člena ZDavP pravica do izterjave davka (v tem primeru RTV prispevka) zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati (relativno zastaranje). Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa (v tem primeru tudi direktorja RTV), ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (drugi odstavek 94. člena ZDavP). Po vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravica do izterjave ni v nobenem primeru več možno uveljaviti po preteku dvakrat toliko časa, kot je določeno v 96. členu ZDavP (četrti odstavek 97. člena ZDavP). Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči. ZDavP torej za zastaranje pravice do izterjave določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok.

12V obravnavanem primeru ni relevantna odmera oziroma obračun obveznosti iz naslova neplačila sprejema RTV programov, temveč zastaranje pravice do izterjave dolga zaradi neplačanih prispevkov za programe RTV Slovenije. Predmet presoje v upravnem sporu in reviziji so sklepi o prisilni izterjavi, ti sklepi pa so bili izdani na podlagi seznama zaostalih obveznosti z dne 28. 2. 2004. Glede na datum njihove izdaje in določbe 94., 96. in 97. člena ZDavP ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave neplačanega RTV prispevka.

13Ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov (izvršljive odločbe, s katerimi je bilo tožniku naloženo plačilo neplačanih prispevkov za programe RTV Slovenija) glede na določbo 46. člena ZDavP tožnik ne more uspešno uveljavljati, saj se nanašajo na akte, ki niso predmet tega upravnega spora. Pravica do izterjave RTV prispevka pa na podlagi izdane odločbe zastara v petih letih oziroma po pogojih drugega odstavka 96. in 97. člena ZDavP.

14Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.