UPRS sodba I U 664/2009

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je bil tožnici po uradni dolžnosti odmerjen davek v višini davka, za katerega se je zahtevalo vračilo in pripadajoče obresti od dneva vračila do dneva plačila davka, in sicer za motorno vozilo Mercedes Benz, kupljeno dne 9. 1. 2007, davek vrnjen dne 22. 1. 2007, v višini 5.562,56 EUR in pripadajoče obresti od dneva vračila, torej od dne 22. 1. 2007 do dneva prodaje, to je do 3. 3. 2008 v višini 618,80 EUR, skupaj s 6.181,36 EUR. V obrazložitvi prvostopni organ pojasni, da je tožnica dne 10. 1. 2007 vložila vlogo za vračilo davka od cestnih motornih vozil za osebni avto Mercedes Benz, kupljen dne 9. 1. 2007, za katerega je po 2. točki 5. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 52/99 do št. 47/06, v nadaljevanju ZDMV), po nakupu uveljavljala povračilo davka od cestnih motornih vozil. Zahtevku je bilo ugodeno in tožnici je bil vrnjen davek na motorna vozila v znesku 5.562,56 EUR. Vozilo, za katerega je tožnica uveljavljala povračilo davka na motorna vozila je bilo dne 11. 12. 2007 uničeno v prometni nesreči v Avstriji. Iz obračuna A. d.d. je razvidno, da je bilo za poškodovano vozilo obračunana totalna škoda. Tožnica je Upravni enoti A. predložila overjeno pogodbo o komisijski prodaji poškodovanega vozila. Pogodba je bila podpisana dne 3. 3. 2008 med komisionarjem B. d.d. iz B. in komitentko A.A. za kupnino 7.800,00 EUR. Vozilo je bilo prodano prek licitacije. V nadaljevanju prvostopni organ navaja določbo 2. točke 5. člena ZDMV in 96. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da se od davkov, ki jih zavezanec ni plačal v predpisanem roku, plačajo zamudne obresti po 0,0274 % dnevni obrestni meri. Tožnica je osebno vozilo, za katero je uveljavljala povračilo davka od cestnih motornih vozil, odtujila prej kot v treh letih od dneva nakupa, zato mora v skladu z določbo 2. točke 5. člena ZDMV plačati razliko do polnega zneska davka v višini 5.562,56 EUR, obrestovanega po obrestni meri za zamudne obresti od 22. 1. 2007 do 3. 3. 2008 v višini 618,80 EUR, skupno 6.181,36 EUR.

V pritožbi je tožnica navedla, da spornega vozila ni odtujila, ampak je bilo vozilo poškodovano v prometni nesreči, zavarovalnica pa je ugotovila totalno škodo. Vrednost avtomobila je bila zmanjšana za 90 %. Razen tega opozarja na določbo istega člena ZDMV, ki invalide obravnava drugače, in sicer niso dolžni plačati davka, če je bil osebni avtomobil poškodovan v prometni nesreči za več kot 70 % tržne vrednosti avtomobila na dan nesreče, in se sme poškodovani osebni avtomobil prodati, ne da bi bil plačan davek. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in ugotovil, da je pravilna in zakonita odločitev prvostopnega organa. Meni, da 5. člen ZDMV določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se kupcu novega osebnega vozila ali kombi vozila s pet ali več sedeži prizna oprostitev plačila DMV, oziroma se mu vrne znesek plačanega DMV. Ob vložitvi zahtevka za vračilo morajo biti v skladu z 2. točko 5. člena ZDMV kumulativno izpolnjeni naslednji trije osnovni pogoji: da gre za novo osebno vozilo ali kombi vozilo s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnilni 18 let. Določen pa je še dodatni pogoj in sicer, da oseba, ki je uveljavljala vračilo DMV po 2. točki 5. člena ZDMV tega motornega vozila ne sme prodati ali ga brezplačno ali kako drugače odtujiti pred potekom triletnega roka od dneva nakupa. Tudi po mnenju pritožbenega organa je v obravnavanem primeru prišlo do odtujitve vozila na način, kot je obravnavan v 2. točki 5. člena ZDMV. Res je do navedene odtujitve prišlo kot posledica prometne nesreče (s totalno škodo), vendar pa to ne pomeni, da bi bilo že zaradi tega mogoče ravnati drugače kot je ravnal prvostopni organ. ZDMV v 5. členu določa več vrst različnih oprostitev plačila DMV in pri vsaki vrsti natančno predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za dosego posamezne oprostitve. Oprostitve plačila davkov je v skladu z uveljavljeno sodno prakso treba ozko razlagati. To pomeni, da določb drugih točk (na primer 3. - invalidi in 4. - diplomati, konzularni predstavniki in drugo) 5. člena ZDMV ni dopustno, če to ni zakonsko izrecno določeno, širiti tudi na konkretno 2. točko 5. člena ZDMV, kot to želi tožnica. V 3. in 4. točki 5. člena ZDMV je namreč izrecno določeno, da se davek ne plača v primeru, če je bilo motorno vozilo, ki se odtujuje, poškodovano v prometni nesreči za več kakor 70 % tržne vrednosti vozila na dan nesreče. Take določbe pa za vozila, za katera je bila uveljavljena oprostitev po 2. točki 5. člena ZDMV ni, zato je v konkretnem primeru šlo za odtujitev vozila s strani tožnice. Iz spisne dokumentacije je jasno razvidno, da je vozilo (četudi je totalno poškodovano) še vedno last tožnice, le-ta ima le sklenjeno zavarovalno pogodbo z dano zavarovalnico, po kateri je upravičena do povračila ustrezne škode, na način, določen s to zavarovalno pogodbo in s splošnimi pogoji zavarovalnice. Iz dokumentacije je tudi razvidno, da je tožnica sama sklenila zgoraj navedeno pogodbo o komisijski prodaji, kupnina pa je bila nakazana zavarovalnici, ker je v tem primeru zavarovalnica tožnici (na dogovorjeni način) krila škodo, ki jo je le-ta utrpela. S tem, ko je tožnica osebni avtomobil, ki je predmet tega postopka, odtujila pred potekom zakonsko določenega triletnega roka od dneva nakupa, ni izpolnila vseh zakonsko določenih pogojev za uveljavljanje vračila DMV in je tako naknadno nastopila zakonska situacija, v kateri je postal predhodno utemeljeni zahtevek za vračilo DDV, naknadno neutemeljen. Naknadno neizpolnjevanje enega od pogojev iz 2. točke 5. člena ZDMV se po mnenju pritožbenega organa nanaša na znesek DMV, ki je bil tožnici vrnjen ob nakupu novega osebnega avtomobila na podlagi njenega zahtevka v skladu z določbami ZDMV, saj je naknadno nastopila situacija oziroma dejansko stanje, v kateri vračilo takrat plačanega in obračunanega DMV nima več zakonske podlage in zato vračilo takrat obračunanega in vrnjenega DMV postane neutemeljeno. Zato je odločitev prvostopnega organa, da tožnici naloži plačilo oziroma vračilo DMV v višini, ki je bila tožnici vrnjena ob nakupu novega osebnega avtomobila, pravilno.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa ter zmotne in nepopolne ugotovitve ter napačnega sklepa o dejanskem stanju. Meni, da je razlaga 5. člena ZDMV, po kateri v primeru nesreče na vozilu, kjer je prišlo do totalne škode, torej škode, ki je večja kot 70 % tržne vrednosti vozila na dan nesreče, ni omejena le na kategorije invalidov in diplomatsko konzularnega predstavništva. Če namreč tudi družine s tremi ali večimi otroci sodijo v enako kategorijo oseb pri oprostitvi plačila na DMV, ni nobenega razumnega razloga, da bi bile družine s tremi ali večimi otroci iz tega v primeru nesreče izvzeti. Po mnenju tožnice je do določene tekstovne nejasnosti prišlo zaradi spreminjanja predpisa in tekstualno predolgih členov v tem predpisu in da je edina pravilna razlaga, da v primeru prometne nesreče z več kot 70 % škodo in posledični odtujitvi vozila znotraj triletnega roka od dneva nakupa, velja ta določba enako tudi za družine s tremi ali večimi otroki. Otroci, mladina in družina že po Ustavi RS in mednarodnih aktih uživajo posebno pravno varstvo. Sodišče zato povsem lahko uporabi kakšne druge vrste razlage pravnih aktov (zgodovinska, sistematična, teološka, primerjalna...). Če pa je pravna razlaga kot si jo razlaga upravni organ pravilna, pa je takšno razlikovanje v neskladju z ustavo. Glede dejanskih ugotovitev in zaključkov, da je tožnica kot lastnica odtujila vozilo, pa tožnica meni, da je prišlo do napačnega razumevanja splošnih pogojev AK-2/2006, kakor tudi zavarovalnega prava nasploh. Ob pravilni oceni postopkov, ki so potekali pred zavarovalnico, bi moral upravni organ zaključiti, da je z izplačilom zavarovalnine za totalno uničeno vozilo, le-to prešlo v last zavarovalnice, da v tem primeru ni šlo za odtujitev, pač pa institut prepustitve totalno poškodovane zavarovane stvari (zapustitve, abandona, delaissement), po kateri se je zavarovalnica s plačilom celotne restitucije in prevzema razbitine rešila vseh svojih obveznosti. Po teoriji torej ne gre za odtujitev ampak za havarijo in tega dejstva ne more spremeniti niti okoliščina, da je tožnica podpisala komisijsko prodajo, saj je bila iz tega naslova dolžna ukreniti vse potrebno, da bi zavarovalnici olajšala postopek s prepuščeno razbitino, pogodba, ki po vsebini ni bila pogodba o odtujitvi, pa je bila sestavljena le zaradi registracijskih razlogov. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter postopek odmere davka na motorno vozilo ustavi in da tožnici vrne že plačani davek na motorna vozila in obresti v višini 6.181,36 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Tožbeni ugovor, ki ga je tožnica navedla že v pritožbi in sicer, da je upravni organ nepravilno uporabil materialni predpis glede razlage 5. člena ZDMV in bi moral tudi v njenem primeru upoštevati možnost, ki jo navedena določba omogoča invalidom in diplomatom (3. in 4. točka 5. člena ZDMV), in sicer da upravičencem iz navedenih dveh točk ni potrebno plačati davka, če je bilo motorno vozilo, ki se odtujuje, poškodovano v prometni nesreči za več kot 70 % tržne vrednosti vozila na dan nesreče, je neutemeljen. Kot je že pojasnil pritožbeni organ, so v 5. členu ZDMV določene situacije oz. upravičenci, ki davka od cestnih motornih vozil ne plačujejo in gre torej za oprostitve plačila tega davka. Sodišče se strinja s stališčem pritožbenega organa, da je ugodnosti, ki jih daje zakon s področja javnih financ potrebno razlagati ozko in skladno s pogoji, ki jih zakon za te oprostitve predpisuje. Kot je razvidno iz 5. člena ZDMV je predvidenih osmih oz. devetih različnih situacij, v katerih se davek od cestnih motornih vozil ne plača. Za vsako od teh situacij so posebej določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se oprostitev lahko uveljavlja. Posebej je tudi določeno, kakšna je posledica odtujitve vozila, pri čemer so na primer tudi različno navedena obdobja, v katerih upravičenec vozila ne sme odtujiti; v obravnavanem primeru je to 3-letni rok, v primeru upravičencev iz 3. točke 5. člena ZDMV je to 5 let in v primeru upravičencev iz 4. točke istega člena 3 leta. Za upravičence iz 3. in 4. točke 5. člena ZDMV je posebej urejena situacija prometne nesreče, kar pa ni omogočeno upravičencem iz 2. točke 5. člena ZDMV, ki je bila podlaga za oprostitev plačila davka od cestnih motornih vozil v obravnavanem primeru. Upoštevajoč vse navedeno, sodišče ne more z razlagami, ki jih je tožnica ponudila v tožbi, določbo 5. člena ZDMV razlagati tako široko, da tudi za upravičence iz 2. točke 5. člena ZDMV (obravnavani primer) veljajo pogoji, ki so navedeni za upravičence v 3. in 4. točki istega člena. V obravnavanem primeru je nesporno prišlo do odtujitve vozila, za katerega je bil davek na motorna vozila na zahtevo tožnice vrnjen, vozilo pa je bilo odtujeno pred potekom treh let, zato je prvostopni organ pravilno in na zakonu utemeljeno izdal izpodbijano odločbo, s katero je naložil vračilo davka. Po presoji sodišča tudi ne gre za razlago, ki bi bila v neskladju z Ustavo. Gre za to, da je zakonodajalec predvidel določene oprostitve glede plačila davka na motorna vozila, pri čemer pa je točno določil kategorije upravičencev in pogoje za oprostitev plačila davka, ki pa se med seboj (lahko) razlikujejo. S tem ni kršena Ustava RS in mednarodni akti, ki urejajo posebno pravno varstvo za otroke, mladino in družino. Okoliščine, kako je tožnica imela zavarovan avto, pri kateri zavarovalnici in na podlagi katerih splošnih pogojev, za odločitev v tem upravnem sporu niso pomembna. Gre za medsebojna razmerja med tožnico in zavarovalnico, ki pa niso predmet tega upravnega spora.

Po povedanem je odločitev prvostopnega organa pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.