VSRS Sodba X Ips 576/2007

I. Reviziji tožeče stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2141/2006-16 z dne 27.6.2007, se spremeni tako, da:

se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS, Ljubljana z dne 20.7.2006, in sklep Slovenske odškodninske družbe, d.d., Ljubljana z dne 7.3.2006, odpravita;

je Slovenska odškodninska družba, d.d., Ljubljana dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 154,65 EUR stroškov upravnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku paricijskega roka dalje do plačila;

je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 423,63 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 421,37 EUR stroškov revizijskega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke z dne 20.7.2006. S to odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper sklep Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) z dne 7.3.2006, s katerim je bil postopek določitve tožeče stranke kot upravičenke do pridobitve delnic, izdanih za nenominirani kapital Zavarovalnice d.d. (v nadaljevanju A.A.), končan z dokončno odločbo SOD z dne 9.8.2004, obnovljen po uradni dolžnosti v obsegu, ki je potreben za ugotovitev pravilne vrednosti delnice. V sodbi je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so v obravnavani zadevi podane procesne predpostavke za obnovo postopka po uradni dolžnosti, in sicer: uvedel jo je pristojni organ, to je SOD, ki je po Zakonu o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (ZLPZ-1; Uradni list RS, št. 44/2002 in 16/2003 – odločba US) sicer dolžan nastopati izključno v korist upravičencev do delnic, vendar jo je uvedel zaradi varstva javne koristi; obnova postopka je bila uvedena v okviru predpisanega subjektivnega (enomesečnega) in objektivnega (triletnega) roka za uvedbo postopka obnove iz 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št.

24/2006-UPB2); za obnovo postopka je podan uveljavljani obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP (nova dejstva izhajajo iz preveritve poročila o vrednosti ZT, drugačen vrednostni rezultat cenitve ni posledica izbire drugega strokovnega postopka oziroma metode vrednotenja, temveč pravilnega upoštevanja določitve vrednosti ZT v skladu z ZLPZ-1).

Tožeča stranka v reviziji navaja, da so izpolnjeni pogoji za njeno dovolitev po 2. in 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu ima zanjo zelo hude materialne posledice, saj se je s spremembo cene delnice njena obveznost povečala za 201.459,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega glede instituta javnega poziva. Prav tako gre v tem postopku za pomembna pravna vprašanja v zvezi z možnostjo obnove postopka v upravnem postopku, upoštevajoč določila ZLPZ-1. Ker je javni poziv vseboval ceno delnice, brez razveljavitve javnega poziva ni mogoče uvesti obnove postopka po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ter vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži, da ji mora povrniti stroške postopka. V obrazložitvi vloge tožeča stranka navaja, da je bila obnova postopka uvedena po preteku subjektivnega roka, saj pri organu začne ta rok teči že s seznanitvijo z novimi dejstvi in ne šele takrat ko jih lahko dokaže. Po drugi strani v obravnavanem primeru ni podan obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP. Odločitev sodišča je napačna tudi, ker ne upošteva, da je tožeča stranka delnice odsvojila. Do tožbenega očitka o pomanjkanju aktivne legitimacije SOD za obnovo postopka po uradni dolžnosti, pa se sodišče sploh ni opredelilo. Ker je SOD že prenesel delnice na tožečo stranko oziroma na tretjo osebo, so mu s tem trenutkom prenehala pooblastila skrbnika, zaradi česar ni aktivno legitimiran za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da vložena revizija po 2. in 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, saj tožeča stranka ni izkazala njene dopustnosti. Glede revizijskih razlogov pa navaja, da ti niso utemeljeni, saj do bistvenih kršitev določb postopka ni prišlo, prav tako pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožena stranka predlaga, da vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča je tožeča stranka uspešno izkazala obstoj pogoja za dovolitev revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, ali je SOD pristojen v upravnem postopku določiti ceno delnice, in posledično, ali je mogoče uporabiti institut obnove postopka po uradni dolžnosti tako, da se ta uvede glede vprašanja, ki ni bilo predmet upravnega odločanja.

K točki I.1. izreka:

Ne da bi se Vrhovno sodišče opredeljevalo do pravilnosti odločitve in razlogov prvostopnega sodišča glede dovoljenosti in pravočasnosti obravnavane obnove postopka ter obstoja obnovitvenega razloga, ocenjuje, da je v obravnavanem primeru očitno, da okoliščine oziroma razlogi, na katere se obnova opira, to je nepravilnost prvotne cenitve nenominiranega kapitala A.A. in posledično cena delnice, v obnovljenem postopku ne bi pripeljali do drugačne odločbe, saj cena delnice ni bila predmet odločanja v upravnem postopku, torej tudi ne more biti predmet odločanja v obnovljenem postopku. Ne glede na izrek prvotne odločbe, v zvezi s katero je bil izdan obravnavani sklep o obnovi postopka, je bilo po presoji vrhovnega sodišča glede na določbe ZLPZ-1 s to odločbo odločeno le o upravičencu do delnic nenominiranega kapitala A.A. in številu delnic tega upravičenca glede na kriterije iz 23. člena ZLPZ-1.

Po presoji vrhovnega sodišča je bila določitev cene delnice stvar predhodnega postopka ugotavljanja vrednosti nenominiranega kapitala A.A. na podlagi ocenitve njene vrednosti na dan 1.1.2001, ki jo je izvedel ocenjevalec, izbran s strani SOD (6. točka 2. odstavka 26. člena v zvezi s 4. odstavkom 24. člena ZLPZ-1 in 20. člen ZLPZ-1). Cena delnice pa je bila obvezen sestavni del poziva iz 26. člena ZLPZ-1 (3. točka 2. odstavka 26. člena ZLPZ-1), ki ga je moral po pogojih in po postopku iz te zakonske določbe SOD kot skrbnik (11. točka 2. odstavka 2. člena ZLPZ-1) na podlagi 1. odstavka 26. člena ZLPZ-1 objaviti v Uradnem listu RS. Poziv pa ni upravni akt, temveč je akt poslovanja SOD, izdan na podlagi pooblastila iz 26. člena ZLPZ-1. ZLPZ-1 po presoji vrhovnega sodišča ne daje pravne podlage za to, da bi se cena delnice določila šele z odločbo iz 2. odstavka 27. člena ZLPZ-1. ZLPZ-1 tudi ne določa, da je mogoče vrednost nenominiranega kapitala, ki je sestavni del poziva, po objavi poziva spreminjati. Vsebina poziva upravičencem je določena z ZLPZ-1, poziv je za SOD zavezujoč in samo v okviru pogojev, objavljenih v tem pozivu, je mogoče z odločbo iz 2. odstavka 27. člena oziroma iz 30. člena ZLPZ-1 odločiti o zahtevku posameznega upravičenca za prenos delnic.

Po 25. členu ZLPZ-1 uveljavi upravičenec pričakovano upravičenje do pridobitve delnic na podlagi pisne zahteve, o kateri odloča SOD. Ta zahteva je vložena na podlagi poziva upravičencem, ki ga je skrbnik objavil v Uradnem listu RS, št. 97/2003. O zahtevi upravičencev odloči skrbnik v upravnem postopku po določbah ZUP (30. člen ZLPZ-1), pri čemer pridobijo upravičenci s pravnomočnostjo pozitivne odločbe skrbnika terjatev na izročitev delnic, ki so predmet njihovega zahtevka (1. odstavek 29. člena ZLPZ-1). Odločba o prenosu delnic za posameznega upravičenca in število v njej določenih delnic se torej izda na zahtevo upravičenca, in je torej mogoče z njo odločati le o strankinih zahtevkih, ne pa tudi o zadevah, glede katerih stranka ni podala zahtevka. Tožeča stranka pa je svoj zahtevek vložila v zvezi s pozivom in ob pogojih, določenih s pozivom.

V obravnavanem primeru torej ob taki vsebini ZLPZ-1 po presoji Vrhovnega sodišča niso bili izpolnjeni z ZUP predpisani pogoji za uvedbo obnove postopka, saj odločanje v obnovljenem postopku očitno ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve (3. odstavek 267. člena ZUP, ki sicer ureja odločanje o obnovi postopka na zahtevo stranke, se pa smiselno uporablja tudi za obnovo postopka po uradni dolžnosti o pogojih za izdajo sklepa).

Ker so glede na navedeno v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in pred njim oba organa zmotno uporabili materialno pravo (ZLPZ-1), je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep SOD o obnovi postopka in posledično na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo odločbo Ministrstva za finance. Ker je bil izpodbijani nezakoniti sklep o obnovi postopka izdan po uradni dolžnosti, je s to sodbo postopek v tej zadevi (obnova postopka zaradi cene ene delnice) končan, saj ni več zadeve, ki bi se vračala v ponovno odločanje SOD.

K točki I.2. izreka:

Glede na odločitev v točki I.1. izreka te sodbe mora Vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških upravnega postopka. Ti stroški so odmerjeni po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), veljavni ob vložitvi pritožbe, in sicer 250 točk po 5. odstavku Tarifne št. 28 OT, saj se je v upravnem postopku izpodbijal sklep o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti, ki pa ni vrednostno izražen, zaradi česar gre za neocenljivo zadevo; prizna se še 2% za materialne stroške v višini 5 točk po OT. Vsota odvetniških stroškov v upravnem postopku znaša tako 255 točk OT. Ob vrednosti točke 0,459 EUR, znašajo odvetniški stroški 117,05 EUR, povečano za 20% DDV (23,41 EUR) pa skupaj s tem davkom 140,46 EUR. Vrhovno sodišče je tožeči stranki priznalo tudi stroške upravne takse za pritožbo v znesku 14,19 EUR (3.400,00 SIT) po Tarifni št. 2 Zakona o upravnih taksah (ZUT; Uradni list RS, št. 114/2005-UPB2). Tako stroški upravnega postopka skupaj znašajo 154,65 EUR. Vsi ti stroški so bili za vložitev pritožbe v upravnem postopku potrebni. Odločitev temelji na 5. odstavku 213. člena, 2. odstavku 113. člena in 2. odstavku 118. člena ZUP. Določitev paricijskega roka temelji na 2. odstavku 99. člena ZUP, odločitev o teku zamudnih obresti, v primeru plačila po poteku paricijskega roka pa na določbi 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Uradni list RS, št. 97/2007-UPB1), po kateri dolguje dolžnik upniku v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti poleg glavnice tudi zamudne obresti. Ker je te stroške povzročil SOD z izdajo sklepa o obnovi postopka, je vrhovno sodišče njemu naložilo povrnitev le-teh.

K točki I.3. izreka:

Glede na odločitev v točki I.1. izreka te sodbe mora vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje. Ti stroški so odmerjeni po OT, veljavni ob vložitvi tožbe, in sicer 500 točk po točki b.) 1. odstavka Tarifne št. 30 OT, saj se v postopku izpodbija sklep o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti, ki pa ni vrednostno izražen, zaradi česar gre za neocenljivo zadevo. Tožeči stranki je priznalo še priglašene 2% materialne stroške v višini 10 točk OT. Vsota odvetniških stroškov znaša 510 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR, znašajo odvetniški stroški za tožbo 234,09 EUR, povečano za 20% DDV (46,82 EUR) skupaj z DDV 280,91 EUR. Poleg tega je vrhovno sodišče priznalo tožeči stranki tudi stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v znesku 142,72 EUR, saj njen zahtevek temelji na 2. odstavku Tarifne št. 27 in 1. odstavku 28. člena Zakona o sodnih taksah (ZST; Uradni list RS, št. 20/2004-UPB1). Skupaj mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 423,63 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 23. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/1997, 70/2000, 92/2005 odločba US, 45/2006 – odločba US), ki se je na podlagi 1. odstavka 104. člena ZUS-1, glede stroškov, uporabljal v času odločanja sodišča prve stopnje, saj je bila tožba vložena še pred 1.1.2007.

K II. točki izreka:

Glede na odločitev v točki I.1. izreka te sodbe mora vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških revizijskega postopka. Ti stroški so odmerjeni po OT, veljavni ob vložitvi revizije, in sicer 750 točk po 5. odstavku Tarifne št. 30 OT. Priznalo je še 2% za materialne stroške v višini 15 točk OT. Skupaj torej odvetniški stroški revizijskega postopka znašajo 765 točk OT. Ob vrednosti točke 0,459 EUR, pomeni to 421,37 EUR, če k znesku prištejemo še 20% (79,23 EUR) DDV. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 25. člena ZUS-1.