VSRS Sklep Cp 23/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je priznalo pravno veljavnost sodbe zaradi izostanka Občinskega sodišča v Puli, Hrvaška, opr. št. P 2152/91 z dne 17. 2. 1994, s katero je bilo nasprotni udeleženki naloženo, da mora predlagatelju iz naslova denarnega nadomestila za materialno škodo plačati 26,180.235,00 HRD z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 1993 do plačila ter nadomestiti stroške pravdnega postopka v znesku 2,940.000,00 HRD. Proti tej odločitvi je nasprotna udeleženka vložila ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2Zoper to odločitev vlaga nasprotna udeleženka pritožbo. Navaja, da je sodišče priznalo tujo sodno odločbo v skladu z zakonom, vendar zelo pavšalno in brez utemeljenih dokazov. Meni, da njena neprisotnost na glavni obravnavi na sodišču v Puli še ne pomeni, da je nekaj poškodovala oziroma nekoga oškodovala, sodišče pa jo je avtomatično obsodilo. Dokaza, ki jih je predlagatelj predložil sodišču v Puli, po mnenju nasprotne udeleženke ne dokazujeta, da je povzročila škodo v hiši, ki je še vedno v njeni solasti. Priznava, da je 15. 12. 1989 s starejšo hčerjo in petimi sodelavci vstopila v hišo v Š., vendar ni šlo za nasilno vlamljanje. Steklo na vrtnih vratih je bilo razbito že pred tem. Predlagateljeve navedbe, da je povzročila škodo v hiši, so po njenem mnenju neresnične. Iz hiše je odnesla samo pohištvo, ki ga je kasneje prodala, da je lahko poplačala dolgove in preživljala hčeri. Nasprotna udeleženka nasprotuje tudi cenitvi sodnega cenilca v postopku za delitev skupnega premoženja (P 1795/2001), ki je tekel med udeležencema pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Prepričana je, da je cenilec stanovanjsko opremo iz hiše v Š. ocenil bistveno višje, kot je sama prejela zanjo pri prodaji. Od vrhovnega sodišča pričakuje temeljito obrazložitev in pojasnilo, katere člene zakona je kršila, ko je vstopala v hišo.

3Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) in Republika

Hrvaška

sta vprašanje medsebojnega priznanja in izvršitve sodnih odločb uredili s Pogodbo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 10/94, v nadaljevanju Pogodba), zato se glede teh vprašanj ne uporablja Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (4. člen zakona, v nadaljevanju ZMZPP). Čeprav je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu izpolnjevanje pogojev za priznanje sodbe hrvaškega sodišča presojalo po določbah ZMZPP, to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

6Tudi po Pogodbi se mora sodišče v postopku za

priznanje sodne odločbe druge pogodbenice

omejiti na preizkus, ali so predložene vse zahtevane listine in ali so podane določene procesne predpostavke za priznanje (sistem omejenega preizkusa, 21. in 22. člen Pogodbe).(1) Edina vsebinska predpostavka, ki jo preverja sodišče v postopku priznanja, je presoja skladnosti sodne odločbe druge pogodbenice z ustavo in pravnim redom države, ki vodi postopek priznanja (6. točka prvega odstavka 21. člena Pogodbe). To pogodbeno določilo je strožje od določila ZMZPP, ki vsebinski preizkus tuje sodne odločbe omejuje na skladnost z javnim redom RS (100. člen ZMZPP), vendar pa ne uvaja sistema meritornega preizkusa sodne odločbe sodišča druge države pogodbenice.(2)

7Ker v postopku priznanja torej ni mogoče presojati dejanske pravilnosti tuje sodne odločbe, so pritožbene navedbe, s katerimi nasprotna udeleženka očita hrvaškemu sodišču zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pravno nerelevantne. Pritožbeno sodišče se zato z očitki, da nasprotna udeleženka ni povzročila škode in da tožnik ni uspel zadostiti dokaznemu bremenu, ni ukvarjalo. Nepravilna uporaba materialnega prava ali procesne napake hrvaškega sodišča bi lahko povzročile zavrnitev priznanja odločbe le, če bi hkrati pomenile kršitev ustave ali pravnega reda RS (6. točka prvega odstavka 21. člena Pogodbe). Ob ugotovitvi, da tožena stranka (nasprotna udeleženka) na tožbo ni odgovorila, niti se ni udeležila prvega naroka za glavno obravnavo, čeprav je bila pravilno vabljena, je hrvaško sodišče izdalo sodbo zaradi izostanka. Takšna odločitev je skladna z ustavo in pravnim redom RS, saj je tudi v RS za tovrstno procesno neaktivnost tožene stranke predvidena izdaja sodbe, ki vzpostavlja domnevo, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek (prim. zamudna sodba, 318. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe glede ustreznosti cenitvenega poročila v postopku za določitev obsega in deležev na skupnem premoženju udeležencev, saj presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve v zadevi P 1795/2001 ni predmet tega postopka.

9Ker tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni ovir za priznanje odločbe hrvaškega sodišča in ker niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter v zvezi s 366. in 353. členom ZPP).

---.---

Op. št. (1): Vsebinsko podobni pogoji za priznanje tuje sodne odločbe so določeni v ZMZPP, členi 94-102.

Op. št. (2): Prim. sklepe Vrhovnega sodišča RS: Cp 18 /2000 z dne 28. 2. 2001, III R 40/2000 z dne 18. 1. 2001.