VSL sklep IV Cp 3437/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za določitev stikov.

Proti sklepu se pritožuje predlagateljica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnica meni, da sodišče ni obravnavalo njenih predlogov. Njeni predlogi so bili vsi zavrnjeni. Ni jasno, od kod je sodišče ugotovilo otrokovo stališče. To njegovo stališče je pravzaprav edina opornica, na katerem temelji izpodbijani sklep. Sodišču se ni zdelo pomembno, da o tako pomembnem stališču neposredno povpraša mladoletnega otroka. Zakon sodišču nalaga, da z otrokom opravi neposreden razgovor. V tem vidi pritožnica obstoj bistvene kršitve postopka. Z ničemer tudi ni utemeljeno stališče, da naj bi bila predlagateljica neprikladna. Večkrat je bilo tako z njene strani, kot s strani odvetnice in tudi predlagateljičine mame sodišču rečeno, naj razloži, ali obstaja možnost primerne psihološke ali podobne terapije, s katerim bi se sina pripravilo na srečanje z materjo. Matere ni videl že dolgo let.

Pritožba ni utemeljena.

Zgodba je z življenjskega vidika žalostna. Pritožbeno sodišče tudi razume stisko predlagateljice kot matere. Vendar pa je po izčrpnem dokaznem postopku na dlani, da je v obravnavani zadevi podan položaj iz 5. odst. 106. čl. ZZZDR (1). Na podlagi izvedenskega mnenja, nadalje zaslišanje izvedenke na naroku (list. št. 78) ter zaslišanja predstavnice CSD AA, je sodišče pravilno ugotovilo, da bi stiki za otroka predstavljali psihično obremenitev. To ne velja le za stike, kakršni so bili predlagani, marveč tudi za stike omejenega obsega. V postopku je namreč sodišče v luči 5. odst. 106. čl. ZZZDR preizkušalo tudi možnost stikov pod nadzorstvom ter celo terapevtskega pristopa. A obe strokovnjakinji sta soglašali, da bi to pomenilo psihično prisilo. To pa pomeni, da niti takšno uvajanje v stike ne bi bilo v skladu z otrokovo koristjo (prim. že navedeni 5. odst. 106. čl. ZZZDR)

Pomembna je tudi ugotovljena dejanska okoliščina (o tem je govorila izvedenka), da otrok stikov z materjo ne odklanja zaradi morebitnega očetovega vpliva, marveč je to njegovo avtonomno stališče. Izvedenka je tudi pojasnila psihološke mehanizme, ki so do takšne otrokove drže privedli. Te razloge je v izpodbijani odločbi povzelo tudi sodišče prve stopnje.

V takšnem položaju je pravilna tudi odločitev sodišča, da otroka ne zasliši. Pogovor z otrokom je bil namreč opravljen pri izvedenki in še to s težavo. Takšna udeležba v postopku pa je skladna s pomensko odprto normo iz 1. odst. 410. čl. ZPP(2). O tem se je že večkrat izjavilo tudi vrhovno sodišče (3).

Vse navedeno pa ne izključuje, da bo kdaj v prihodnje drugače. V zvezi s tem pritožbeno sodišče poudarja, da je zaradi varstva otrokove koristi (v čigar abstraktnem interesu je nedvomno tudi to, da ima stike z materjo) glede na okoliščine konkretnega primera zakonitemu zastopniku (očetu) naložena posebna pozornost glede morebitnega spremenjenega otrokovega doživljanja potencialnih stikov z materjo.

Ker je pritožba neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 – Ur. l. RS, št. 16/2004).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 7372007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).

(3) Glej odločbo VS RS, opr. št. II Ips 943/2006, pa tudi npr.: II Ips 658/2007 in II Ips 71/2007.