VSL sodba I Cp 2377/2009

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe drugo tožeče stranke postopek v tem delu ustavilo. Zaradi delnega umika tožbe prvo tožeče stranke za glavnico in zamudne obresti v skupnem znesku 8.246,50 EUR je v tem delu postopek ustavilo. V tretji točki izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati prvo tožeči stranki 3.060,22 EUR (prej 733.350,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 93.016,10 SIT od 5.8.1994 do plačila,

-93.244,76 SIT od 5.9.1994 do plačila,

-93.825,47 SIT od 5.10.1994 do plačila,

-94.327,86 SIT od 5.11.1994 do plačila,

-94.829,78 SIT od 5.12.1994 do plačila,

-95.365,78 SIT od 5.1.1995 do plačila,

-95.679,51 SIT od 5.2.1995 do plačila,

-73.043,70 SIT od 5.2.1995 do plačila.

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2Zoper 3. in 4. točko izreka (zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških) se pritožuje prvo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožnica upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska uporabnine. Zakonske zamudne obresti 31.12.2001 niso prenehale teči, saj je šlo za pogodbene obresti. Tožena stranka ni izpolnila tožbenega zahtevka tožnice za obresti, ki so v izreku sodbe pod točko 3. izrecno navedene. Toženka je zavezanka za plačilo obresti od 5.8.1994 do 5.3.1995. Da bi zamudne obresti po 31.12.2001 prenehale teči, ne velja, saj se zadnji rok teka zamudnih obresti navaja 5.3.1995. Neutemeljena je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki uporabnino za prostore tožeče stranke v izmeri 87,37m2 po ceni, določeni v najemni pogodbi, za obdobje od 1.8.1994 do 28.2.1995. Tožeča stranka je pri postavitvi tožbenega zahtevka upoštevala površino prostora 98,92m2, v tožbi pa je izrecno navedla, da je tožena stranka brez pravne podlage uporabljala prostor v višini 87,37m2. Ker je tožena stranka s plačilom glavnice v znesku 587.263,50 SIT vsakemu od tožnikov, skupaj 1.174.527,00 SIT (4.901,21 EUR), svojo obveznost glede glavnice v celoti izpolnila, njen zahtevek za plačilo uporabnine za nadaljnjih 11,55m2 pa ni utemeljen, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

Pritožba neutemeljeno napada zavrnilni del sodbe (3. točka izreka) z navedbami, da obresti po 31.12.2001 niso prenehale teči, da je šlo za pogodbene obresti, da se kot zadnji rok teka zakonskih zamudnih obresti navaja 5.3.1995. Sodišče prve stopnje je namreč zahtevek za plačilo zamudnih obresti od glavnice v delu, za katerega je pravilno ugotovilo, da ni utemeljen, povsem pravilno zavrnilo. Zamudne obresti so le stranska terjatev. Če je zahtevek za plačilo glavnice neutemeljen, tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti ne more biti utemeljen.

6Neutemeljeno pritožba graja odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvo tožeča stranka tožbo delno umaknila takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek. V ostalem delu pa prvo tožeča stranka v pravdi ni uspela. Sodišče prve stopnje je tako glede na doseženi uspeh in ob upoštevanju, da je tožena stranka med postopkom izpolnila zahtevek v pretežnem delu, v skladu z določilom 2. odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

7Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se v skladu s 353. členom ZPP pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Ker pritožnica s svojo pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi zadeve in v skladu z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP ni bil potreben, vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške ( 2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP).