VDSS sodba Psp 938/2006

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1 spremeni tako, da se odpravi tudi prvostopenjska odločba toženca, opr. št. 15 0967743 z dne 5.7.2004 v delu, ki se nanaša na odmero pokojnine.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. P 967.743 z dne 22.9.2004 (točka 1 izreka). Tožnici je priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za časovno obdobje od 30.6.2002 do 11.3.2004, katero se ji všteje v pokojninsko dobo (točka 2). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici v roku 30 dni izdati novo odločbo o odmeri pokojnine in pri tem upoštevati pokojninsko dobo, kot izhaja iz 2. točke izreka sodbe (3. točka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je tožnica izpodbijala odločbo toženca, ki se nanaša na priznanje pravice do predčasne pokojnine. V skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) mora sodišče presoditi pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca. V danem primeru pa je sodišče v 2. točki izreka izpodbijane sodbe priznalo lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 30.6.2002 do 11.3.2004 in to obdobje vštelo v pokojninsko dobo. Tako je v tem delu odločilo o zadevi, ki ni predmet izpodbijane dokončne odločbe. V primeru, da pa bi vprašanje lastnosti zavarovanca oziroma priznanja pokojninske dobe sodišče obravnavalo kot predhodno vprašanje, takšna odločitev sodišča ne bi smela biti vsebovana v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče bi tako moralo zgolj odločiti o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane dokončne odločbe o odmeri predčasne pokojnine. Toženec nadalje pripominja, da je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe bila odpravljena samo odločba toženca z dne 22.9.2004, ne pa tudi odločba prvostopenjskega organa. Glede sklicevanja sodišča na zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 860/2003 z dne 9.12.2003 pa toženec navaja, da je izrek sodbe dajatvene narave. Takšna sodba pa ima samo učinek med takratnima strankama in sicer med E. d.d. in med tožnico. Da pa bi sodba lahko učinkovala napram tožencu, pa bi morala biti v celoti izvršena tudi glede plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeni prispevki pa niso bili v celoti poravnani, kar izhaja že iz samih tožbenih navedb. Šele z izpolnitvijo obveznosti, določene v sodbi, pa delodajalec vzpostavi pravno razmerje, ki ima lahko posledice v delavčevem socialnem (pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma statusu zavarovanca). Toženec v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca ne more ugotavljati obstoja delovnega razmerja (razen v primeru reintegracije, če ta ni izvršena), temveč lahko le presoja, ali ima na podlagi sodbe sodišča delavec pravico do obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravica do obveznega zavarovanja za nazaj pa je pogojena s plačilom prispevkov. Če je s sodbo sodišča naloženo izplačilo plač in plačilo prispevka, pa ZPIZ (toženec) ne more od delodajalca zahtevati izplačilo plač in plačilo prispevkov na podlagi pravnomočne sodbe, saj sodba zavezuje le stranki, ki sta bili udeleženi v delovnem sporu. Toženec nadalje opozarja tudi na 2. člen Pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca, ki se med drugim dokazuje s pogodbo o zaposlitvi, dokazilom o izplačanih plačah ter z dokazilom o plačanih prispevkih. Če delavec tega v postopku ne dokaže, se mu lastnost zavarovanca iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne prizna. V danem primeru pa izrek sodbe, opr. št. II Pd 860/2003 ne vsebuje odločitve o obstoju in datumu obstoja delovnega razmerja tožnice pri delodajalcu E. d.d. tako, da je sodišče o obstoju delovnega razmerja prišlo šele s sklepanjem na podlagi časovnega obdobja dajatvenega zahtevka po izplačilih nadomestil plače. Če je dokazilo za vstop v obvezno zavarovanje po 2. alinei 2. člena pravilnika pogodba o zaposlitvi, dokazilo o izplačanih plačah in dokazilo o plačanih prispevkih, pod 1. alineo pa le pravnomočna sodba, ki ni pogojena s plačilom prispevka in izplačilom plač, to pomeni neenako obravnavanje delavcev oziroma kršitev načela enakosti. Glede na navedeno toženec meni, da tožnici spornega obdobja ni moč všteti v pokojninsko dobo v zvezi z odmero pokojnine. Posledično pa se toženec pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je toženec v pritožbi zavzel popolnoma novo stališče, ki ga je imel možnost uveljavljati le med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za pravno stališče (in ne za nova dejstva ali dokaze), se toženec ne more izgovarjati, da tega ni mogel uporabiti prej in je s svojimi navedbami prekludiran. Sicer pa tožnica v celoti prereka navedbe toženca iz pritožbe ter meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodba delovnega sodišča, ki vzpostavlja pravno razmerje, kot da tožnici ni prenehalo delovno razmerje, je sicer dajatvene narave, vendar pa je bil nad bivšim delodajalcem tožnice po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 53/2006, z dne 3.7.2006 začet stečajni postopek in je bila tožničina terjatev v celoti priznana, kar pomeni, da velja za ugotovljeno. Sodišče je že izdalo več odločb v sorodnih socialnih sporih, ko se je obravnavalo identično pravno vprašanje s to dodatno specifiko, da je delodajalec kot pravna oseba prenehal zaradi stečaja. Izvršba zoper delodajalca v stečaju ni možna oziroma se ustavi, poplačilo upniških terjatev pa bo sorazmerno obsegu stečajne mase. Delavec oziroma zavarovanec ne more trpeti negativnih posledic, ker delodajalec ni izpolnil obveznosti po plačilu prispevkov, sicer pa je status tožnice in pravno razmerje vzpostavila pravnomočna sodba delovnega sodišča. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne, tožencu pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl, v nadaljevanju: ZPP).

V sporni zadevi je tožnica izpodbijala dokončno odločbo toženca, opr. št. P-967.743 z dne 22.9.2004 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. 15 0967743 z dne 5.7.2004, s katero je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do predčasne pokojnine v znesku 123.272,29 SIT na mesec od 12.3.2004 dalje. Med strankama ni bilo sporno niti izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do predčasne pokojnine niti datum, od kdaj naprej ima tožnica omenjeno pravico. Sporna je bila zgolj odmera predčasne pokojnine, to pa iz razloga, ker pri odmeri ni bilo upoštevano obdobje zavarovanja od 1.8.2002 do 11.3.2004. Ker je bila torej odločitev, da se tožnici pri odmeri predčasne pokojnine omenjeno obdobje ne upošteva, kar nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe, je s tem podana tudi že procesna predpostavka za sojenje pred sodiščem in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da je sodišče odločilo o zadevi, ki ni predmet izpodbijane dokončne odločbe, neutemeljene. Tožnica ima namreč pravni interes, da se ugotovi, da je imela lastnost zavarovanke v spornem obdobju, kajti omenjena ugotovitev vpliva na odmero predčasne pokojnine.

Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju: ZMEPIZ) v 1. alinei 49. člena določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS,.št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) pa v 1. odstavku 191. člena določa, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bila za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V 192. členu pa je nadalje določeno, da se ne glede na določbo 191. člena v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov (1. odstavek 192. člena). Če je obstoj zavarovanja ali obstoj podatkov, ki se nanašajo na zavarovalno obdobje, mogoče ugotoviti na podlagi evidenc nosilca obveznega zavarovanja, se, ne glede na možnost ugotovitve plačila prispevkov za obvezno zavarovanje, ali če tega ni moč dokazati zaradi stečaja ali druge oblike prenehanja delodajalca, pri katerem je bil zavarovanec v delovnem razmerju, šteje da so bili prispevki za obvezno zavarovanje plačani (2. odst. 192. člena).

V predmetni zadevi je tožnica dokazala, da je tudi v spornem obdobju imela lastnost zavarovanca na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Pri tem se je sklicevala na zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 860/2003 z dne 9.12.2003. Z navedeno sodbo je bilo namreč razsojeno, da je tožničin delodajalec dolžan tožnici izplačati pripadajoča nadomestila plač v višini 80% osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo za čas od vključno julija 2002 do aprila 2003 v skupni neto višini 764.416,30 SIT, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od vsakomesečnega pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače v plačilo (priloga A/3). Ker tožničin delodajalec ni plačal dosojenih zneskov, je bil v postopku izvršbe izdan sklep o izvršbi, opr. št. In 2044/00613 z dne 30.8.2004. Da je bila tožnica v spornem obdobju v delovnem razmerju, pa nenazadnje izhaja tudi iz dokumentacije v upravnem spisu. Tako je iz vpisa v delovni knjižici razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri delodajalcu E. d.o.o. Ljubljana od 1.6.1995 do 11.3.2004. prav tako iz sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.12.2003 izhaja, da je bilo delovno razmerje tožnici redno odpovedano in poslovnega razloga dne 11.3.2004. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila torej tožnica v spornem obdobju v delovnem razmerju in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na določbo 45. in 46. člena ZMEPIZ mora imeti oseba za obstoj zavarovalnega razmerja določen status, na podlagi katerega je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v zavarovanje. V spornem primeru predstavlja pravno razmerje za nastanek zavarovalnega primera, delovno razmerje. Rešitev sporne zadeve je tako odvisna od vprašanja, ali je priznanje lastnosti zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogojena s plačilom prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu, je tožnica pred sodiščem uveljavljala plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi za sporno obdobje in v tem postopku uspela (že citirana zamudna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani). Ker prispevki niso bili plačani, je bil nato v izvršilnem postopku izdan tudi sklep o izvršbi, ki pa je očitno ostal neuspešen. V tem primeru pa gre tudi po stališču pritožbenega sodišča za stanje, kakršno je opredeljeno v 1. odstavku 192. člena ZPIZ-1, saj so ukrepi za izterjavo plačila očitno ostali neuspešni zaradi prenehanja delodajalca. Plačilo prispevkov je torej vezano na stečajni postopek, kar pa nikakor ne more iti v škodo delavca. Navedeno v bistvu izhaja tudi iz pojasnila Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 13.1.2004 (priloga A/5).

Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na pomanjkljivost v izpodbijani sodbi, saj je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka odpravilo zgolj dokončno odločbo toženca št. P-967.743 z dne 22.9.2004. Ker je glede na tak izrek v veljavi še vedno ostala prvostopenjska odločba, s katero je bilo odločeno o odmeri predčasne pokojnine, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odpravilo tudi prvostopenjsko odločbo, opr. št. 15 0967743 z dne 5.7.2004 in sicer v delu, ki se nanaša na odmero pokojnine, kajti v nasprotnem primeru bi obstajali dve odločbi, saj je prvostopenjsko sodišče tožencu naložilo, da v roku 30 dni izda novo odločbo o odmeri pokojnine.

Pritožbeno sodišče je nadalje odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo, kajti po stališču pritožbenega sodišča omenjeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev v pritožbenem postopku (155. člen ZPP).