VDSS sodba Psp 312/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. 02061-298/2005-06 z dne 23.5.2005 ter, da se mu dodeli izredna denarna pomoč in ugotovilo, da je navedena dokončna odločba z dne 23.5.2005 pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se s sodbo ne strinja, saj že sedem mesecev ni prejel redne socialne pomoči. Poudarja, da je želodčni bolnik in da ne drži, da živi v izvenzakonski skupnosti z M.D.. Njeni prejemki se ne uporabljajo za namene, za katere bi morala poskrbeti socialna služba. Sama je invalidska upokojenka z obolenjem, zaradi katerega ima večje potrebe in izdatke.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V predmetni zadevi gre za spor v zvezi z dodelitvijo izredne denarne socialne pomoči. Predmet presoje pa je dokončna odločba toženca št. 02061-298/2005-06 z dne 23.5.2005, v zvezi z odločbo Centra za socialno delo T. št. 020-60-552-66-2005-JM z dne 20.4.2005, s katero je zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev izredne denarne socialne pomoči.

Pravna podlaga v sporni zadevi je Zakon o socialnem varstvu (Ur. l. RS št. 54/92 s spremembami, v nadaljevanju ZSV). Po 31. b členu citiranega zakona se lahko izredna denarna socialna pomoč dodeli samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne pomoči, če se ugotovi, da se je samska oseba oziroma družina iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Ta denarna dajatev se v skladu z 2. odstavkom iste določbe dodeli glede na potrebe samske osebe oziroma družine v obliki enkratne izredne pomoči, kadar gre za trenutno materialno ogroženost ali v obliki izredne pomoči, če se ugotovi, da gre za materialno ogroženost, ki bo trajala več kot dva meseca. Višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov (2. alinea 2. odstavka 31. b člena oziroma 3. odstavek 31. b člena ZSV).

Glede na citirane določbe ZSV je priznanje enkratne izredne pomoči oziroma izredne denarne pomoči pogojeno z obstojem stanja oziroma situacije, zaradi katerega je samska oseba oziroma družina materialno ogrožena, ker trenutno, začasna sredstva, s katerim razpolaga, ne bi zadoščala niti za preživetje, če bi reševala situacijo, do katere je prišlo zaradi nenadnega, nepričakovanega dogodka ali do nujno potrebnih večjih izdatkov. Namen enkratne izredne pomoči je v premostitvi trenutne materialne ogroženosti oziroma namen izredne pomoči v odpravljanju materialne ogroženosti, ki bo trajala več kot dva meseca. Vse navedene okoliščine, od situacije, v kateri se je samska oseba oziroma družina znašla in njena materialna ogroženost, ki je odvisna tudi od potreb upravičencev, se ugotavlja za vsak konkreten primer posebej in sicer na podlagi predloženih dokazov ali vsaj izkazanih okoliščinah.

Tako sta toženec, kot tudi sodišče, v tem socialnem sporu dolžna presojati zahtevo za priznanje izredne denarne socialne pomoči ob upoštevanju podatkov, ki jih je posredoval tožnik v zahtevi, vloženi dne 4.4.2005 v povezavi z določbami ZSV. Glede na izpolnjeno zahtevo in podatke ter predložene dokaze, sta po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pravilno zaključila, da tožnik ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči. Kot je povzelo že sodišče prve stopnje, je tožnik v vlogi z dne 4.4.2005 navedel, da je brez materialnih sredstev za položnice, za nakup mlečnih izdelkov, oblačil, denar pa bi potreboval tudi za nakup očal v višini 78.120,00 SIT, ni pa dokazal ali vsaj izkazal, da imata z izvenzakonsko partnerko za vse navedeno takšne izredne stroške, ki jih zaradi nizkih dohodkov ne bi mogla pokriti, ne da ne bi bilo ogroženo njuno preživljanje. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo tožnikovo vlogo (priloga B2) in štelo M.D. kot družinskega člana iz 1. alinee 1. odstavka 26. člena ZSV, po katerem se v družino šteje tudi zakonec oziroma oseba, ki živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarne socialne pomoči, najmanj eno leto v življenjski skupnosti, ki je po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Tožnik je namreč v citirani vlogi sam navedel, da je M.D. njegova izvenzakonska partnerka, s katero živi skupaj že dve leti. Tožnik je sicer nato v pritožbenem upravnem postopku status M.D. zanikal in zahteval, da se njeni dohodki pri ugotavljanju upravičenosti do izredne denarne socialne pomoči ne upoštevajo, česar pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Tožnik namreč nasprotnih dokazov ni predložil, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje in enako ne v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje je razen tožnikove socialne pomoči v višini minimalnega dohodka, zato utemeljeno upoštevalo tudi dohodke M.D., ki jih je prejela v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge ter zaključilo, da zaradi preseganja cenzusa minimalnega dohodka, ni podana materialna ogroženost. Razen tega tožnik tekom postopka tudi ni dokazal ali vsaj izkazal, da bi šlo pri njem za kakšno izjemno okoliščino, ki bi nastopila brez vzrokov na njegovi strani.

Neutemeljeno je pavšalno vztrajanje pritožbe, da med tožnikom in M.D. ne gre za izvenzakonsko skupnost, po drugi strani pa navaja, kakšne izdatke ima M.D. zaradi svoje bolezni, kar prvič navaja šele v pritožbi, zaradi česar takšne navedbe že glede na določbo 337. člena ZPP niso upoštevne. Po določbi 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena tega zakona. Na takšne razloge se tožnik niti ne sklicuje in tudi sicer bi bilo v zvezi z večjimi izdatki, ki nastajajo M.D. zaradi njenega obolenja, potrebno predložiti določene dokaze in torej izkazati okoliščine, ki zahtevajo takšne večje izdatke, zaradi katerih bi bila s tožnikom materialno ogrožena. Ker je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 23.5.2005, na podlagi dejanskega stanja do izdaje navedene odločbe, se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da tožnik že sedem mesecev ni prejel redne socialne pomoči.

Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.