VSRS Sodba I Ips 177/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega S.S. z uvodoma navedeno sodbo oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je dejansko stanje ugotovilo drugače kot prvostopenjsko sodišče, zato je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo štirih let. Drugostopenjsko sodišče je obtožencu naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Vrhovno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, potrdilo sodbo drugostopenjskega sodišča in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlagal, da „Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti“.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar predlaga njeno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je izjavil, da se z odgovorom ne strinja in vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da so navedbe Vrhovnega sodišča o absolutni nemožnosti razpolaganja zmerno duševno prizadetih oseb s svojo spolno integriteto in o tem, da privolitev oškodovanca nima pomena za kazenskopravno presojo teh dejanj, zgrešene in ne temeljijo na dokazljivih dejstvih. Zagovornik meni, da lahko za kaznivo dejanje po prvem odstavku 182. člena KZ odgovarja le storilec, ki zlorabi duševno bolezen, začasno duševno motnjo ali hujšo duševno zaostalost, ne pa kdor občuje z osebo s takimi lastnostmi. Po oceni zagovornika sta sodišči zanemarili oškodovankin spolni nagon, ki naj bi bil v času storitve kaznivega dejanja na ravni triindvajsetletnega dekleta, ne pa na ravni šest do devetletnega otroka. Zagovornik je mnenja, da oškodovankina nesposobnost razumeti spolne odnose še ne pomeni, da nima naravnega spolnega nagona in da si spolnih odnosov ne želi. Nadalje zagovornik nasprotuje navedbi sodišča, da je oškodovanko potrebno razvrstiti v kategorijo, ki po stari kvalifikaciji ustreza stopnji imbecilnosti. Odnos med oškodovanko in obsojencem je po stališču zagovornika temeljil na medsebojni simpatiji in obojestranski všečnosti. Zagovornik še navaja, da pri obsojencu ni bil podan direktni naklep za storitev očitanega kaznivega dejanja. Obsojenec ni vedel, da je oškodovanka duševno zaostala in da druženje z njo pomeni celo kaznivo dejanje. Na Kosovu, od koder prihaja obsojenec, so takšne osebe zaprte v posebnih ustanovah. Sodišče je po mnenju zagovornika zanemarilo izpovedbe oškodovankinega očeta ter priče J.R., da je včasih težko oceniti, da oškodovanka ni normalna in da odstopanj od normale pri oškodovanki vizualno ni opaziti. Izvedencu pa sodišče ne bi smelo verjeti, ker je strokovnjak na tem področju in že iz tega razloga opazi, da oškodovanka ni normalna.

6Vložnik zahteve z navedbami, da pri obsojencu ni bil podan direktni naklep za storitev kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 182. člena KZ, da obsojenec ni vedel, da je oškodovanka na intelektualni ravni otroka in da pri oškodovanki ni podana duševna motnja, kot je bila ugotovljena s pomočjo izvedenca, ne uveljavlja kršitev kazenskega zakona, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam Višjega sodišča v Ljubljani. Slednje je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da oškodovanka sodi med osebe z zmerno duševno manj razvitostjo oziroma po stari klasifikaciji spada med imbecile. Nadalje je višje sodišče izključilo možnost, da bi bil obsojenec lahko v dejanski zmoti glede oškodovankine duševne zaostalosti (sodba, stran 6 in 7), saj je bil o takem stanju oškodovanke opozorjen s strani njegovega delovodje in vodje knjigoveznice, v kateri je oškodovanka zaposlena, J.R. Vrhovno sodišče je že v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je oškodovankin spolni nagon nerelevantna okoliščina, obširno je obrazložilo tudi oškodovankino zmožnost spolne samoodločbe, prav tako je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 381/2005 z dne 6.4.2006 glede odpora oškodovanca in njegove želje po spolnosti obrazložilo, da se za obstoj kaznivega dejanja iz prvega odstavka 182. člena KZ ne zahteva oškodovančev odpor oziroma upiranje, prav tako ga ne izključuje njegov pristanek na spolno občevanje ali druga spolna dejanja. Vložnik zahteve z navajanjem, da zaključek Vrhovnega sodišča o absolutni nezmožnosti zmerno duševno prizadetih oseb razpolagati s svojo spolno integriteto ne temelji na „pravno relevantnih oziroma dokazljivih dejstvih“, ostaja zgolj na ravni neobrazložene trditve, zato se do tega očitka ni moč opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato vložnik z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam sodišča in podajanjem lastnih ocen dejanskega stanja ne more biti uspešen. Vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja tudi z nasprotovanjem dokazni oceni sodišč glede izpovedb prič in izvedeniškega mnenja ter podajanjem lastnih zaključkov glede teh dokazov. Končno pa je že iz samega besedila določbe prvega odstavka 182. člena KZ razvidno, da je kaznivo storitveno ravnanje storilca tega kaznivega dejanja, torej spolno občevanje ali drugo spolno dejanje z osebo, ki je duševno bolna, ima začasno duševno motnjo, je hujše duševno zaostala, slabotna ali v kakšnem drugačnem stanju, zaradi katerega se ne more upirati, storilec pa za storitev kaznivega dejanja takšno stanje osebe zlorabi. Vložnikove navedbe tako nasprotujejo že samemu besedilu kazenskega zakona, zaradi česar vložnik s takim ugovorom ne more uspeti. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

7V zahtevi vložnik uveljavlja tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar te kršitve ni v ničemer obrazložil. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vložnik mora ne le navesti kršitev zakona, ki jo uveljavlja, ampak jo mora tudi obrazložiti. V obravnavani zadevi vložnik zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka konkretiziral, zato Vrhovno sodišče te kršitve ni moglo preizkusiti

C.

8Glede na povedano je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno.

9Obsojenec je sicer oče devetih otrok, od katerih dva še nista polnoletna, vendar je lastnik osebnega vozila in nepremičnine, je zaposlen in prejema plačilo, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.