VSRS Sklep X Ips 216/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka po odvetnici dne 19. 5. 2009 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ter priglaša stroške postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 1. 2007. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 27. 8. 2007, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A., rojena B., dne ... 1893 v Mariboru, od 28. 8. 1945 ni štela za jugoslovansko državljanko.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6V obravnavani zadevi je za odločitev bistveno vprašanje, ali je imela A.A. glede na določbo prvega odstavka 35. člena ZDrž jugoslovansko državljanstvo na dan 28. 8. 1945. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo v pravnomočno končanem sodnem postopku ugotovljeno, da je bila upravičenka že leta 1934 izbrisana iz domovinske kartoteke občine ..., ker je pridobila pristojnost v kraju ..., okraj ... v Avstriji, in ji je s tem na podlagi določil Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS (paragraf 3), ki je določal, da je pogoj za državljanstvo domovinska pristojnost na območju kraljevine, prenehalo državljanstvo Kraljevine Jugoslavije.

7Revidentka kot pomembno pravno vprašanje najprej na splošni in načelni ravni izpostavlja vprašanje „državljanstva zatrjevane upravičenke ter vprašanje izgube tega državljanstva.“ Po presoji Vrhovnega sodišča s tako izpostavljenim načelnim vprašanjem revidentka glede na ustaljeno upravnosodno prakso in ob primerni uporabi določbe četrtega odstavka 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni zadostila standardu pomembnega pravnega vprašanja, kot se je izoblikoval v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8V nadaljevanju revidentka zatrjuje, da so v obravnavani zadevi pomembna naslednja pravna vprašanja: ali je dopustno, da upravno sodišče zavrne tožbo, če so v upravnem spisu dokazi, da gre za nične odločbe upravnega organa I. in II. stopnje; ali je dopustno, da upravno sodišče v tem upravnem sporu odloči brez glavne obravnave kljub temu, da je tožeča stranka le-to izrecno zahtevala; ter ali je dopustno v upravnem sporu prikrajšati tožnico za pravico do sodelovanja na naroku. Tudi navedena vprašanja po presoji Vrhovnega sodišča niso pomembna pravna vprašanja, saj gre za vprašanja postopkovne narave, ki so zakonsko urejena in je njihova uporaba jasna že na podlagi jezikovne razlage zakonskega besedila (59. člen ZUS-1, 37. člen ZUS-1, 54. člen ZUS-1) oziroma gre za razlago instituta, ki v teoriji in praksi ne sproža dilem.

9Končno revidentka izpostavlja še vprašanje državljanstva državljana SHS, ki je sklenil zakonsko zvezo z avstrijskim državljanom. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje in pred njim upravnih organov, da je zatrjevana upravičenka izgubila jugoslovansko državljanstvo že leta 1934, saj je bila izbrisana iz domovinske kartoteke občine ..., (ker je dobila pristojnost v ..., okraj ... v Avstriji), v obravnavanem primeru vprašanje, ali je izgubila jugoslovansko državljanstvo šele v letu 1938, ko se je poročila z avstrijskim državljanom (ob ugotovitvi upravnih organov, da v postopku ni bilo dokazano, da bi si jugoslovansko državljanstvo pridržala z ženitno pogodbo oziroma da bi o tem podala izjavo po paragrafu 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS), ni odločilno v tej zadevi. Glede na to, da navedeno vprašanje ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve, tudi tega vprašanja ni mogoče šteti za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ob tem pa Vrhovno sodišče še dodaja, da glede vprašanja izgube jugoslovanskega državljanstva državljana Kraljevine SHS s sklenitvijo zakonske zveze s tujim državljanom obstaja obsežna ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča in ustavnosodna praksa (X Ips 1549/2006 z dne 28. 11. 2007, U 658/1994 z dne 17. 1. 1996, I Up 746/2001 z dne 16. 12. 2004, Up-244/05 z dne 17. 3. 2006).

10Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka z zatrjevanjem, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, ker je od odločitve v obravnavani zadevi odvisna odločitev sodišča v denacionalizacijskem postopku, trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Navedbe revidentke se namreč nanašajo le na hude posledice, ki bi revidentki posledično lahko nastale v drugem postopku, to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku ugotovitve državljanstva. Zatrjevanje povezanosti konkretnega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. V obravnavanem primeru bi revidentka morala navesti in izkazati, katere konkretne posledice so zanjo nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Ker revidentka zelo hudih posledic ni izkazala, revizija po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

11Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

12Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.