VSL sodba II Cp 1190/2009

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj sodišče toženi stranki naloži plačilo 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov s pripadki, ter tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo istega zneska z zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 do 31.12.2006 od zneska 800.000,00 SIT, od 1.1.2007 dalje pa od zneska 3.338,34 EUR. Posledično je tožniku naložilo v plačilo 555,84 EUR pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki.

V pritožbi proti sodbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo 5. člena Ustave RS (URS), ki državo zavezuje, da varuje človekove pravice in temeljne svoboščine in s tem tudi k aktivnemu ravnanju, s katerim ustvarja možnosti za čim učinkovitejše uresničevanje človekovih pravic. Obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi iz načel pravne države (2. člen URS). Iz navedenega izhaja obveznost države, da zagotovi pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države je v obravnavanem primeru objektivna. To izhaja iz več odločb Ustavnega sodišča RS, sodb Evropskega sodišča in Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Določbe slednjega o objektivni odgovornosti bi se lahko uporabile po pravilih o analogiji. Toženka je sama kriva, če pred 1. 1. 2007 ni imela ustrezne zakonodaje, ki bi urejala varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, zato to dejstvo tožniku ne more biti v škodo. Kar se tiče uporabe Obligacijskega zakonika (OZ), pa pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Toženka bi morala dokazati, da je bila varovana pravica do sojenja v razumnem roku in da ima pravdna stranka v Republiki Sloveniji na voljo učinkovito pravno sredstvo. To pa ji ni uspelo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj pravna praznina v slovenski zakonodaji ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi kršitve temeljnih pravic, ki jih določa tako Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) kot tudi URS. Opozarja, da tudi v slovenski sodni praksi obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi URS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišče prve stopnje je povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi pisne izjave odvetnice M. P. zaključilo, da je bila podana zahteva vsem sodnikom, ki so sodili v „F“ zadevah, da z obravnavanjem posameznih tožb počakajo. Iz izjave odvetnice dejansko izhaja, da se zadeve sploh ne spominja več. Noben od zakonov, ki jih je dolžno uporabljati delovno sodišče, ne predvideva možnosti, da se na podlagi dogovora s sodnikom počaka z odločanjem. Sodišče je torej kršilo postopkovna določila in tudi sklicevanje na korist strank tega nedopustnega dejanja ne spremeni v dovoljenega, torej je Delovno in socialno sodišče v K. (DSS) ravnalo protipravno. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do sklicevanja tožeče stranke na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3460/2008, s katero je bilo v sorodnem primeru tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodni red (SR) v 166. členu ureja samo način dodeljevanja množičnih sporov sodnikom, ničesar pa v zvezi s čakanjem na rešitev vzročnega primera, zato je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na navedeno določbo materialnopravno zmotno. V času, ko je tekel sporni postopek, ni bilo pravne podlage za kakršnokoli čakanje na rešitev vzorčnega primera. V spisu DSS Kranj po tožbi tožnika ni prošnje za odlog obravnavanja, sodišče pa kljub temu v postopku ni storilo ničesar. Tudi ustreznega sklepa o prekinitvi postopka ni sprejelo. Po judikaturi evropskega sodišča in EKČP ni potrebno izkazati konkretnega nastanka nepremoženjske škode, ampak zadostuje že zgolj dejstvo, da je tožnik nerazumno dolgo čakal na zaključek sodnega postopka. Sicer pa tudi trditvena podlaga, da je več let živel pod pretnjo negotovosti sodnega postopka, povsem zadostuje. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj ustava in mednarodne pogodbe niso uporabljive neposredno. Ob pravilni uporabi materialnega prava – URS in EKČP, je vprašljiva le še višina odškodnine, ki pripada tožniku. Glede tega vprašanja pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča, skladno z njo pa je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi kršitve pravic do sojenja v razumnem roku, do učinkovitega pravnega sredstva in zaradi kršitve enakosti pred zakonom, ki jih zagotavljajo določila 1. odstavka 23. člena, 25. člena in 14. člena URS ter določila 1. odstavka 6. člena in 13. člena EKČP (Ur. l. RS – MP, št. 7/1994). Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na 26. člen URS ter ugotavljalo, ali so podani vsi elementi civilnega delikta. Po ugotovitvah, da DSS v Kranju v postopku po tožbi tožnika, ki se je vodila pod opr. št. Pd 829/98, ni ravnalo protipravno in da tožnik ni izkazal nastanka pravno priznane škode zaradi kršitve pravic osebnosti, je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek.

Ni dvoma, da ima po 1. odstavku 26. člena URS vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ne gre za klasično, temveč posebno vrsto odgovornosti, kot zaščito, ki je je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 387/97). Vendar določbe 26. člena URS ni mogoče neposredno uporabiti, ker opredeljuje samo predpostavke za odškodninsko odgovornost: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa ali nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza. Protipravnost ravnanja v navedeni določbi URS ni natančneje opredeljena, prav tako ni določeno, katera škoda je pravno priznana in kakšna odškodnina gre oškodovancem (prim. pritrdilno ločeno mnenje sodnice M.K. Kramberger k odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-65/05). Kadar določeno pravno razmerje ni urejeno z zakonom, gre za pravno praznino, ki jo je treba zapolniti s pomočjo analogije. Osrednja sestavina analognega sklepanja je merilo podobnosti, ki ga izluščimo iz enega ali več pravnih pravil. O pravni analogiji govorimo, ko iščemo normo ob razlagi določb, s katerimi se izražajo splošna pravna načela v določenem pravnem sistemu (M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna obzorja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998, stran 148). Odgovornost države po 26. členu URS se v bistvenem ujema s primeri, ki jih urejajo splošna odškodninska pravila OZ. Zato je prvo sodišče pravilno analogno uporabilo določbe tega zakona.

Predmetna tožba je bila vložena 15.7.2006, ko je bil sicer že sprejet in dne 12.5.2006 objavljen ZVPSBNO (Ur. l. RS, št. 49/06). Navedeni zakon pa v končnih določbah določa začetek svoje veljavnosti s 1.1.2007. Glede zadev, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do pričetka uporabe zakona že prenehala, pa je glede na določilo 25. člena ZVPSBNO uporaba tega zakona mogoča, če je stranka predhodno vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Tožnik ni niti zatrjeval, da je takšno zahtevo vložil. Prav tako ni mogoče analogno uporabiti določb zakona, ki ob nastanku spornega razmerja še ni veljal (prepoved retroaktivne uporabe zakonov).

Tožnik zahteva odškodnino tudi neposredno na podlagi 41. člena EKČP in predlaga, da se mu odškodnina prisodi z upoštevanjem judikature Evropskega sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega, da določbe EKČP, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso dovolj vsebinsko specificirane, da bi jih lahko neposredno uporabilo. Pritožbeni očitek, da je odločitev prvostopnega sodišča v tem delu neobrazložena, je povsem neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je o tem navedlo jasne in izčrpne razloge na 9 in 10 strani izpodbijane sodbe. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, v nadaljevanju ZPP) torej ni.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno analogno uporabilo določbe OZ in je pravilno odločilo, da bi moral tožnik po 179. členu OZ dokazati protipravno ravnanje tožene stranke in obstoj duševnih bolečin kot oblike pravno priznane škode. Tudi pravil o dokaznem bremenu ni kršilo. Pravilno je torej uporabilo materialno pravo in glede na materialnopravna izhodišča tudi popolno ugotovilo odločilna dejstva, ob tem pa svoje zaključke logično, izčrpno in prepričljivo obrazložilo.

Glede na podano trditveno podlago in izvedene dokaze, zlasti glede na podatke spisa o postopku, zaradi katerega je tožnik uveljavljal kršitev pravic, in glede na pisno izjavo priče M. P., je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da ni izkazan obstoj škodljivega oziroma nedopustnega ravnanja sodišča.

Pravno odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih tudi pritožba ne izpodbija, so naslednja: pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Oddelek v Kranju je na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča, ker je tožnik vložil tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, tekel postopek od 8.12.1998 (dan vložitve tožbe) do 4.8.2003, ko je bila sklenjena sodna poravnava, pri čemer sodišče med postopkom ni izdalo sklepa o prekinitvi. Slednjega bi sicer moralo izdati, ker je vodilo vzorčni postopek o podobnih primerih, čakalo pa je tudi na odločitev Ustavnega sodišča (o ustavnosti za odločitev o tožbenem zahtevku relevantne določbe Zakona o jamstvenem skladu RS). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da dejstvo, da sklep o prekinitvi postopka ni bil izdan, ne predstavlja kršitve tožnikove pravice do učinkovitega pravnega sredstva in z razlogi za tako stališče, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo na koncu 12 in na začetku 13 strani izpodbijane sodbe. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da je prošnjo za odlog z obravnavanjem zadeve podala tožnikova takratna pooblaščenka odvetnica M. P., tožnik sam pa se za zadevo ni zanimal, zato sodišče ni ravnalo samovoljno in nedopustno, ko je odložilo obravnavanje zadeve.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, češ da se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na 166. člen SR. Pri obrazložitvi, da je bila odločitev DSS, da prednostno obravnava štiri vzorčne primere pravilna (racionalna in v skladu z načelom ekonomičnosti postopka), se je namreč sklicevalo na določbo 2. odstavka 159. člena SR (gl. 2. odstavek na 13. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Ta pa sodniku pri določitvi vrstnega reda obravnavanja zadev omogoča, da poleg časa pripada zadeve na sodišče, upošteva tudi vrsto, naravo in pomen zadeve. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno poudarilo, da so, čeprav reševanje vzorčnih primerov v tistem času še ni urejala zakonodaja, sodišča postopala na tak način. V konkretni zadevi gre zaradi specifičnih okoliščin za primer, ki je terjal oziroma vsaj opravičeval, da je sodišče daljši čas čakalo z obravnavanjem tožnikove tožbe (in še cca 140 drugih zadev). Te okoliščine so: veliko število identičnih zadev, spreminjajoča se zakonodaja na področju pravic delavcev insolvenčnih družb, na II. In III. stopnji sojenja potrjeno za tožnika in njegove sodelavce v F.-u neugodna sodna praksa, da jim ob stečaju družbe ne gre odpravnina. Odločitev sodišča je bila smotrna in sprejeta tudi zaradi varnosti in v korist strank ter ji ni mogoče očitati samovolje. Očitno je Zakon o jamstvenem skladu terjal razlago zaradi pravilne uporabe, saj so ga vsa redna sodišča razlagala drugače, kot ga je po odločitvi Ustavnega sodišča treba razlagati. Da ima pravilnost odločitve prednost pred hitrostjo odločitve, izhaja tudi iz z Zakonom o ustavnem sodišču predvidene možnosti, da sodišče prekine sodni postopek, če začne postopek za oceno ustavnosti zakona, ki ga mora uporabiti. Cilj pravnega varstva je materialno pravno pravilna in pravična odločitev in ne rešitev zadeve, ne glede na izid postopka.

Ob obrazloženem tožniku tudi ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja pred zakonom. Namen s SR predpisanega vrstnega reda obravnavanja zadev je zagotovitev pravnega varstva vsem v primerljivih časovnih okvirih. V tožnikovem delovnem sporu sodišče procesnih dejanj res več let (skoraj pet) ni izvajalo. Vendar pa so se pravna vprašanja kljub temu reševala: v vzorčnih primerih na treh stopnjah ter na Ustavnem sodišču. Z vidika namena pravne norme gledano, zato SR vsebinsko ni bil kršen.

Pritožbena trditev, da pooblaščenec tožnika ni zahteval nobenega odloga obravnavanja zadeve, je protispisna. Iz povsem jasne izjave priče M. P., ki jo je prvostopenjsko sodišče po mnenju pritožbenega pravilno ocenilo kot verodostojno, nedvoumno izhaja, da je kot pooblaščenka delavcev F., ki so vložili tožbe na DSS Kranj, zaprosila vse sodnike, katerim so bile zadeve dodeljene v delo, da počakajo z obravnavanjem zadev. Res je sicer, da se pooblaščenka sedaj posameznih zadev in povsem konkretnih posameznih dogodkov ne spominja več. Spominja pa se zadeve kot celote. Zato so pritožbena izvajanja o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi upoštevanja izjave M. P. neutemeljena.

Tožeči stranki tako ni uspelo izkazati predpostavke odškodninskega delikta – protipravnosti ravnanja tožene stranke. Za obstoj civilnega delikta pa morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi temeljni elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke in je torej odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna že zaradi neizkazane protipravnosti.

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega, da tožniku ni uspelo izkazati tudi obstoja pravno priznane škode. Sodišče je upoštevalo trditveno podlago tožnika, ki jo ponavlja tudi v pritožbi. Vendar pa ne gre prezreti izpovedbe tožnika, ki jo je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo in dokazno ocenilo (8. člen ZPP) na 13. in 14. strani izpodbijane sodbe. Iz te izhaja, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi finančne stiske, v kateri se je znašel po stečaju F., ne pa zaradi same dolgotrajnosti postopka. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča, zakaj šteje, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede obstoja pravno priznane škode.

V zvezi s sklicevanjem pritožbe na primere, v katerih je bila v naši sodni praksi dosojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, je potrebno poudariti, da je v zadevah, v katerih je bila dosojena odškodnina, pa ni moč uporabiti ZVPSBNO, tožeči stranki uspelo dokazati predpostavke odškodninske odgovornosti, za katere nosi dokazno breme. Edina pritožbenemu sodišču znana izjema je zadeva, na katero se sklicuje tudi tožnik, to je sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3460/2008. Gre za osamljen primer v sodni praksi, ki glede na veliko število drugih primerov, ko so bili tovrstni tožbeni zahtevki za plačilo odškodnine pravnomočno zavrnjeni, ne utemeljuje spremembe sodne prakse, niti ne zahteva od sodišč, da bi v vseh tovrstnih primerih še dodatno obrazlagala, zakaj je njihovo stališče drugačno. To velja tudi za očitek prvostopenjskemu sodišču, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se kljub sklicevanju tožeče stranke na omenjeno odločbo, do teh navedb ni opredelilo. Sodišče je jasno in izčrpno obrazložilo razloge za svojo odločitev v konkretni zadevi, torej se sodba da preizkusiti, in zato s tem, ko se ni opredelilo do neke druge zadeve, ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka.

V zvezi s pritožbenim stališčem, da pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme biti razlog zaradi katerega tožnik ne bi bil upravičen do povračila škode zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je tožnikov zahtevek zavrnjen zaradi nedokazanosti predpostavk odškodninske odgovornosti, ne pa zaradi pravne praznine. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja odškodnino zaradi kršitve ustavnih pravic, ne pa odškodnine zaradi opustitve (ustrezne) zakonske ureditve pravičnega zadoščenja v primerih, ko je kršitev ustavne pravice iz 23. člena URS (oziroma konvencijske pravice iz 1. odstavka 6. člena EKČP) že prenehala, na kar se smiselno sklicuje v pritožbi. Država je kot zakonodajalec in ustavodajalec za neizpolnitev ustavnih in konvencijskih obljub lahko tudi odškodninsko odgovorna. Tudi v tem primeru ima prizadeta oseba pravico zahtevati povrnitev škode po 26. členu URS (prim. sodbo VS RS II Ips 344/2004), vendar mora tožeča stranka za uveljavitev tovrstne odškodninske obveznosti države v skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) podati ustrezno trditveno podlago. V konkretnem primeru pa tožnik trditev v smeri toženkine nedopustne opustitve zakonodajne aktivnosti glede ureditve pravičnega zadoščenja v postopku na prvi stopnji ni podal.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.