VSRS Sodba I Ips 245/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II K 103/2006 z dne 3.6.2008 obsojenega Z.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst prometa po tretjem in prvem odstavku 326. člena KZ ter mu izreklo kazen dve leti zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 500 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. I Kp 1107/2008 z dne 15.4.2009 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 25. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču pravnomočna sodba nima pomanjkljivosti, povezanih z obrazložitvijo obsojenčevega krivdnega odnosa, med tem ko navedbe v ostalem obsegu pomenijo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

5Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja:

bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker

sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o obsojenčevem subjektivnem odnosu do posledic kaznivega dejanja, to je do smrti dveh oseb, kakor tudi ne do hudih telesnih poškodb J.D. in A.K.;

izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu in sicer o tem, ali sta osebi, ki sta umrli oziroma osebi, ki sta dobili hude telesne poškodbe, bili pripeti z varnostnim pasom ali ne;

v sodbi pritožbenega sodišča obstaja očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami o obstoju „odstavnega pasu“;

sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov, na podlagi katerih dokazov sklepata na obsojenčevo utrujenost in ker

je nejasen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je obsojenec zavedal, da lahko zaradi njegove utrujenosti pride do prometne nesreče s prepovedanimi posledicami. V tem pogledu je tudi zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da je obsojenec pristal na to, da lahko zaspi med vožnjo, čeprav o tem ni bil izveden noben dokaz;

bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 23. členom Ustave Republike Slovenije, ker je sodišče prve stopnje obravnavano prometno nesrečo utemeljevalo s tem, da je obsojenec med vožnjo zadremal, med tem ko iz obtožnega akta in tenorja pravnomočne sodbe izhaja, da se obsojencu ne očita, da bi med vožnjo zadremal, temveč samo, da avtobus ni vozil v takšni oddaljenosti od desnega roba vozišča, da bi se promet varno in tekoče odvijal. Podrejeno pa v tem delu očita prvostopenjski sodbi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek nasprotuje razlogom sodbe;

kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v zvezi z obsojenčevim počutjem in nesposobnostjo za vožnjo uveljavlja pritožba.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec „zadremal“ za volanom in zaradi tega ni vozil na takšni oddaljenosti od desnega roba vozišča, da bi se promet lahko varno in tekoče odvijal. V posledici tega je prišlo do vožnje izven vozišča in do prevrnitve avtobusa. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče glede na vsa odločilna dejstva, ki jih je razjasnilo z izvedenimi dokazi, sklepalo, da je obsojenec s kršitvijo tretjega odstavka 21. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur. l. RS, št. 30/98) iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo. Zaradi take protipredpisne vožnje sta potnici S.K. in U.T. dobili hude telesne poškodbe, zaradi katerih sta kraju na nesreče umrli, J.D. in A.K. sta dobila hudi telesni poškodbi, ostalih 26 potnikov pa lahke telesne poškodbe. Na podlagi mnenja dr. K.D. in obsojenčevih dolgoletnih vozniških izkušenj je sodišče prve stopnje sklepalo, da se je zavedal utrujenosti in da lahko zaradi tega povzroči prometno nesrečo z navedenimi posledicami, vendar je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala, saj se je približeval počivališču L., na katerem je bil predviden počitek in menjava voznikov. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje obsega ob upoštevanju vseh ostalih dejstev, povezanih z obsojenčevim ravnanjem in potekom vožnje avtobusa, v katerem se je nahajalo večje število potnikov, tudi presojo njegovega subjektivnega odnosa, to je njegove zavestne malomarnosti do nastanka hujših posledic. Glede na to in ostale razloge izpodbijane sodbe ni mogoče zaključiti, da ima obrazložitev v tem pogledu take pomanjkljivosti, ki bi omogočale sklepanje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Zahteva tudi nima prav, ko isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja v zvezi z odsotnostjo razlogov v izpodbijani sodbi ob pripetju poškodovancev z varnostnimi pasovi s trditvijo, da ta okoliščina vpliva na ugotovitev, ali je vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in nastalimi posledicami pretrgana ali ne, v vsakem primeru pa gre za okoliščino, ki bi utegnila priti v poštev pri odmeri kazni. Ugotavljanje navedenega dejstva pomeni uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar velja tudi za vprašanje vzročne zveze. Pri tem je treba opozoriti, da vzročno zvezo prekine bodisi poznejše ravnanje drugih oseb, če ima znake kaznivega dejanja in če tako ravnanje drugih oseb vzročno zvezo preusmeri, ali poznejši dogodki ali ravnanja drugih oseb, ki sicer nimajo narave kaznivega dejanja, so pa takšnega pomena, da povsem preusmerijo vzročni potek oziroma povsem odpravijo učinke prvotnega ravnanja. Vzročno zvezo lahko prekinejo tudi elementarni dogodki. Čeprav bi bilo zanesljivo ugotovljeno, da oškodovanci niso bili povezani z varnostnim pasom, ne bi bilo mogoče sklepati na prekinjeno vzročno zvezo, ker do prometne nesreče ni prišlo zaradi tega dejstva, temveč zaradi obsojenčeve vožnje v nasprotju z določbo tretjega odstavka 21. člena ZVCP (enako sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 283/99 z dne 9.5.2002).

8Sodišče druge stopnje je presojo pritožbenih navedb, povezanih z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka obrazložilo (2. in 3. stran drugostopenjske sodbe). V zaključku utemeljitve, ki se nanaša na ugotovljeno krivdno obliko, je navedlo, da bi obsojenec na odstavnem pasu lahko zahteval zamenjavo zaradi utrujenosti, česar ni storil. Zato je pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, da se je zanašal, da bo zdržal do počivališča L., kjer je bila predvidena zamenjava.

9Protispisnost, na katero opozarja zahteva v zvezi s temi razlogi drugostopenjske sodbe, ni podana. Gre za oceno obsojenčevega dolžnostnega ravnanja, h kateremu je bil zavezan glede na ugotovljene dejanske okoliščine in ne za povzemanje vsebine listin, ki bi bilo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Na kritičnem odseku avtomobilske ceste res ni bilo odstavnega pasu, vendar obrazložitve pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati na način, zatrjevan v zahtevi. Kot je razvidno iz ostalih razlogov sodbe, je presoja pritožbenega sodišča izhajala iz okoliščin, povezanih z nastankom obsojenčeve utrujenosti, ki je narekovala zamenjavo voznikov že pred tem in na delu avtomobilske ceste, ki je omogočal takšno ravnanje, ne pa neposredno pred nastankom prometne nesreče.

10Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da sodbi sodišč prve in druge stopnje ne navajata dokazov, na podlagi katerih sklepata na obsojenčevo utrujenost in da zato nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Kot je razvidno iz razlogov prvostopenjske sodbe je sodišče dejstvo, da je obsojenec zaspal, oprlo na njegov zagovor, deloma na izpovedbo priče M.Č. in tudi na izvedensko mnenje izvedencev medicinske in prometne stroke dr. K.D. ter S.Š., pri čemer je upoštevalo dejstvo, da v kritičnih trenutkih obsojenec ni zaviral ali kakorkoli drugače reagiral na potek nesreče. Sklepanje o obsojenčevi utrujenosti je tedaj oprto na navedene dokaze in na okoliščine, ki so ugotovljene z njimi. Sicer pa zahteva z navedbami v tej smeri meri na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je ni mogoče uveljavljati s temi izrednim pravnim sredstvom. V obsegu, v katerem vložnik zahteve očita nejasnost zaključka sodišča prve stopnje, da se je obsojenec zavedal, da lahko zaradi njegove utrujenosti pride do prometne nesreče s prepovedanimi posledicami in da je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da je obsojenec pristal, da lahko zaspi med vožnjo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Očitek prvostopenjski kot tudi drugostopenjski sodbi pomeni glede na vsebino obrazložitve zahteve nestrinjanje s sprejeto oceno dokazov in z njimi ugotovljenih odločilnih dejstev. Zato ne gre za pomanjkljivost v obrazložitvah napadenih sodb.

11Sodišče med ostalim prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete (prvi odstavek 354. člena ZKP). Slednja je kršena, če sodišče obtoženca obsodi za drugo kaznivo dejanje, kot ga je obtožen ali če v obsodilni sodbi spremeni opis dejanja v obtoženčevo škodo. Postopanje sodišča, ki poseže v opis kaznivega dejanja, se presoja glede na vse konkretne okoliščine vsakega posameznega primera.

12V obravnavani zadevi sodišče ni spremenilo opisa kaznivega dejanja, ki ga je vsebovala vložena in na glavni obravnavi spremenjena (v bistvu popravljena) obtožba. V skladu z opisom kaznivega dejanja, povzetim v izrek pravnomočne sodbe, je ugotovilo dejansko stanje in obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja, ki mu je očitano. Zaključilo je, da je obsojenec kršil določbo tretjega odstavka 21. člena ZVCP. Pri tem je sklepalo, da je navedeno določbo kršil, ker je med vožnjo „zadremal“ zaradi utrujenosti. Glede na takšen procesni položaj sodišče v opis kaznivega dejanja in tudi v njegovo pravno opredelitev ni posegalo. Z ugotavljanjem in presojo okoliščine, na katero se je v zagovoru skliceval obsojenec in ki je inicirala protipredpisno vožnjo, sodišče ni prekoračilo obtožbe. Zato na tak zaključek ne more vplivati dejstvo, da ta okoliščina ni bila navedena v obrazložitve obtožnice, saj je bila ugotovljena na glavni obravnavi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (izključenost objektivnih vzrokov za obsojenčevo protipredpisno vožnjo) je odločilna ugotovitev, da je obsojenec zapeljal z vozišča na makadamsko bankino in je v posledici tega prišlo do prevrnitve avtobusa in do nastalih posledic.

13Pritožba obsojenčevega zagovornika je uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem se opira na izvedensko mnenje psihiatra D. deloma v nasprotju s tem mnenjem, o nekaterih odločilnih dejstvih pa sodba naj ne bi imela razlogov. V nadaljevanju je pritožnik navedel, v čem vidi nasprotje med zaključki sodišča prve stopnje in izvedenskim mnenjem in razliko med njegovim pisnim mnenjem ter mnenjem, danim na glavni obravnavi. Menil je, da sodišče ne bi moglo obsojencu očitati utrujenosti, če bi v razloge pravilno povzelo vse odločilne okoliščine. Vsebinsko je mogoče razlagati takšne navedbe kot uveljavljanje zmotne presoje izvedenskega mnenja in ne kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Sicer pa je sodišče druge stopnje odgovorilo na očitke, ki jih je v tej smeri navajala pritožba (2. in deloma 3. stran sodbe sodišča druge stopnje). Iz teh razlogov sledi, da je opravilo presojo pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva. Zato tudi ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 25. členom Ustave.

14Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega Z.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

15Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je odločilo, da je obsojenec ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).