VSRS Sodba II Ips 494/2008

Reviziji se zavrneta.

Tožeča ter tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojni A. J. ne sodijo in se pri izračunavanju nujnega deleža ne upoštevajo naslednji objekti: 70/100 nove stanovanjske hiše M., 56/100 gospodarskega poslopja, 175/1000 svinjakov in 581/1000 hleva s skladiščem. Enako velja za: 98/1000 parc. št. 3329/12, 245/1000 parc. št. 3329/3, 343/1000 parc. št. 3267/14 in 3267/15, vse k.o. ...; za 196/1000 parc. št. 206/28 k.o. ..., in za 126/1000 parc. št. 966/1 in 966/2, 231/1000 parc št. 958, 56/1000 parc. št. 942, 91/1000 parc. št. 898/1 in parc. št. 890/2, vse k.o. ..., ker je vse navedeno premoženje last tožnika. V presežku je tožbeni zahteval zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2Proti tej sodbi so se pritožili: tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) ter vse tri tožene stranke, toda sodišče druge stopnje je njihove pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Proti tej pravnomočni sodbi so tožnik ter prva in druga toženka (v nadaljevanju toženka) pravočasno vložili še revizijo.

4Tožnik uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njegovem sta sodbi sodišč prve in druge stopnje v nasprotju, ker je njun izrek v nasprotju z obrazložitvijo, kar je kršitev 339. člena ZPP. Napada utemeljitev sodbe višjega sodišča, da je bil zapustničin prispevek v zvezi s stavbami predvsem v zemljišču za gradnjo, čeprav trditvene podlage za to ni mogoče najti, ker dispozitiv odločbe ne vsebuje oznake zemljišča. Sodišče je odločalo le o lastnini na stavbah, ni pa upoštevalo solastnine na zemljišču, na katerem stojijo objekti, kljub temu, da je tožnik na naroku 6. 4. 2006 navajal, da stanovanjska hiša stoji na parc. št. 3229/3, ki je po katastrskih izmerah travnik v izmeri 9693 m2. To je po njegovem bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Poleg tega višjemu sodišču očita, da je odločalo brez pravne in dejanske podlage in da bi moralo odločiti, da je tožnik vse objekte zgradil oziroma obnovil le s svojim prispevkom. Pri tem trdi, da je višje sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da je kmetija, ki ni mogla sama živeti, vendarle prinašala zaslužek, ki ga je sodišče upoštevalo pri materinem prispevku. To je v nasprotju z mnenji izvedencev. Sodiščema prve in druge stopnje tudi očita, da nista ocenili izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP. Nekaterih dokazov nista izvedli, npr. zaslišanja mnogih prič in podatkov SPIZ o dohodkih zapustnice, nekaterih dokazov pa nista upoštevali, npr. listin v spisu D 30/95, pisma toženke V. J. z dne 29. 6. 1997, s katerim je toženka priznala, da sta tožnik in žena v svoji hiši, in je zahtevala le delitev predmetov, ki jo krasijo. Poudarja starost zapustnice, ki je bila ob smrti stara 65 let in ni mogla prispevati k razvoju kmetije. Z vsem tem sta sodišči kršili tudi določila 32. člena Zakona o dedovanju, ker nista mogli ugotoviti pomembnih dejstev in sta ob dokazih z izvedenci odločili po prostem preudarku.

5Toženka uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa njuno razveljavitev in zavrženje tožbe. Poudarja, da gre za stvarno- pravni tožbeni zahtevek po 32. členu Zakona o dedovanju, ki pa je nedoločljiv in kot takšen neizvršljiv. Stranka namreč ni vezana na napotitveni sklep do te mere, da ne bi mogla oblikovati ustreznega tožbenega zahtevka. Ne strinja se s tem, da gre za zaščiteno kmetijo in je tožnik njen prevzemnik (saj zapuščinski postopek še ni končan). Ker zgradbe stojijo na zemljišču (fundusu) se ne strinja, da se glede stanovanjske hiše in drugih objektov ne navajajo niti parcelna številka, niti vložek, niti katastrska občina, na katerih stojijo. Tudi pri parcelah se navaja samo parcelna številka in ne tudi vložek, kar ni v skladu z Zakonom o zemljiški knjigi. Ker sodišče navaja, da je tožnik vložil ugotovitveno tožbo, razlaga, da je s tako tožbo mogoče ugotoviti le obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja, ali pristnost oz. ne pristnost kakšne listine, v konkretni zadevi pa tožnik zahteva ugotovitev, da nekaj ne sodi v zapuščino. Pravilno bi moral zahtevati ugotovitev, da je tožnik lastnik... V zvezi z mnenji izvedencev poudarja, da sodišči ugotavljata tožnikova vlaganja, da mu to priznava tudi toženka, sodišči pa trdita, da je šlo za skupna vlaganja tožnika in njegove matere Ane Jordan, čeprav tožnik take trditvene podlage ni dal. Toženka meni, da bi morali sodišči dopolniti mnenja izvedencev, kot je predlagala na glavni obravnavi.

6Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama. Tožnik in toženka sta odgovorila na reviziji. Tožnik poudarja, da gre v pravdi za zaščiteno kmetijo, da ima le on status kmeta in je le on lahko prevzemnik. 32. člen Zakona o dedovanju predvideva vlaganje v tuje premoženje v takšnem obsegu, da to povzroči njegovo povečanje ali vsaj ohranitev. Da je šlo pri gradnji hiše za ustvaritev nove stvari, kaže toženkina izjava z dne 29. 6. 1997, kar pomeni, da je tožnik v soglasju z mamo zgradil hišo s svojimi sredstvi in iz svojega materiala. Zato trdi, da je tožbeni zahtevek usklajen z zakonom, saj tožnik zahteva, da se določeno premoženje ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža. Pri tem je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je zahtevek dovolj natančno določen. Sta pa sodišči napačno ugotovili njegov prispevek in prispevek matere, ki zaradi svojih let in tedanjega načina gradnje ni bila sposobna sodelovati. Tudi toženki sta odgovorili na revizijo in predlagata zavrnitev. Glede parcel, na katerih hiše stojijo, navajata, da je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, sploh pa funkcionalnega zemljišča sedanja zakonodaja ne pozna več. Je pa tožbeni zahtevek nedoločen in nedoločljiv. Sicer pa revizija tožnika izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljeno. Za dokaze, ki niso bili izvedeni, je sodišče druge stopnje pojasnilo razloge. Toženka je nato odgovorila še na odgovor tožnika.

7Reviziji sta bili poslani tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8Reviziji nista utemeljeni.

9Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, torej potem, ko je bila uporabljena ustavno zajamčena pravica do pravnega sredstva. Zato je dovoljena le v tistih primerih, ki jih določa ZPP, ta pa v tretjem odstavku 370. člena ZPP ne dovoljuje revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik sicer trdi, da vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb procesnega prava pred sodiščem prve in druge stopnje, v resnici pa polemizira z dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in jih je dovolj obširno in logično razložilo. Ni res, da ni upoštevalo listin v spisu D 30/95, saj jih je pregledalo in ocenilo, enako pa velja za vse listine v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je logično in dovolj obširno pojasnilo, kakšno dejansko stanje je ugotovilo. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno v celoti sprejelo (osmi odstavek na 2. strani utemeljitve sodbe) in odgovorilo na tožnikovo grajo. Tudi v zvezi z dokazi, ki niso bili izvedeni (zaslišanje prič, poizvedbe pri SPIZ in dodatno dopolnjevanje mnenj in zaslišanje izvedencev), sta tako prvo sodišče, kot drugo, pojasnili, da ne bi doprinesli k boljši razjasnitvi dejanskega stanja in glede na tožbeni zahtevek niso bili potrebni (četrti odstavek na 3. strani prve sodbe), sodišče druge stopnje pa je razloge obširno pojasnilo v drugem odstavku na 3. strani sodbe v zvezi tožnikovo pritožbo. Neresnični očitek sodišču druge stopnje, češ da je ugotovilo drugačno dejansko stanje, ker je po eni strani ugotovilo, da se kmetija ni mogla sama živeti, po drugi strani pa je vendarle prinašala zaslužek, je zlonameren.

10Obe pravdni stranki negodujeta tudi zaradi izreka sodbe, v katerem niso navedeni vsi podatki o parcelah in o tem, v katerem zemljiškoknjižnem vložku so vpisane. Trditev tožnika, češ da je na glavni obravnavi 6. 4. 2006 navajal številko parcele, na kateri stoji sporna hiša, so brez pomena, če tega ni navedel v dopolnitvi tožbenega zahtevka, ki ga je preciziral v vlogi, ki je prispela na sodišče 12. 3. 2007. Bolj pravilno je stališče toženke, češ da tožnik ni bil vezan na napotitveni sklep do te mere, da ne bi mogel ustrezno oblikovati svojega tožbenega zahtevka. Po ustaljeni sodni praksi je napotitev na pravdo pomembna v toliko, da se ne preizkuša pravne koristi za tako tožbo, tožeča stranka pa mora ustrezno oblikovati svoj zahtevek. Za popoln zahtevek bi moral tožnik res navesti vse podatke o spornih nepremičninah, toda glede na naravo tožbenega zahtevka, ki je po 32. členu Zakona o dedovanju (ZD)(3)

v tem, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza prispevku zapustnikovih potomcev k povečanju ali ohranitvi tega premoženja, zadošča, da je tožbeni zahtevek določljiv. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba pravilnost tožbenega zahtevka presojati v okviru drugega odstavka tega člena, po katerem izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža. Ker gre torej za ugotovitveno sodbo, pri kateri izvršljivost ne pride v poštev, bo posledice morebitnih nejasnosti trpel tožnik v zapuščinskem postopku.

11Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali iz tožnikovega prispevka k povečanju materinega premoženja. Tožnik, ki je živel s svojo družino z zapustnico, je prispeval s svojim delom in zaslužkom k povečanju premoženja, kar mu priznavajo tudi toženke. Sporna je bila le višina prispevka in sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali prispevek matere-zapustnice in sina-tožnika. Mati je vložila osnovna sredstva, je aktivno sodelovala pri delu na kmetiji in odločala o njej, poleg tega pa je še gospodinjila, skrbela za tožnikovo družino ter sodelovala pri vodenju tožnikove trgovske dejavnosti. Tožnik, ki je bil ob očetovi smrti star 24 let in je končal kmetijsko šolo, se je vključeval, ko je šlo za odločanje o kmetijsko-ekonomskih ukrepih, tako da je bil v času materine smrti že resnični gospodar kmetije, ki je dotlej in pozneje ustrezno vlagal vanjo svoje delo in sredstva.

12Ker se tako izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeni reviziji. Na podlagi 165. člena in prvega in drugega odstavka 154. člena je odločilo tudi o pravdnih stroških. Ker nobena od revizij ni bila uspešna in odgovori niso bili potrebni, naj pravdni stranka krijeta vsaka svoje stroške v zvezi z revizijo.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008

Op. št. (3): Uradni list SRS, št.15/1976-67/2001