VSRS Sodba X Ips 1274/2005

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 8. 2002, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz terjatev dolžnika z dne 17. 12. 2001. S slednjim je Davčni urad Hrastnik uvedel zoper dolžnico (Z.Z.) prisilno izterjavo neporavnanih obveznosti (ki na dan 23. 2. 1999 znašajo 931.000,00 SIT: glavnica 930.000,00 SIT, stroški za sklep o prisilni izterjavi 1.000,00 SIT, in izvirajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 24. 2. 1999) iz terjatev dolžnice, ki jih ima do tožnika (A.A.) in ki izhajajo iz terjatev po prodajni pogodbi z dne 28. 1. 1999 med A.A. kot prodajalcem in B.B. ter C.C. kot kupcema na podlagi 40., 53 in 88. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP.

2Sodišče prve stopnje v sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa ter dodaja, da je med strankama sporno, ali iz naslova prodajne pogodbe z dne 28. 1. 1999 obstoja terjatev davčne dolžnice do tožnika. Za prodajo premoženja je bila dogovorjena kupnina v višini 3.800.000,00 SIT, ki je po pogodbi morala biti plačana tožniku. Ker je tožnik pridobil celotno kupnino, ima davčna dolžnica terjatev do njega, ki izhaja iz razpolaganja s skupnim premoženjem zakoncev oziroma z delom skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. Zakonska zveza je bila razvezana šele 28. 9. 2000 (pravilno 16. 9. 1999).

3Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da je v obravnavani zadevi pravno relevantno vprašanje, ali iz Sporazuma o delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa (SV 172/99) z dne 18. 3. 1999 (v nadaljevanju: Sporazum) izhaja obstoj terjatev davčne dolžnice od tožnika in ne vprašanje, ali iz prodajne pogodbe izhaja obstoj terjatev davčne dolžnice do tožnika ter, da je pomembno, ali je 15. 4. 1999, ko je bil izdan sklep o prisilni izterjavi, imela davčna dolžnica terjatev do dolžnika. Tožnik trdi, da ni dolžničin dolžnik ter da je sodba v nasprotju z listinskimi dokazi. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5Revizija ni utemeljena.

6S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007.

7Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8V obravnavani zadevi je sporno, ali obstoja terjatev davčne dolžnice do tožnika.

9Po 53. členu ZDavP se s sklepom o prisilni izterjavi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika (dolžničin dolžnik - v tem primeru tožnik) do višine njegovega davčnega dolga. Zoper sklep o prisilni izterjavi lahko dolžnikov dolžnik med drugim ugovarja, da dolžniku sploh ni nič dolžan (drugi odstavek 55. člena ZDavP).

10Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopno sodišče in na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je tožnik dne 28. 1. 1999 sklenil kupoprodajno pogodbo, s katero je sam s soglasjem davčne dolžnice (tedanje žene Z.Z.) razpolagal z nepremičnino, ki je bila skupno premoženje obeh zakoncev, tožnika in davčne dolžnice. Odtujena nepremičnina je predstavljala skupno premoženje bivših zakoncev, zato tudi kupnina od prodaje omenjene nepremičnine pripada obema bivšima zakoncema, in sicer vsakemu do 1/2.

11Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan obstoj ugovornega razloga, da tožnik dolžnici ni nič dolžan. Stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev dolžnice do tožnika nastala s tem, ko je tožnik sam razpolagal s skupno nepremičnino (tudi s polovico, ki je bila v lasti davčne dolžnice), je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in zakonito. Terjatev davčne dolžnice do tožnika v višini polovice kupnine od prodaje nepremičnine je torej nastala tedaj, ko je tožnik sklenil kupoprodajno pogodbo s tretjo osebo glede stvari iz skupnega premoženja, ne glede na to, da se je davčna dolžnica strinjala s prodajo. V skladu z prvim odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Ker je obstajal dolg tožnika do dolžnice so bili izpolnjeni pogoji za prisilno izterjavo dolžničinega davčnega dolga iz terjatve dolžnice do tožnika. Ugovor zmotne uporabe materialnega prava, zato ni utemeljen.

12Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident ne navede. Revidentova pavšalna in neobrazložena trditev, da je sodba v nasprotju z listinskimi dokazi, pa je očitno neutemeljena. Tako iz listin v spisu kot iz razlogov izpodbijane sodbe o vsebini listin namreč izhaja, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 28. 1. 1999 sklenjena v času trajanja zakonske zveze in pred sklenitvijo Sporazuma z dne 18. 3. 1999, ter da je omenjeni sporazum vključeval tudi nepremičnino, ki je bila že odtujena s kupoprodajno pogodbo z dne 28. 1. 1999 in prav navedena dejstva so odločilna v obravnavani zadevi. Zato v obravnavanem primeru bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana.

13V obravnavani zadevi tožnik ugovarja predvsem ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar v reviziji dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, saj revizije po izrecni določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

15Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).