VDSS sklep Pdp 596/2008

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici št. 645-01/07 z dne 22. 5. 2007. Ugotovilo je, da na podlagi te odpovedi delovno razmerje med strankama po pogodbi št. 619-02/03 z dne 30. 12. 2003 ni prenehalo in še vedno traja (1. odst. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 23. 5. 2007 dalje vpiše delovno dobo v delovno knjižico, jo prijavi v socialno zavarovanje in ji za čas od 1. 10. 2007 plača nadomestilo plače v bruto znesku 437,63 EUR mesečno ter ji po odvodu prispevkov in davka od teh zneskov iz naslova plač izplača neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer vsakega 18. dne v mesecu za predhodni mesec do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (2. odst. izreka). Sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 436,05 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (3. odst. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevovrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se protivi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojim ravnanjem sicer uresničila zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. čl. KZ, vendar pa sodišče tega dejstva glede na drugačno opredelitev dejanja v odpovedi, kjer je bila tožnici očitana goljufija, ni moglo upoštevati, zato je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo. Takšna sodba je napačna, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Aktualna sodna praksa se je izrekla, da znake ugotavlja (za potrebe odpovedi) sam delodajalec, ta ugotovitev pa je lahko stvar presoje delovnega sodišča (opr. št. VIII Ips 318/2005, opr. št. VIII Ips 447/2006). Obstaja torej zgolj potreba po ugotavljanju znakov kaznivega dejanja, ni pa nič govora o potrebnosti pravilne pravne kvalifikacije. Velja tudi, da je sodna presoja zakonitosti odpovedi omejena na zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal in sicer v okviru opisanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (Ips 475/06). Ker je kršitev pogodbenih obveznosti v izredni odpovedi opredeljena z vsemi znaki kaznivega dejanja, to popolnoma zadošča za opredelitev te odpovedi kot odpovedi iz odpovednega razloga po 1. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR, na katerega se je oprl delodajalec, čeprav je pravna kvalifikacija očitanega dejanja drugačna (oz. napačna). Tožena stranka meni, da so že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeni vsi znaki kaznivega dejanja poneverbe po 245. čl. KZ (protipravna prilastitev denarja, ki je bil tožnici zaupan v zvezi z njenim delom natakarice), zato zgolj drugačna pravna opredelitev ravnanja tožnice pač ne more predstavljati okoliščine, ki bi narekovala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Razlogi sodbe so si med seboj v nasprotju, saj sodišče po eni strani ugotovi vse znake kaznivega dejanja oz. jih povzame na način, kot jih je delavki očital v izredni odpovedi že delodajalec sam, nato pa odloči, da teh dejstev ne more upoštevati. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ne navede razlogov, zakaj ne sledi očitkom iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku preuranjena.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Tožena stranka je tožnici dne 22. 5. 2007 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (priloga A3), ki je bila med strankama sklenjena dne 30. 12. 2003 (priloga A2) zaradi kršitve delovne obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja (to je iz razloga po 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR). Tožena stranka je tožnici očitala, da je dne 4. 4. 2007 gostu izdala račun št. 10774 za gotovinsko plačilo v višini 32,70 EUR in denar od gosta, ki je bil zaposlen pri družbi S. d.o.o., pokasirala. Nakar je delavka z namenom, da si pridobi pokasirana denarna sredstva v višini 32,70 EUR, račun št. 10774 ob 12:44 namerno še enkrat izdala (izvod računa je v spodnjem desnem kotu označen s št. 2 in je po vsebini popolnoma identičen računu št. 10774, ki je bil izdan ob 12:39) ter ga neupravičeno posredovala v plačilo drugi stranki delodajalca, družbi C. d.d. Na ta način ni bil v blagajni izkazan manjko denarnih sredstev. Tožena stranka je v odpovedi še navedla, da je z dejanjem, s katerim je sebi pridobila denarna sredstva, povzročila materialno škodo zavodu, saj bo potrebno stranki C. d.d. vrniti znesek računa, ki ji je bil neupravičeno zaračunan.

Delodajalec je odločil, da takšno delavkino ravnanje predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije, zaradi česar je izgubil zaupanje v delavko, to pa predstavlja tako okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožnica je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da očitanih kršitev ni storila in da je po pomoti dvakrat iztiskala isti račun, saj sta bila zneska naročil približno enaka (list. št. 42, 43).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnica izvršila znake kaznivega dejanja poneverbe po 245. čl. Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.) in ne kaznivega dejanja goljufije po 217. čl. KZ, kar je tožnici tožena stranka očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka niti v odpovedi niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo ne soglaša in pritrjuje pritožbi, ki poudarja, da v okviru postopka pri delodajalcu obstaja zgolj potreba po ugotavljanju znakov kaznivega dejanja, ne pa tudi potreba po pravilni pravni kvalifikaciji. Ni namreč bistveno, da delodajalec določeno ravnanje delavca subsumira pod pravilno pravno normo (kaznivo dejanje po KZ), temveč to, da ugotovi, da ima določeno ravnanje delavca vse znake kaznivega dejanja. Takšne pravilne pravne kvalifikacije zakon od delodajalca ne zahteva. To tudi ne bi bilo razumno, saj je celo v kazenskem postopku tožilcu dana možnost, da po izvedenem dokaznem postopku spremeni pravno kvalifikacijo določenega konkretnega dejanja, če se tekom postopka izkaže, da ni dokazano, da ima neko dejanje vse znake kaznivega dejanja iz obtožbe, ima pa vse znake nekega drugega kaznivega dejanja. Iz navedenega razloga je povsem neumestno zahtevati od delodajalca, ki je večinoma kazenskega prava nevešč, da dejanje pravilno pravno okvalificira. Resda mora sicer delodajalec, če želi kot pravno podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi uporabiti 1. alinejo 1. odst. 111. čl. ZDR, neko ravnanje delavca opredeliti za kaznivo, kar pomeni, da ga mora pojmovno ločiti od kateregakoli drugega ravnanja, ki je sicer (moralno) sporno in kot tako pomeni kršitev pogodbenih obveznosti, ni pa kaznivo in je iz tega razloga lahko podan le razlog iz 2. alineje 1. odst. 111. čl. ZDR. Delodajalec torej takšno dejanje mora opredeliti za kaznivo oz. natančneje, njegova naloga je, da ugotovi, ali ima določena kršitev dejansko znake kaznivega dejanja. Iz 1. alineje 1. odst. 111. čl. ZDR namreč izhaja le, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v izredni odpovedi opredeliti tako, da iz te opredelitve oz. opisa izhaja konkretna kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Ali ima ta konkretna kršitev resnično vse znake nekega kaznivega dejanja, pa v primeru spora presoja sodišče, pri tem pa ni vezano na pravno kvalifikacijo delodajalca. Odločitev, s katero je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku le iz razloga napačne pravne kvalifikacije je zato najmanj preuranjena.

Zaradi zmotnega materialnopravnega naziranja sodišča prve stopnje pa je ostalo tudi dejansko stanje glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno. Po oceni pritožbenega sodišča po izvedenem dokaznem postopku še ni dovolj podlage za zaključek, da ima ravnanje tožnice vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč nedvomno ugotovilo, da je tožnica isti račun izdala dvakrat. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da bi se v primeru pomote ob koncu izmene, glede na dvakratno plačilo istega računa, moral pokazati višek v vsoti, ki bi bila vsaj podobna znesku računa. Ker takšnega viška ni bilo, je zaključilo, da je tožnica uresničila znake kaznivega dejanja poneverbe, ni pa pravzaprav decidirano ugotovilo, da si je tožnica protipravno prilastila denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njenim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar so znaki kaznivega dejanja poneverbe, katere mora sodišče ugotoviti v sodnem postopku.

Pritožbeno sodišče povzema, da se sodišče prve stopnje, zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi, že iz razloga napačne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, do bistvenih dejstev v zvezi z zatrjevano kršitvijo, ni opredelilo, v tej smeri tudi ni izvajalo nobenih dokazov, zato je njegova odločitev, najmanj preuranjena.

Tožnica je namreč izpovedala, da je dne 4. 4. 2007 naročili obeh strank vnesla v blagajno, ker brez listka naročila pri šanku in v kuhinji ne bi mogla naročiti in prevzeti hrane in pijače, povedala je tudi, da je račun R. kot neiztiskan zagotovo ostal v blagajni ter še pojasnila, da po spremembi navodil s strani delodajalca, natakarji niso imeli več možnosti preveriti stanja v blagajni z dejanskim stanjem gotovine in bonov (list. št. 42, 43). Iz dokaznega postopka ne izhaja, kdo je bil torej odgovoren za preverjanje stanja blagajne, niti na kakšen način je pravzaprav blagajna delovala. Vprašanje je namreč ali so v blagajni označeni vsi historični dogodki, tako naročila kot izdani računi, ali je torej mogoče preveriti število naročil s številom izdanih računov in njihovo vsebinsko istovetnost ter ali je mogoče preveriti, da sta bila za isto naročilo iztiskana dva enaka računa. Navedenemu vprašanju bi glede na navodila z dne 4. 4. 2007 skorajda lahko pritrdili. Iz 2. tč. Navodil namreč izhaja, da je potrebno vsako blago, ki ga stranka naroči, blokirati na blagajni takoj ob naročilu oz. najkasneje takrat, ko se naročeno blago odnese iz točilnega pulta. Hrano v kuhinji je možno izdati le na podlagi prejetega bloka (priloga B5). Bistveno vprašanje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja je torej, na kakšen način tožena stranka preverja stanje blagajne s stanjem gotovine in bonov? V kolikor je namreč v blagajni mogoče preveriti, da se število naročil ujema s številom izdanih računov (to bi bilo mogoče tudi v primeru, da se za dve različni naročili izdata dva sicer vsebinsko enaka računa, vendar eden brez številke, drugi pa s številko 2 - prilogi B1 in B2), potem bi bil višek oz. manjko le v primeru višinsko zelo različnih naročil, v nasprotnem primeru pa bi bila razlika neznatna ali pa je sploh ne bi bilo, kot v konkretnem primeru. Vprašanje je tudi, ali tožena stranka preverja stanje v blagajni tako, da preverja iztiskane račune in gotovino, ali pa preverja neiztiskane račune z gotovino. Tožnica je namreč trdila, da je račun R. kot neiztiskan zagotovo ostal v blagajni. Tožena stranka temu ni oporekala, niti se ni do navedenega opredelila, sodišče prve stopnje pa tej izjavi tudi ni posvečalo pozornosti. V kolikor bi bilo namreč temu tako, kot trdi tožnica (ob predpostavki, da tožena stranka preverja blagajno na način, da neiztiskane račune preverja z gotovino in boni) ter ob dejstvu, da do viška ni prišlo, potem seveda ne bi bilo mogoče trditi, da je tožnica karkoli vzela. V takem primeru bi namreč tako račun R. kot račun št. 10744, kot neiztiskana, obstajala v evidenci (v blagajni) in ob primerjavi z gotovino ne bi prišlo do razlike (viška), če bi tožnica denar od obeh naročil položila v blagajno. V kolikor pa denarja ne bi položila v blagajno, pa bi nastal manjko, tega pa, glede na trditve v odpovedi, ni bilo. Priča N.P. je povedala, da fizično računa, kot je označen s št.1 nimajo, ker ga dobi gost, da pa imajo podatke o tem računu, kar bi kazalo na to, da je tožena stranka gotovino primerjala z neiztiskanimi računi oz. z računi iz evidence. V kolikor pa je tožena stranka preverjala blagajno na način, da je iztiskane račune primerjala z gotovino in boni, potem pa bi ob preverjanju morala ugotoviti, da ima dva enaka računa (ob predpostavki, da je tožnica oba iztiskana računa posredovala v blagajno). Če pa tožena stranka ni imela dveh enakih iztiskanih računov, pa nastane dvom o tem, ali je bila tožnica tista, ki računa ni posredovala, ker je zadržala tudi denar, ali pa je to storil kdo drug, ki je ob preverjanju ugotovil, da ima dva enaka računa.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju dokaznega bremena (82. čl. ZDR), dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur. l. RS št. 2/2004). Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se do bistvenih okoliščin ni opredelilo, relevantnih dokazov, opisanih v obrazložitvi pritožbene odločitve ni izvedlo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Določbo 30. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008).