VSM sodba II Cp 570/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da se kupoprodajna pogodba z dne 08.04.2003 in aneks z dne 28.05.2003 sklenjenim med toženko A.J. kot prodajalko in tožencema R.K. in V.K. kot kupcema v delu, ki se nanaša na parc. št. k.o. P, razveljavita (zahtevek pod točko 1); da je toženka A.J. dolžna v roku 15 dni skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo z vsebino, kot je navedeno v zahtevku pod točko 2 in da A.J. dovoljuje, da se pri nepremičnini parc. št. k.o. P pri njenem 2/6 solastnem deležu vknjiži lastninska pravica v korist tožnika, sicer da bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba (izrek zahtevka pod točko 2) in da so toženci dolžni povrniti tožniku nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (izrek pod točko 3), kot nesklepčen zavrnilo.

Proti citirani sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava – 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ker da je sodišče prve stopnje, ko je odločilo, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker ni postavljen zahtevek za razveljavitev zemljiškoknjižnega vpisa, odločilo v nasprotju z določili Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, ki zemljiškoknjižno dovolilo veže na zasebne listine in listine, sestavljene v notarskem zapisu, ne pa na pravnomočno sodno odločbo. V smiselnem pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve v smeri uveljavljanega pritožbenega razloga, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede na nesporno ugotovitev, da sta prvo in drugotoženca zemljiškoknjižna lastnika 2/6 sporne nepremičnine parc. št. k.o. P, bi, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, moral tožnik poleg razveljavitve prodajne pogodbe in aneksa k tej zahtevati tudi razveljavitev zemljiškoknjižnega vpisa na prvo in drugo toženo stranko, ali pa od njiju zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe pod enakimi pogoji, kot je bila sklenjena med toženimi strankami za sporni del nepremičnine in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Od tretjetoženke oziroma njenih pravnih naslednic, ki ni več vpisana kot solastnica spornih nepremičnin že od 23.12.2004 dalje (tožba je bila vložena 14.06.2005), ni mogoče zahtevati oziroma ji naložiti prenosa spornega dela nepremičnine na tožnika, ker tega ne more narediti. Prav zato je sodišče prve stopnje ne glede na v pritožbi citirana zakonska določila ZZK-1 pravilno odločilo, da je tožbeni zahtevek takšen, kot je bil postavljen, nesklepčen, in sicer iz razloga, ker ne pripelje do željenega učinka, to je prenosa lastninske pravice na spornem delu nepremičnine na tožnika. Po prvem odstavku 512. člena Obligacijskega zakonika – OZ ima namreč predkupni upravičenec pravico do tožbe zaradi kršitve predkupne pravice šele po tem, ko lastnik na tretjega prenese lastninsko pravico in ne že s samo sklenitvijo prodajne pogodbe. Ravno zato, ker je kršitev predkupne pravice nastopila po prenosu lastninske pravice, lahko predkupni upravičenec s tožbo izpodbija prodajno pogodbo, s katero je bila kršena predkupna pravica – zahteva razveljavitev prodajne pogodbe in da kupec iz razveljavljene pogodbe z njim sklene novo prodajno pogodbo pod enakimi pogoji (takšen zahtevek nadomešča tudi kondikcijske zahtevke iz razveljavljene pogodbe); vendar pa je sodna praksa dopuščala tudi takšne tožbene zahtevke, kot je v obravnavanem primeru, je pa treba v takšnem primeru postaviti še tožbeni zahtevek na razveljavitev zemljiškoknjižnega vpisa, opravljenega v korist tretje osebe, česar pa zahtevek tožnika ne vsebuje. Tožnik bi, v kolikor bi želel uspeti s svojim zahtevkom, moral zahtevati poleg razveljavitve prodajne pogodbe in aneksa k tej pogodbi, tudi razveljavitev zemljiškoknjižnega vpisa na prvo in drugotoženca, saj drugače tretjetoženki oziroma njenima pravnima naslednicama ni mogoče naložiti prenosa nepremičnine na tožnika. Takšen tožbeni zahtevek kot je postavljen je zato nesklepčen, ker, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, ne pripelje do željenega učinka, to je prenosa lastninske pravice na spornem delu nepremičnine na tožnika.

Res je sicer, kot trdi pritožba, da z razveljavitvijo kupoprodajne pogodbe, ki je bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo, pogodba preneha in da je s tem odpadla podlaga za vpis, kot tudi, da določilo 40. člena ZZK-1 določa kot listino, ki je podlaga za vknjižbo pravic pod točko 3 tudi pravnomočno sodno odločbo, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo ali prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga, vendar je treba poudariti, da v obravnavanem primeru tožnik od tretjetoženke oziroma njenih pravnih naslednic zahteva dovoljenje, da se pri njenem 2/6 solastninskem deležu vknjiži lastninska pravica v korist tožnika, česar pa tretjetoženka oziroma njeni pravni naslednici, ker nista zemljiškoknjižni lastnici, ne moreta storiti. Pritožbena trditev, da v primeru, ko o razveljavitvi pogodbe po določilu 512. člena OZ odloča sodišče, tožeči stranki ni treba zahtevati razveljavitve zemljiškoknjižnega vpisa lastninske pravice, glede na vse navedeno ni utemeljena.

Nadaljnja pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti upoštevati spremembo tožbe na strani sedaj pokojne tretjetoženke in tožbeni zahtevek temu prilagoditi, pritožbeno sodišče ni presojalo, ker ni bistvenega pomena za odločitev.

Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče pritožbi, ker pri pregledu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.