VSK sklep Cp 272/2008

Pritožba se zavrne in se
p o t r d i

sklep sodišča prve stopnje.

Izbriše se zaznamba zavrnitve vpisa.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 14.1.2008, s katerim je zavrnila predlog predlagatelja za vknjižbo lastninske pravice pri več nepremičninah v korist predlagatelja na podlagi notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 5.11.1999 in popravka tega notarskega zapisa z dne 5.11.2007. V izpodbijanem sklepu se ugotavlja, da je sicer predlagatelj odpravil pomanjkljivost predloga, saj je ugovoru priložil mrliški list za J.M. in s tem izkazal okoliščino od katere je odvisna utemeljenost zahtevka za vpis, to je smrt preživljanca. Ker pa vsebina listine, ki je podlaga za glavni vpis, ne ustreza pogojem predlagane vknjižbe, saj nepremičnine v listini niso označene tako, da bi bil izključen vsak dvom o tem, na katere nepremičnine se zapis v pogodbi nanaša, niso izpolnjeni pogoji za dovolitev predlaganega vpisa.

Zoper sklep je vložil predlagatelj pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se sodišče zmotno sklicuje na določbo 1.odst. 31.čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in zmotno interpretira določbo 21.čl. ZZK iz leta 1995. Razlaga teh določb je izjemno formalna in ozka. Sodna praksa je te določbe razlagala bistveno širše, na kar je predlagatelj opozoril že v ugovoru. Nepremičnina mora biti v listini označena tako, da je izključen vsak dvom o tem, na katero nepremičnino se zapis v pogodbi nanaša. Ta namen pa je dosežen že s tem, če je nepremičnina označena v listini s številko vložka, v katerem so vpisane določene parcelne številke in s katastrsko občino. Z navedbo zemljiškoknjižnega vložka se nepremičnine razlikujejo od vseh ostalih nepremičnin tako, da jih je mogoče identificirati in s tem ločiti od drugih. V vsaki katastrski občini ima vsak vložek samo eno vložno številko in v vsaki vložni številki so vsebovane parcelne številke. Predlagatelj je zato prepričan, da so nepremičnine v notarskem zapisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju označene s podatki, ki so bistveni za njihovo identifikacijo ter so dovolj določno opredeljene. Stališče sodišča je tudi izven vseh okvirov načela pravičnosti, saj z zavrnitvijo predloga za vknjižbo lastninske pravice trpi predlagatelj škodljive posledice, ker je notar napravil napako pri pisanju notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov ugovor, pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se vpis dovoli.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je določbe ZZK iz leta 1995 in sedaj veljavnega ZZK-1 o tem, kako mora biti nepremičnina identificirana v listini, ki predstavlja pravni temelj predlaganega vpisa, pravilno razlagalo. Predlagatelj je predlogu za vpis priložil notarski zapis, iz katerega je razvidno, da je notar 5.11.1999 potrdil v smislu 49. in 50.čl. Zakona o notariatu (ZN) predloženo listino, ki je s to potrditvijo pridobila lastnost notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju so bile nepremičnine, ki pa v tej pogodbi niso bile identificirane tako, kot je določal 21.čl. ZZK iz leta 1995, ki je v času tega notarskega zapisa veljal že več kot štiri leta. ZZK iz leta 1995 je vpeljal novo načelo obvezne uporabe zemljiškoknjižnih podatkov v listinah. Neupoštevanje določbe 21.čl. ZZK/95 ni bilo v zakonu posebej sankcionirano s kazenskimi določbami, je pa iz določb tega zakona dovolj jasno izhajalo, da se vknjižba nepremičnine, ki ni označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi, ne dovoli. To je bila sankcija za tistega, ki tega določila v praksi ni spoštoval. V konkretnem primeru je prišlo prav do takšne kršitve, saj v pogodbi o dosmrtnem preživljanju nepremičnine niso identificirane tako kot je določal 21.čl. ZZK, ampak so bile identificirane z vložnimi številkami, pa še to malomarno, saj se je moral notarski zapis 5.11.2007 še popravljati, ker je bila ena od vložnih številk v pogodbi napačno zapisana. Identifikacija nepremičnine, ki je predmet pravnega posla s številko zemljiškoknjižnega vložka je napačna. Zemljiškoknjižni vložek ni samostojen predmet stvarnih pravic, je samo zbirnik vseh pravic na nepremičninah, na katerih je lastninsko stanje enako. Za pravni promet nima nobenega pomena. V pravnem prometu so lahko samo nepremičnine, ki se identificirajo tako, kot določa zakon, to je s podatki, kot so označene v zemljiški knjigi. Teh podatkov listina, ki je priložena predlogu za vknjižbo, ni imela, in ker zemljiškoknjižno sodišče postopa formalno, saj mora pri odločanju o vpisu presoditi vse formalnopravne elemente obstoja pravnega temelja in preveriti, ali se podatki v listini, ki označujejo nepremičnino, ujemajo z podatki s katerimi je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, formalnim pogojem za dovolitev vpisa ni bilo zadoščeno, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče torej ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, ki se očita v pritožbi. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila sodna praksa o razlagi 21.čl. ZZK iz leta 1995 oziroma 31. člena ZZK-1 drugačna, kot jo je razlagalo sodišče v tej zadevi. Odločbe, ki jo v pritožbi navaja predlagatelj, ni v bazi sodnih odločb. Če pa ima predlagatelje takšno odločbo, ki je ni v bazi, bi moral to odločbo priložiti pritožbi. Vsekakor pa tudi v primeru, če je bilo zavzeto v eni odločbi drugačno stališče o identifikaciji nepremičnine v listini, to še ne pomeni ustaljene sodne prakse. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v skladu s členom 161 ZZK-1 odredilo še izbris zavrnitve zemljiškoknjižnega vpisa.