VSRS Sodba II Ips 895/2007

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi:"Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča:

v izreku pod B/I, točka 1 razveljavi in se v tem obsegu (glede deleža na družbi K. d.o.o.) zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

spremeni tako, da se nerazveljavljeni del njenega izreka glasi:

a) Ugotovi se, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine vpisane pri vl. št. ... k.o. ... s pripisanimi parc. št. 990/2, parc. št. 992/2 in parc. št. 999/4, pri katerih delež tožnice znaša 50/100 in delež toženca 50/100.

b) Toženec je dolžan v roku 15 dni izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnica vknjižila kot lastnica do 50/100 nepremičnin v vl. št. ... k.o. ... s parc. št. 990/2, parc. št. 992/2 in parc. št. 999/4, ker bo v nasprotnem primeru zahtevano listino nadomestila ta pravnomočna sodba.

c) Ugotovi se, da pri nepremičnini pod vl. št. ... k.o. ... s parc. št. 493 solastninski delež tožnice znaša 50/100 in toženca 50/100.

d) V ostalem se zahtevek tožnice (glede deleža, večjega od 1/2 na nepremičnini v k.o. ...) in nasprotni tožbeni zahtevek toženca (glede deleža, večjega od 1/2 na nepremičnini v k.o. ... in izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine, glede deleža, večjega od 1/2 na nepremičninah v k.o. ... ter glede deleža 1/2 na delnicah, s katerimi je tožnica razpolagala 5.9.1996) zavrne.

e) Toženec je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 478,64 EUR (prej 114.701 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2006 v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožnice ter v celoti pritožba toženca zavrneta in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba prvostopenjskega sodišča.

Toženec mora tožnici v 15 dneh povrniti 222,65 EUR pritožbenih stroškov“.

V ostalem se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine v vl. št. ... k.o. ... s parc. št.

990/2, 992/2 in 999/4

, pri katerih je delež tožnice 40/100, toženca pa 60/100 in da je toženec dolžan izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino,

na podlagi katere se bo lahko tožnica vknjižila kot lastnica do 40/100 teh nepremičnin, ker bo v nasprotnem primeru zahtevano listino nadomestila ta pravnomočna sodba

. V ostalem je tožničin zahtevek glede nepremičnin v vl. št. ... k.o. ... zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi njen zahtevek, da se ugotovi, da znaša njen solastninski delež na nepremičnini v vl. št. ... k.o. ... s parc. št. 493 80/100, toženčev pa 20/100. Glede toženčeve nasprotne tožbe je razsodilo, da v skupno premoženje spada tudi delež tožnice v družbi K. d.o.o., na katerem znaša toženčev delež 1/2. Zavrnilo je njegov zahtevek, da je do 6790/10000 lastnik nepremičnine v vl. št. ... k.o. ... in da delež tožnice na njih znaša 3210/10000, da mu je tožnica dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo pri tej nepremičnini možna vknjižba njegove lastninske pravice do dodatnih 1790/10000 in da v skupno premoženje spadajo tudi delnice, s katerimi je tožnica razpolagala 5.9.1996 in na katerih sta deleža pravdnih strank 1/2.

2Pritožbeno sodišče

je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča glede nepremičnin v vl. št. ... k.o. ... spremenilo tako, da je deleža pravdnih strank določilo na 1/2 in zavrnilni izrek glede teh nepremičnin razveljavilo. Glede nepremičnine v vl. št. ... k.o. ... je odločilo, da delež tožnice na njej znaša 55/100, toženca pa 45/100. Prvostopenjsko sodbo je razveljavilo glede zavrnitve tožnikovega zahtevka o skupnem premoženju na deležu družbe K. d.o.o. in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da mora toženec

tožnici povrniti odmerjene stroške pritožbenega postopka.

3Proti navedeni sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoš

tevalo, da je tožnica denarna zneska iz svojega posebnega premoženja v skupno stanovanjsko hišo vložila že v letih 1972 in 1975. To pa je pred sklenitvijo darilne pogodbe v letu 1977, v kateri sta pravdni stranki ugotovili

, da sta v izgradnjo hiše z delom in denarjem do tedaj prispevali vsaka 1/2. Trdi, da bi bilo treba ta dva zneska presojati v luči darilne pogodbe iz leta 1977. Razlogi o teh odločilnih dejstvih pa so nejasni. Pritožbeno sodišče trdi, da darilna pogodba nikoli ni bila izpodbita, hkrati pa tožničina vložka obravnava kot da bi ju tožnica prispevala po sklenitvi te pogodbe. Toženčeve

pritožbene trditve, da je napačna ugotovitev, da je imel le za 12,41 % višjo plačo od tožnice, je pritožbeno sodišče zavrnilo arbitrarno in v nasprotju z matematičnimi pravili. P

odatki o plačah kažejo, da je toženec zaslužil bistveno več kot tožnica. Ponazarja, da je v letu 1971 v resnici zaslužil 35 % več kot tožnica. V letu 1975 pa je zaslužil več kot dvakrat več (46.100 din) od tožnice (22.443 din). Kljub temu je bil po izračunu sodišč v tem letu njegov dohodek le za 34,50 % višji od tožničinega, kar je skregano z resnico. Po njegovem izračunu je v obdobju od 1971 do 1991 povprečno zaslužil 33,86 % več kot tožnica. V letih do 1977 je njegov skupni zaslužek presegal seštevek tožničinih plač in njenega posebnega vložka, poleg tega pa je bil tudi njegov fizični prispevek k gradnji večji. Kljub temu je pritožbeno sodišče priznalo tožnici večji delež na

nepremičnini v k.o. ... Višji pa bi moral biti njegov delež, saj je imel višjo plačo tudi kasneje, leta 1991 pa je najel kredit, s katerim je financiral dela v hiši in kupljeno zemljišče. Zaključek pritožbenega sodišča, da bo lahko kredit, če ga bo odplačal, sorazmerno terjal od tožnice, pomeni napačno uporabo materialnega prava. Znano je, da NBJ ne obstaja več in da mu kredita ne treba odplačati tudi zaradi zastaranja. Ker kredit ni pridobljen z delom, je jasno, da ga ni mogoče šteti v korist obeh strank, pač pa je toženčevo posebno premoženje, ki ga je vložil v skupno hišo. Izključno v njegovo korist bi moral biti upoštevan tudi znesek za toplotno fasado, ki jo je financiral s prihodki iz najemnine za stanovanje, ki je bilo tožencu dodeljeno v času trajanja zakonske zveze s strani JLA. Ti prihodki so njegovo ločeno premoženje, ki ga je vložil v skupno hišo. Opozarja, da je brez podlage navedba pritožbenega sodišča, da se je tožnica intenzivneje angažirala pri skrbi za ostalo premoženje in da gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da so bile nepremičnine v k.o. ... kupljene s pogodbo 8.10.1982. Kupnina zanje se je financirala iz tekočih plač pravdnih strank. V letih 1981 in 1982 pa je toženec zaslužil več kot tožnica. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženčevemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške za odgovor na revizijo.

5Revizija je delno utemeljena.

6Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), izhaja:

tožnica in toženec sta 9.1.1971 sklenila zakonsko zvezo, ki je bila v letu 1996 razvezana,

v zakonski skupnosti sta živela od 15.1.1971 do jeseni 1996,

oba sta imela svoje dohodke,

v času trajanja zakonske zveze sta zgradila hišo v k. o. ...,

hiša je bila zgrajena na zemljišču, ki sta ga pravdni stranki 1977. leta pridobili vsaka do 1/2 z darilno pogodbo od tožničine tete,

tožnica je v gradnjo hiše leta 1972 vložila 70.000 din, leta 1975 pa še 10.000 din svojega posebnega premoženja, ob sklenitvi zakonske zveze je imela tudi posteljnino, posodo in denarne prihranke, s katerimi je kupila pohištvo,

v času trajanja zakonske zveze sta pravdni stranki s skupnim denarjem in delom pridobili tudi nepremičnine v k.o....,

toženec je pri gradnji skupnih nepremičnin fizično delal in organiziral gradnjo, tožnica pa je pri gradnji v manjši meri fizično delala, skrbela je za hrano in pijačo delavcev, v večji meri pa je skrbela za otroke in gospodinjstvo,

toženec je imel tudi službeno stanovanje, v katerem je nekaj časa prebival A., ki je tožencu plačeval najemnino,

v letu 1991 je toženec za gradnjo prejel kredit, ki ga do sedaj ni bilo potrebno vrniti.

7Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka z natančnimi izračuni odstotkovnih razlik med plačami pravdnih strank. Slednje namreč niso pomembni za odločitev v taki meri, kot prikazuje revizija. Spor o deležih na skupnem premoženju ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematični izračun dohodkov, ampak celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvezi. Enako velja za oceno prispevkov zakoncev v skupno premoženje z delom. Revizija sicer utemeljeno opozarja, da pritožbeno sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da se je tožnica intenzivneje angažirala tudi pri skrbi za ostalo premoženje. Vendar pa oceno, da sta pravdni stranki z delom približno enako prispevali k skupnemu premoženju, v zadostni meri utemeljujejo že ugotovitve, da se je toženec angažiral predvsem pri gradnji nepremičnin, tožnica pa je skrbela predvsem za otroke in gospodinjstvo. Ob ostalih dejanskih ugotovitvah na oceno o deležih pravdnih strank ne vpliva posebej ugotovitev, da naj bi tožnica intenzivneje skrbela še za premoženje, zato s tem nepomembnim zaključkom pritožbeno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8Revizija neutemeljeno zatrjuje, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker kredita, ki ga je toženec prejel leta 1991 in ga vložil v skupno premoženje ter najemnine, ki mu jo je A. plačeval za uporabo službenega stanovanja, nista obravnavali kot njegovo posebno premoženje, pač pa kot prispevek obeh pravdnih strank v skupno premoženje. Sredstva, ki so pridobljena s posojilom, ali premoženje, ki je bilo ustvarjeno z njegovo pomočjo, je skupno premoženje zakoncev, ker se praviloma poplača iz osebnega dohodka. Tožnik zato neutemeljeno trdi, da je kredit oziroma z njim pridobljeno premoženje njegovo posebno premoženje. Okoliščina, da (še) ni bil odplačan, tega ne spremeni, saj na nastanek skupnega premoženja in na višino deležev ne vpliva okoliščina, kateri od zakoncev ga je odplačeval in tudi ne, koliko ga je odplačal v času življenjske skupnosti in koliko po njenem prenehanju. Dolg iz naslova kredita bremeni oba zakonca solidarno, ker je bil najet v korist obeh zakoncev in vložen v skupno premoženje (drugi odstavek 56. člena ZZZDR – Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Če bo toženec moral odplačati kredit, bo lahko od tožnice zahteval sorazmerno povrnitev plačanega po tretjem odstavku 56. člena ZZZDR. Če ga ne bo treba odplačati, bo to pomenilo korist za oba in ne le toženca. Pravilna je tudi presoja nižjih sodišč, da je treba najemnino za službeno stanovanje šteti v korist obeh pravdnih strank. Možnost prebivanja v stanovanju očitno ni bila dodeljena izključno tožencu, pač pa tudi njegovi družini, ki je po toženčevih trditvah pred vselitvijo v novo zgrajeno hišo prebivala v njem. Oba zakonca in ne le toženec, sta imela korist od tega stanovanja najprej z njegovo uporabo, kasneje pa sta z izselitvijo omogočila pridobivanje najemnine.

9Revizija pa utemeljeno izpodbija odločitev nižjih sodišč, ki priznava tožnici večji delež na stanovanjski hiši v k.o. ... Zmotno je njuno stališče, da je tožničin delež na stanovanjski hiši za 5% večji, ker je ob gradnji v hišo vložila denarna sredstva v višini 10 % vrednosti hiše. Vložek posebnega premoženja v posamezno nepremičnino namreč ne vpliva na višino deleža na tej nepremičnini, pač pa na delež zakonca na celotnem skupnem premoženju. Skupno premoženje zakoncev je nedeljiv materialnopravni pojem, saj je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema. Ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja načeloma ni mogoče, zato je delež posameznega zakonca na vseh predmetih skupnega premoženja praviloma enak. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je imel toženec, razen v treh letih (1986 do 1988), ves čas višje osebne dohodke od tožnice. V posameznih vsotah letnih plač pravdnih strank so njegovi dohodki večinoma predstavljali nekaj več kot 50 %, tožničini pa nekaj manj kot 50%. Tudi v letu 1975, ko je tožnica po ugotovitvah sodišč v skupno premoženje prispevala 10.000 din iz svojega posebnega premoženja, njeni denarni prispevki v skupno premoženje ob upoštevanju še njenega osebnega dohodka v tem letu ne dosegajo višine toženčevega osebnega dohodka v istem letu. V letu 1972, ko je poleg svojega osebnega dohodka prispevala še 70.000 din svojega posebnega premoženja, je v skupno premoženje res prispevala več kot toženec, vendar je treba upoštevati, da je imel sicer večino časa toženec nekoliko višje dohodke od tožnice. Zneska, ki ju je tožnica vložila v gradnjo skupne hiše iz posebnega premoženja, zato tožnice ne opravičujeta do več kot polovičnega deleža na skupnem premoženju. Nista namreč tolikšna, da bi ob upoštevanju plač obeh pravdnih strank v celotnem obdobju trajanja njune zakonske skupnosti in ob približno enakem prispevku v skupno premoženje z njunim delom, lahko izpodbila zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). To domnevo je mogoče ovreči, če gre za očitno nesorazmerje med prispevki z denarnimi vložki ali delom. Revizijsko sodišče hkrati zavrača revizijske trditve, da je toženec upravičen do več kot polovičnega deleža na spornih nepremičninah. Določilo iz darilne pogodbe, da sta pravdni stranki do leta 1977 v izgradnjo hiše kot zakonca z delom in denarjem prispevala enako, potrjuje ugotovitve nižjih sodišč o višini njunih denarnih prispevkov v tem obdobju. Tudi upoštevanje tega pogodbenega določila, za kar se zavzema revizija, napotuje na zaključek, da sta deleža obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Ker sta s svojimi osebnimi dohodki in vložki iz posebnega premoženja ter delom v tem kot tudi v kasnejšem obdobju prispevala približno enako, je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici na stanovanjski hiši priznalo večji delež od polovičnega. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te

sodbe.

V ostalem je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10Pri ponovnem

odločanju o stroških vsega postopka (

drugi odstavek 165. člena ZPP

) je revizijsko sodišče ugotovilo, da tožencev uspeh z revizijo (odločitev o enakih deležu pravdnih strank na nepremičnini v k.o. ... je enaka odločitvi prvostopenjskega sodišča) ne utemeljuje drugačne porazdelitve pravdnih stroškov prvostopenjskega in tudi ne pritožbenega postopka (odločitev pritožbenega sodišča o enakih deležih glede nepremičnin v k.o. ... je ostala). Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da vsaka stranka krije svoje revizijske stroške.